In, tebe ni
In, tebe ni ...
Spet sem te iskala v neki temni sobi, kjer bobnijo tuje preteklosti,
v nekaterih drugih ljudeh, ki ti niso nic podobni ...
Na tujih dlaneh,
v praznih pogledih,
na pijanih ustnicah namišljenih pesnikov.
In, tebe ni ...
Tvoj molk piše dolga pisma in tvoja nenavzočnost nima imena.
Na drugi strani razuma še vedno priblodiš,
sanjav in otročje zanesen z navadnimi stvarmi.
Pustiš prstne odtise,
zmečkano rjuho
in še nekaj verzov zraven.
Naj ne pozabim
in si nikoli ne odpustim,
ker te z vsako zarjo znova zgubljam ...
Tebe,
ki si noč in dan,
in tisti san, ki se čaka življenja zapored ...
Mia Diavolo - Stojić
Hvala
Nekoč je nesel kmet v bližnje mesto nekaj naprodaj. Težko breme, ki ga je tiščalo v hrbet, ga je prisililo, da si je odpočil na nekem pečevju. V tisti pečini je bila zaprta velika kača. Ko ta kmeta ovoha, ga prisrčno prosi, naj se je usmili.
»Pomagaj mi iz te luknje; zaradi velikega kamna, ki mi zapira votlino, ne morem ven.«
»Kako me boš pa plačala?« vpraša kmet.
»Oh, preljubi človek, tako te bom poplačala, kakor plačujejo ljudje največje dobrote.«
»Naj bo,« reče kmet in odvali veliki kamen.
Ko pride tako rešena kača na svetlo, hoče kmeta umoriti. »Ho, ho!« zavpije ta. »Kaj pa je to? Je to plačilo za tako veliko dobroto? Je to zahvala sveta?«
»Je,« odgovori kača. »Ljudje plačujejo dobro s hudim, to zahvalo sveta sem ti obljubila.«
»Jaz sem preprost človek, zato se ne maram prepirati brez učenih prič. Poiskati jih morava in jim dati to zadevo v razsodbo. Če izgubim pravdo jaz, rad umrem.«
Oba se napotita in ne daleč najdeta starega konja — belca; sama kost in koža gaje, meso je izginilo.
»Zdravo, gospod belec!« nagovorita kljuse. »Kaj delate tu na pustem polju in zakaj niste na pristavi v hlevu pri mastni ovseni hrani?«
»Oh,« odgovori belec, »nikar se temu ne čudita. Splošna navada na svetuje, da stvari zavržejo, ki zaradi starosti ne morejo več služiti. Trideset let sem bil pri imenitnem gospodarju; njegov je grad, ki ga vidita tukaj, zvesto sem mu služil in še dobro se spominjam, da sem ga v zadnjem boju nekajkrat rešil smrti. Zdaj, ko sem že star in slab, me je izročil konjedercu.«
»Si slišal, kmet,« pravi kača, »kako plačuje svet? Pri priči te zadavim!« »Počasi, počasi!« reče kmet. »En sam tega ne more razsoditi. Treba jih je zaslišati še več.«
Poslovita se od belca in gresta dalje. Kmalu nato naletita na psa, ki je bil privezan k plotu za staro vrv.
»Zdravo, gospod pes!« ga pozdravita. »Kaj ste tako otožni? Menda slabo živite, ker ste podobni okostnjaku?«
»Oh,« vzdihne pes. »Zvesto sem služil svojemu gospodarju in to je zdaj moje plačilo. Koliko težav sem prebil na lovih in zabavah, koliko zajcev nalovil gospodi in marsikateri dober košček čapnil s svojimi zobmi. Da ne govorim o potepuhih in tatovih, ki sem jih pregnal, ko sem varoval. Ker sem že star in utrujen, meje dal moj gospod privezati k plotu. Vsak trenutek pričakujem smrti, ker skoraj pridejo, da me ustrelijo.«
»No, kmet,« zavpije kača, »tvoja pravda je izgubljena!«
»Ne tako naglo, moja kača! Če še tretji tako razsodi, tedaj sem v tvoji oblasti in lahko storiš, kakor ti je drago.«
Ko se tako prepirata, se prikaže lisica, ki se drage volje ponudi za sodnika. Preden pa se loti razsodbe, pokliče kmeta na stran in ga vpraša, kako je preskrbljen s kokošmi, in koliko jih da nji, če ga reši iz te nevarnosti.
»Vse svoje kokoši ti dam, ljuba, zlata lisica!« odgovori kmet.
Zdaj prične govoriti lisica na dolgo in široko in dokaže, da je treba preudariti natanko vse okoliščine.
»Da se nobenemu od vaju ne zgodi krivica,« pravi lisica, »moramo vedeti vse, kako se je to zgodilo, pregledati moramo tudi kraj, kjer si bila ti, kača, zaprta.«
Vsi trije se napotijo k pečini.
Lisica maje z glavo, kot bi ne mogla razumeti, kako je imela ta velika kača prostor v tej tesni luknji.
»Pokaži mi vendar, kača,« reče lisica, »kako si tičala v tej votlini?«
Kača zleze v luknjo, da bi pokazala, kmet pa na lisičin migljaj zavali kamen pred votlino. Vtem še zvita lisica večkrat vpraša kačo: »Je bilo tako, ljuba kača?«
»Ravno tako,« odgovori ona.
»Če je bilo tako,« nadaljuje lisica, »pa tako tudi ostani!«
Tako rešeni kmet vesel povabi lisico za zjutraj ob sedmih domov na kurjo pečenko. Kmeta, ki je tako pozno prišel domov, žena ni ravno prijazno pozdravila.
»Oh, ljuba moja žena,« pravi kmet, »ko bi vedela, kako se mi je godilo, bi drugače govorila. Zlata moja ženka! Toliko, da me nisi izgubila! Pomisli, kakšna nesreča se mi je primerila; moje življenje je bilo v veliki nevarnosti.«
Nato ji pove vse.
»In,« pravi nazadnje, »če bi tedaj ne bilo poštene lisice, bi bil izguljen. Iz hvaležnosti sem ji bil obljubil vse naše kokoši, jutri zjutraj pride ponje ...«
»Ponje pride?« pravi žena. »Kaj, po našo perutnino pride? Kaj imaš ti z mojo perjadjo? Le pride naj lisica, jaz ji že posvetim!«
Sirota lisica pride, toda v svojo nesrečo. Kmetica ji potre hrbtišče.
Umirajoča še vzdihne lisica:
»To je plačilo sveta!«
Slovenska ljudska
Petek
Opazoval je zvoneči telefon, ki je počasi odzvanjal h koncu prve minute. Če bo dvignil prezgodaj, bo izgledalo, kot da nima dela. Če bo prepozen, nič ne de, čez nekaj minut bo zopet zvonilo in na zaslončku bo izpisana ista številka kot prvič. Kdor koli na drugi strani je bil tokrat vztrajen, telefon je zvonil dalje. Da bi dvignil, je bilo prepozno, in čakal je, da odzvoni, ter pogled usmeril na monitor, napolnjen z vrsticami številk, ki so izgledale brez reda in popolnoma nepovezano.
Telefon je vmes utihnil, ne da bi on sploh slišal, kdaj, samo zavedel se je nenadne tišine in zvoka ceste skozi odprto okno. Ura je bila skoraj 4 popoldne na sončen poletni petek, vprašanje je, če ga bo, kdor koli je že bil, poklical znova - pisarne, ki se še niso, so se z gotovostjo zapirale in marljivi uslužbenci so glave preselili v konec tedna, kakršen koli naj že bo. Zalotil se je pri premišljevanju o koncu tedna, v načrtu ni imel nič nenavadnega. Petek ob kakšnem ohlajenem pivu ob Ljubljanici, kje na manj obljudenem delu, lahkotnih pogovorih o politiki, avtomobilih in nikakor ne o športu. O športu ni maral govoriti in se je, ko se je le lahko, temu izognil. Izjeme so bile kakšna svetovna prvenstva, ko je tematika nogometa neizčrpna za vse, ki se ponavadi pogovarjajo o avtomobilih. No, in ženskah. Po možnosti o ženskah v avtomobilih, najraje na sovozniških sedežih, ker same ne znajo voziti, če pa že, se njihovih 5 minut slave konča na preozkem parkirišču in korigiranju avtomobila, ki je in bo ostal postrani.
Poskušal se je znova osredotočiti na številke iz monitorja. Poskušal je odkriti, kjer je ostal, kar mu je pobralo zadnje trohice petkove zbranosti, če kaj takega, kot zbranost v petek popoldne, na sončen dan v juniju v sicer že popolnoma izpraznjeni pisarni sploh lahko obstaja. Spet telefon, ista ljubljanska številka. »Da?« Pustimo ime firme, pustimo njegovo ime, izdavil je le enozložnico, ki je govorila poleg tega, da je nekdo na drugi strani živ, le še to, da noče biti moten. »Dober dan, kot veste, je sončen poleten petek popoldne, vsi ostali so odšli iz pisarne, torej, ste kaj želeli, ali boste kar odložili v sramu, da ste upali poklicati in se posipali s pepelom ter odšli klečat na koruzo?« Nič takega. Mednarodni klient, največji, najpomembnejši, ki je lahko spreminjal načrte za dopust, delovni čas in menstrualne cikluse.
Ko se je 5 ur naproti načrtovanih 10 minut kasneje skoraj opotekal po stopnicah do stanovanja, si je dobro zapomnil svojo arogantnost. Če se je kaj naučil v delu kot posrednik med veliko strankami in stranmi, je bilo to, da nikoli nisi mogel misliti, da si naredil vse in da držiš vse konce v rokah. Preveč stvari se je vozlalo med sabo, se pokrivalo, povezovalo drugje in spet vračalo nazaj, da bi bilo enostavno kot pletenje z enim klobčičem, dvema pletilkama in dvema vrstama zank. Prej dvoročno kvačkanje štirih čipk hkrati. In, kot mnogokrat v življenju, je bilo dovolj, da je nekaj le izgledalo narejeno in dokončano, zato je nekako šlo. A to petkovo popoldne ali že večer ni šlo za nič, kar bi lahko izpadlo narejeno in dejansko bilo narejeno, ko bi bila nuja absolutna.
Zaklenil je za sabo in prižgal luč v predsobi. Nikogar ni bilo. Nikoli ni bilo nikogar. Odložil je aktovko, sezul čevlje in odvrgel hlače na tla pred vrata v kuhinjo samskega uspešneža s pirolitično pečico, ki se je čistila sama s sežigom nečistoč, a tega še nikoli ni naredila iz potrebe po čiščenju, temveč zgolj zato, ker je bila za to v kuhinji. Spekla je le pico, enkrat. Komu se pa da kuhati za samega sebe.
Pred televizijo si je postregel s pivom in kosom torte od sredinega praznovanja rojstnega dne sodelavke. Dve uri smehljanja za konferenčno mizo, srkanje vina, ki ga nikoli ni smel spiti tako hitro, kot bi ga želel, in je zato vedno posiljeno puščal zadnji centimeter kozarca napolnjenega, da ni izgledal kot nek alkoholik ali nekulturnež. Preden so vsi spili prvi kozarec, je bil preostanek vina vedno tako topel, da ga je minilo kakršno koli veselje piti nekaj na pravi sobni temperaturi, na katero se vsi tako radi sklicujejo, pa naj bo v sobi 30 stopinj ali kletnih 10. In oni te imenujejo nekulturnega, seveda ne z besedami, ampak z očitajočimi očmi, ko z veseljem spiješ že drugi kozarec dobre kapljice. In?
Iz televizije je utripal informativni program, isti obrazi, drugi položaji, enake fore, leto za letom. Scena izgleda kot nihalo ogromne zarjavele ure, ki se počasi spravlja v gibanje po predolgem času, pri tem pa odpadajo koščki rje, ki so se zataknili pod sklepi. Samo, da se giblje, predolgo smo živeli v očesu hurikana in zrak je postajal soparen in zadušljiv.
Novice so ga kmalu začele dolgočasiti in začel je preklapljati med kanali. Več filmov, več amerike, več slik socialne segregacije in izginjajočega srednjega sloja na zaslonu. Stišal je zvok in prijel telefon. Ni se želel več dolgočasiti doma, in kljub temu, da je bil utrujen in je v preklinjanju med zavlečenim delom v pisarni nehal načrtovati kakršno koli preživljanje časa izven stanovanja, se je odločil vrteti telefon, dokler ne najde koga, ki bi si želel preživeti ob tistem sanjskem pivu nekje nad gosto reko Ljubljanico. Število piv ali pivcev ni bilo omejeno. Prvi na seznamu je bil Robert, kolega iz študentskih let, s katerim ju je pot vodila popolnoma drugam, čeprav sta diplomirala na isti fakulteti in istega leta. Robert je bil na poti obetavnega mladega odvetnika, ki jo je začel, ko se je pridružil družinski odvetniški pisarni, čeprav ni bil član njihove družine. Ampak tak je pač Robi bil: družinski tip, čeprav daleč od tega, da bi imel lastno družino. Zlahka si ga videl v vlogi vestnega očeta, včasih strogega, vedno tam, dostikrat zaskrbljenega in vedno na dosegu klica, če je kdo potreboval uslugo. Zanimiv tip. Ko bo našel žensko, bo najbrž na veliko izkoriščala njegovo pridnost in čut za odgovornost, ampak tako najbrž te stvari gredo. Pravijo, da popolne veze ni, ker ni popolnih ljudi, ampak obstajajo na trenutke dvoma glede tega – nekateri ljudje se zdijo popolni za vezo, nekateri celo praktično s komerkoli. To so potrpežljivi in odgovorni ljudje, ki radi vzamejo koga v skrb. Sliši se cinično, ampak si drugače ni znal predstavljati, kako so naše babice preživele z našimi dedki v času, ko so imele pravic za lonec fižola, seveda le, če je bil primerno pripravljen in postrežen ob pravem času.
Bil je trenutek tišine iz mobitela in za tem zvonjenje. »Kaj je?« se je malce slabovoljno oglasil Robi. Najbrž je bil sredi nečesa. »Živjo ... mislil sem samo ... če bi imel čas za kakšno pivo?« Robi je bil slišati malo bolj zainteresiran, očitno je bilo, da ga, karkoli je delal tisti trenutek, ni preveč veselilo: »Hja, v redu, kam bi pa šel?«
Razložil mu je o načrtih preživljanja časa ob Ljubljanici, nekje na promenadi, nekje med ljudmi, klepetu, zajebanciji, takih stvareh. Robi ni bil slišati navdušen, češ, da ima še veliko dela. Ni bilo samo to. Redko si Robija lahko prepričal, da se je spravil v center, med vse tiste ljudi, med nekaj, kar je on imenoval »samooklicana elita« in »češpljev kompot«. Šlo je za dve skupini ljudi, ki so mu šli izrazito na živce, in jih tudi nikoli ni zmanjkalo na promenadi. Prva je bila neka slovenska različica nouveau riche, ki pa ni bil ne pretirano bogat ne pretirano nov kvazisnobovski sloj, nekaj vmes med estrado in navadnimi ljudmi, oziroma navadni ljudje, ki želijo, da jih imajo drugi navadni ljudje za estrado. V drugo skupino je spadala horda nališpanih mladoletnic, ki jih je bilo povsod vedno dovolj in jih ni zmanjkalo nikoli: vsako leto rekrutirajo nove pripadnice in vsako leto so bile bolj drzne. Slednja skupina mu je šla še posebej na živce, prve pa se je nagledal tekom delovnega časa toliko, da se je naučil gledati skozi ljudi in poslušati samo informacije in ne človeka.
Robi je ta petek žal ostal nepremičen. Večer se je tako spet končal na kavču, vikend pa ne kaj dosti bolj zanimivo.
Vitrina
Pest je previdno potegnil iz steklene vitrine kredence in pri tem pazil, da si ni kože še bolj raztrgal na razbitem steklu. Roko je dal pod ledeno vodo, ki je tekla iz pipe nad kuhinjskim koritom. Posoda za solato, ki je ležala v koritu, se je polnila z mešanico krvi in vode, ko si je trgal koščke kristalnega kozarca iz členkov in jih metal v kuhinjski mlinček. Iz oči mu je sijal božji ogenj, ampak je ugašal skupaj z jenjajočim tokom krvi. Iz dlani je le še rahlo mezela. Hladna voda je naredila svoje. Roko je povil s kuhinjsko krpo in si šel rano oskrbet v kopalnico. Vmes ja naredil kratek postanek v domači lekarni, iz katere je vzel povoje, antibiotik za zunanjo rabo in razkužilo. Ko je rano temeljito očistil in iz nje pobral še zadnje koščke steklene vitrine in kristala, se je mirno odpravil nazaj v kuhinjo preučiti stanje. V pol ure je bilo tudi to sanirano, naredil pa je eno napako – roko je ovil v kuhinjsko krpo, ki je bilo božično darilo njene mame, tako da si ni mogel privoščiti, da bi jo vrgel stran. Namesto tega jo je spravil v plastično vrečko in jo spravil v aktovko. Oprati se bo morala nekje drugje, saj bi ga domači pralni stroj prehitro izdal svoji siceršnji skrbnici.
Vsedel se je na kavč in prižgal televizijo. Kmalu se je spomnil, da televizije sicer sploh ne gleda, in jo ugasnil. Bil je pozen poletni večer, petek, skozi dnevno sobo pa je vel topel, skoraj soparen vetrič. Ni bilo razloga, da ostane doma. Odpravil se je v mesto. Ko se je obuval, je pretegnil prste poškodovane dlani. Bolečine takorekoč ni več čutil.
Kmalu za tem se je v spalnici zbudila ona. Dišalo ji je po alkoholu, slabem zraku in mokrem usnju. Na ta podton se je leno lepil šibkejši vonj prepotene posteljnine in sladke kože. Njene oči niso videle ničesar, le popolno temo. Roke so počivale ob njenem telesu na gladki in hladni posteljnini ter se bale premakniti. Ušesa so se že davno privadila na enakomerno tišino. Kljub zadušljivo mirni noči pa ji je srce razbijalo močno, sicer enakomerno, a močno in prehitro. Dvigovalo ji je prsi ob vsakem utripu, ki ga je čutila do konic prstov. S srcem kot da ji je utripalo celo telo.
Ni se upala premakniti, že tako se ji je zdelo, kot da se njeno srce sliši po celem prostoru in se hrup celo odbija od sten. Bala se je, da bi ga zbudila in prezgodaj priklicala jutro, ki se ga je bala še bolj. Zbala se je, da bo jutro prineslo spoznanje, prezir in slovo. Ne nujno v tem vrstnem redu. Čas je mineval kot ure, ki so morda to tudi bile. Srce ji je še kar utripalo kot metronom, enakomerno in hitro. Proti jutri je skozi okno posijalo rumeno. Ob njej ni bilo nikogar, v temi je prej za njegovo figuro zamenjala na rob postelje odrinjeno posteljnino. Tišina je bila očitno le nekoliko preenakomerna.
Ko je želela vstati, se ji je močno zvrtelo in omahnila je nazaj na posteljo. Vzglavnik je bil hladen in moker. Preden je poskusila znova vstati, se je vrnil on. V pijani omotici ga ni slišala oditi, zjutraj pa se je njegovo počasno obračanje ključa in premikanje zapahov v vratih slišalo kot glasno trzavo drgnjenje kovine ob les, kot da prihaja domov pompozno, poln energije.
Vstopil je skozi vrata in padel na posteljo poleg nje. V slab zrak je prinesel nekaj jutranje poletne svežine, postan vonj alkohola pa se je pomešal z novim po tobaku in svežem, skoraj dišečem vonju po viskiju. Zadišalo je po njegovi prepoteni koži. Dihal je hitro, srce mu je razbijalo tako kot njej celo noč, preden se ji je proti jutru umirilo. Dvigovalo mu je prsni koš, kot da ga poskuša odpreti in iti ven med rebri. V hipu je zaspal. Objela ga je. Ob tem je opazila povito roko. Najbrž se je spet s kom stepel, pijan, kot je očitno bil, si je mislila. Tudi zaradi tega se je počutila ob njem varno. Ne glede na sredstvo je dosegel cilj, izbirčen pa ni bil. Poskrbel je vedno tako zase kot za njo. Za njo ponavadi še toliko bolj rigorozno in srdito. Objela ga je močneje, želela je, da mu srce ne bi tako bežalo iz prsi. Imela ga je izjemno rada, zaupala je v to, da bo vedno tam in jo varoval pred vsem, kar je slabega. Slabega pa je bilo vedno dovolj, kot da bi se zbiralo prav okoli nje.
Popolnost odnosov
Živimo v zelo zapletenem času. V njem je vsaka stvar zakomplicirana, pa naj gre za birokratske odnose z davkarijo, pridobivanje stopnje izobrazbe, ali medčloveške odnose. Vsaka stvar je podprta in pogojena s takim številom dejavnikov, da katerega prehitro izpustiš. Človek preživi, če je evolucijsko prilagojen, razen če nima take sreče, da živi v okolju, ki ga bodisi razume ali pa je na njegovi stopnji dojemanja.
Večina pa nas nima take sreče. Življenje se nam začne zapletati že kmalu po vstopu v kakšno šolujočo ustanovo in nato postaja samo še bolj zapleteno. Nazaj k naravi postane nazaj v plenice, v popoln mir pokoja in omejenega in počasnega duha. Vsi si želimo, da bi čim bolje končali šolo, kmalu zatem, da bi dobili čim boljšo službo, ki bi nam bila pisana na kožo in zagotavljala čim večji pritok denarja, še kasneje nam postane cilj borba za čim boljšo pokojnino, voliti začnemo stranke, ki naj bi nam zagotovile mir in pokoj ter veliko denarja na stara leta. V celem toku pa moramo poiskati še popolnega življenjskega sopotnika, ker ne moremo celo življenje živeti pri mami. Pri iskanju se nekajkrat opečemo zaradi neizkušenosti, nekajkrat zaradi partnerjeve prevelike izkušenosti, na koncu pa taki skeptiki postanemo še sami.
Aspekt, ki je omenjen kot zadnji, je ponavadi še najbolj zapleten. Ne pogojuje ga znanje, ne pogojuje ga izobrazba oz. spričevalo, ne pogojuje nadarjenost za kvačkanje in hitrostno menjanje kanalov na televizijskem sprejemniku. Vse, kar smo se v življenju naučili, je skoraj neuporabno.
Sočlovek je, preden ga spoznamo, skoraj vedno neomadeževan, torej nevtralno popoln, saj nima niti očitnih napak niti neverjetnih sposobnosti, ki bi jih mi poznali. Ko pa se začne veza poglabljati, torej ko preraste iz običajnega znančevstva v prijateljevanje, začnemo lastnosti sočloveka spoznavati. Sprva seveda samo dobre lastnosti, če se začne s slabimi, vse skupaj raje pozabimo in osebo odpišemo. Da se sprva spoznamo z dobrimi in svetlimi stranmi sočloveka, nikakor ni naključje. Pomislimo, kaj sami naredimo, ko spoznamo nekega človeka: začnemo se prezentirati. In kakšna bi bila prezentacija, če bi v njej začeli s slabimi lastnostmi in dejanji, s katerimi se ponašamo? Nikakršna.
Če so nam karakterne poteze novospoznanega človeka všeč, je nasprotnega spola, mi nimamo partnerja, in nam je navsezadnje fizično atraktiven, so okoliščine idealne za nastanek nove zveze. V katero se eni spravijo kot z svedrom na nemočno limono, drugi pa previdno in tipajoče. Slednji način nam lahko kasneje prihrani marsikakšno razočaranje.
Faza spoznavanja je dokončno za nami, ali vsaj mislimo, da je, in odločimo se, da bi se radi z dotično osebo povezali ne le na spiritualnem nivoju. Začne se popolnoma novo spoznavanje, intimno raziskovanje, ki je, ako opravljeno z ljubeznijo, nekaj zelo lepega. Skrbimo, da partnerju ne damo preveč naenkrat, da pa ne dobi premalo glede na to, kolikor sam nudi. Mnogi ljudje, ki jih poznam, trdijo, da je to najlepši in najbolj čaroben del odnosa, saj v njem delujejo vse sile, ki so nam potrebne za odličen, a malo plitev odnos: zaljubljenost še drži, telesna privlačnost je še na stopnji želje po raziskovanju neznanega, telesni odnosi na ravni neverjetnega eksperimentiranja - popolna harmonija. Tu pa se pojavi problem, ki ga ti ljudje imajo - čarobnost izginja v nasprotnem razmerju s stopnjo, na kateri poznamo našega partnerja. Za dobrimi lastnostmi, ki smo jih sprva videli, ponavadi pridejo še hibe na njegovem karakterju, več, kot se pogovarjaš, več veš o njegovih pogledih na stvari. Ti se lahko od tvoji razlikujejo. Ciniki (upravičeno?) trdijo, da je beseda konec popolnega razmerja. Do neke mere imajo prav, če govorijo zase. Za njih je odnosa na tej stopnji lahko že konec.
Najdejo pa se tiči, ki v svojem partnerju najdejo somišljenika, brata po duši, svojo polovico, harmonijo, in nenazadnje, potrebo po varnosti, po zaklonu - vsi se po malem bojimo samote. Prav to zadnje je velikokrat razlog, da se zveza obdrži dlje, lahko veliko dlje, kot bi se, če ta razlog ne bi obstajal. S tem, da partnerja pustimo, odtrgamo polovico svoje harmonije in ostanemo odprti in ranljivi. (Samo kot opomba: zato se ponavadi nove zveze razvijajo na podlagi poprejšnjega razočaranja.) Če pa se za ločitev od partnerja ne znamo ali ne upamo odločiti, se lahko začno hude kalvarije za enega, drugega ali oba, če ima eden lastnosti, ki drugega odbijajo - ga naredijo nekompatibilnega s partnerjem.
Denimo, da je eden od obeh ljubosumen. To je sicer samo podaljšek (pre)velike navezanosti, a hudo moteč faktor. Ljubosumje je sestavljeno, hudo kompleksno čustvo: ponavadi ima osnovo v ljubezni oz. navezanosti, ki vodi v veliko potrebo po prisotnosti partnerja. To povzroči, da se ne počutimo preveč v redu, ko se partner odloči, da bo raje kot z vami preživel večer s prijateljem ali prijateljico, najhuje nam je seveda, ko gre za osebo nam enakega spola. Če znamo zamižati in požreti slino ter zadušiti nezaupanje, stvar mine brez prevelikih posledic. Problem je seveda moteče prisoten šele takrat, ko nam zaupanja do partnerja zmanjka, pa naj bo to upravičeno ali ne. Začnemo se boriti za naklonjenost, poskušamo nuditi več kot kdo drug. V svetu ekonomije konkurenca poveča ponudbo, kvaliteto in znižuje cene storitev in izdelkov, v svetu čustev pa konkurenca največkrat pomeni smrt zvezi. Lahko postanemo neprijetni, ko se za partnerja tako nenaravno trudimo. Ni iskreno. Tukaj velja omeniti še eno zvrst ljubosumja: ljubosumnost na prejšnjega partnerja. Ta je izredno neprijetna, rešljiva pa je samo tako, da se naučimo živeti s tem, da je vaša oseba zdaj sicer samo vaša, a je imela čustva, ki jih zdaj čuti do vas, že prej do nekoga drugega.
Z zgornjim včasih povezan problem je pomanjkanje časa. Problem, ki se zdi preveč očiten in banalen, da bi bil sploh vreden omembe, je lahko v kombinaciji ljubosumnostjo, pa tudi samostojno, smrtonosen. Partner vam beži vsak večer na nekakšne treninge, vi pa se sprašujete, kdo mu več pomeni - vi ali neka dejavnost. Odgovor nikoli ni enostaven, obstaja pa veliko napačnih, za katere je bolje, da jih ne slišite nikoli. Samo za primer: "Atletika je neka stalnica, ti pa …". Nadaljevanje sploh ni potrebno. Partnerju se je zareklo. Ko smo že pri zarečenostih - te lahko samostojno ali v družbe povzročijo hude probleme, kot recimo v tem primeru. Časovna neprilagojenost in neprilagodljivost lahko povzroči nekaj jeze, preveč rad pa se uresniči še pregovor, ali bolje, rečenica: "Daleč od oči, daleč od srca.".
Bolj nepremostljiv problem lahko predstavlja ohladitev enega od obeh partnerjev. Kot prvo je potrebno opredeliti razloge, ki so krivi za tako ohladitev. Poznamo dve vrsti ohladitev: primarne in sekundarne. Primarna ohladitev ponavadi pomeni, da je oseba, ki jo doživi, še malo nezrela in da ni primerna za daljše veze. Vnaprej ve, da bo v zvezi prej ali slej zmanjkalo ljubezni in čara, se hoče tega zaščititi in zbeži, ko vidi prve znake ohladitve na sebi. O sekundarni ohladitvi bomo slišali več malo kasneje.
Če se ohladita oba, kritično stanje nikoli ne nastopi, saj se osebi zlahka ločita in si poiščeta novega sopotnika. Ob tej priložnosti je treba potegniti črto med prej omenjenim cinikom, ki se je "hladne fronte" poprej zavedal in se je ob prvem pišu zavestno odloči, da je potreben "nov izziv", in na tem mestu omenjenim načinom razpada (sekundarna ohladitev prve stopnje): ko v partnerju iščemo nekaj, kar nam bi bilo dovolj všeč, da bi ostali z njim, pa nam ne uspe. Prej je bilo omenjeno, da lahko pride do tega, da enemu partnerju ljubezni, zaljubljenosti oz. katerega koli čustva, ki ga je v odnos prinesel, enostavno zmanjka. Drugega partnerja lahko tak odnos ljubljene osebe, ki ga čuti, a s prstom nanj ponavadi ne zna pokazati, zelo prizadene, saj v svoji navezanosti išče (ter pogosto tudi najde) krivdo v sebi. Zdaj je na potezi "hladnejši" partner: bo svoji ljubezni grobo razodel resnico ali pa ji bo vlival lažno upanje. Eno in drugo slej ali prej pripelje do konca, ki je boleč. Nekateri pa skušajo težavo rešiti tako, da partnerja načrtno ohlajajo oz. mu skušajo vlivati negativna čustva o sebi. Tako skušajo doseči status, v katerem oba koprnita po koncu boleče zveze in je vse le še vprašanje časa. Če pa je partner preveč navezan, je tudi to lahko problem.
Kot problem se lahko pojavi tudi prevelika navezanost obeh partnerjev, ali pa prevelika navezanost enega v kombinaciji z dominantnostjo v odnosu. Člana para v takem primeru izgubita svojo individualnost in kot posameznika postaneta za svoje prijatelje neuporabne, saj vedno prideta skupaj, v paketu. Tak par hitro postane osamljen, saj se vsem po malem zdi, da bodo kaj zmotili, če bodo pristopili in se začeli z enim ali drugim pogovarjati.
Malo prej sem omenil dominantnost enega ali drugega, in sicer v kombinaciji s potencialno preveliko željo po druženju. Tu ne gre za nič drugega kot še za eno obliko vsiljevanja svoje volje. V življenju je pač tako, da včasih namesto enakopravnosti nekdo izbere pasivno vlogo, nekdo drug aktivno, vse skupaj se ujame kot vijak z matico, a danes ni preveč obstojno. V današnjem svetu se vedno bolj poudarja potreba po individualnosti, zato je pasivnost nekaj negativnega, čeprav včasih dve osebi najdeta svoj ritem v takem načinu občevanja. Posebej ženske se ta problem prej ali slej dotakne, ko se vidi v nekem ameriškem filmu kot, denimo, pridna in marljiva gospodinja brez lastne volje. A izbira bi morala biti še vedno njena. Ženski svet se je v boju proti moški nadvladi tako močno povezal, da je včasih zveze konec že kar zaradi stereotipa "moški so svinje, tvoj še posebej" in ne več zaradi individualnosti, po kateri vsi tako koprnimo.
Denimo, da zgoraj omenjeni problemi do naše namišljene zveze ne pridejo. Vse teče, partnerja se razumeta, hodita dovolj pogosto, da sta oba zadovoljna, in ne prevečkrat, tako da oba ohranita svojo individualnost v družbi. Svoj odnos poglabljata, želita zvedeti še neodkrito o svojem partnerju. Zavedata se svojih napak, a jih ne poskušata pretirano popravljati, saj se dobro zavedata primerljive hibe na drugem. Taka zveza se na zunaj kaže kot popolna, idealna v telesnem in psihičnem delu odnosa. Kaj bi lahko šlo narobe. Če imamo srečo, razdiralske kače sovraštva do napak drugega spijo, po malem pa se oba čutita opeharjeno. Tu nastopita dva možna scenarija.
O eni različici prvega smo že spregovorili: sekundarna ohladitev prve stopnje. Ta nastopi hitro in je ponavadi ež vnaprej določena. Sekundarna ohladitev druge stopnje, v našem primeru prvi scenarij, je mnogo bolj nevarna in zahrbtna, bi pa bila lahko rešljiva, če bi se partnerja zavedala, v čem je njun problem. Partnerja torej ugotovita, da ni nihče popoln, a si tega ne upata odkrito priznati. Prepiri na to temo se ponavadi končajo s pobotanjem, ki pa ni nič drugega kot zakopavanje problema pod plast sveže zemlje ter sejanje nove trave na le-to. Prej ali slej pa eden v svoji jezi ugotovi, da ne partnerja sploh ni več navezan. Konec je oddaljen samo še za nekaj prepirov.
Drugi scenarij te slepe ulice se začne kot prvi, samo da se ne konča z ohladitvijo, temveč s sovraštvom. To je ponavadi slabša rešitev, a kratkoročno gledano manj boleča, saj partnerjev ne povezuje več ljubezen, temveč jeza in bes. Klin se s klinom zbija, čustvo je najlažje nadomestiti z drugim, saj drugače ostane praznina, ki je zelo moteča.
Ali obstajajo popolne zveze? Odgovor naj bi bil jasen, saj lahko iz aksioma "Nihče ni popoln." sklepamo, da popolnih zvez ni, če ni popolnih partnerjev. A popolne zveze (vsaj teoretično) lahko obstajajo, če se hibe, želje in tisto, kar lahko nudimo, in posebno dobre lastnosti enega in drugega ujemajo. O takem popolnem odnosu sicer ni veliko govora, saj je res, da želje po njem usahnejo, ko imaš za sabo več kot enega partnerja. Ugotoviš, da je težnja po popolnem partnerju utopija, ki pripelje do tega, da želiš prilagajati. Ko najdeš nekoga, ki je vsaj blizu tvojega ideala, ga želiš spremeniti v popolno podobo v svoji glavi. To ponavadi pomeni konec, ko se partner začne počutiti ogroženega ali celo nevrednega, polnega napak.
Kako bi lahko živeli v popolnem odnosu? Ne bi obstajale diskusije, vsi argumenti bi izzveneli v prazno, saj bi se partner vedno strinjal, skregali se ne bi nikoli, kar pomeni, da se tudi nikoli ne bi pobotali. Si tega res želimo?
Zato je nekaterim že jasno, da partnerja ne velja prilagajati neki neobstoječi viziji. Nekaterim to postane boleče jasno, ko jočejo v svoji bolečini in poprejšnji zmoti. Nesebičnost je lahko resnično vodilo in edina lastnost, ki bo iskren odnos popeljala do tja, kamor si želimo, pa čeprav v celo življenje z enim samim partnerjem.
Včasih je svojega partnerja bolje pustiti in mu ob tem dati vedeti, kako vas je prizadel in onemogočil dober odnos, kot trpeti. S tem naredite veliko uslugo tistemu, ki bo s to osebo naslednji, oziroma vsaj upate, da se je nekaj naučil za življenje. Če imamo koga res radi, moramo znati poskrbeti tudi za njegov lastni blagor, čeprav to kratkoročno pomeni obojestransko bolečino.
Retrospektiva
Odložil je telefonsko slušalko in globoko vdihnil. Na oko se mu je prikradla krokodilja solza ... takšna bi bila, če bi jo kdo videl. Spomnil se je, da je v prostoru sam, solza ni mogla izpolniti namena, vzpodbuditi usmiljenja, kupiti ali hipotekirati objema, ničesar. Bila je le prazna solza iz praznega očesa. Oko, ki je ostalo prazno po tem, ko so mu izbili iz njega ves smisel lažnega žara, neke odigrane karizme, ki je bila sestavljena le iz široke odprtosti in močnih obrvi, ostrega pogleda s hitro premikajočim se žariščem in brez mežikanja, ali pa le z bežnim, ko se je pogled obsojenega umaknil drugam, ker ni zdržal teže. V očesu je sedaj brlel nov pogled. Bil je to razkrinkan pogled obsojenega morilca, ki je ves čas sojenja verjel v svojo trdno, čeprav iz trte zvito obrambo, pogled hinavskega izdajalca, ki v tisti sekundi, ko je zasačen, izgubi vse prej, pogled lažnivca, kateremu ena, zadnja laž, uniči kredibilnost vseh 100 resnic poprej. Pogled je bil mrtev. Raje je obrisal solzo.
Končalo se je s pismom in klicem, ki je pismo potrdil. Končalo se je z obtožbo po vseh možnih točkah obtožnice, in administracijo kazni. Mogoče pa le ni bila krokodilja solza ... samo da je prišla iz nečesa tako globokega, tako zakoreninjenega, da ni bilo mogoče več določiti točke izvora, kot 10x preusmerjeno pismo s prav toliko prečrtanimi in dopisanimi naslovi, potrganimi znamkami in zbledelim žigom. Lahko bi bilo, da bi bila tisto solza sramote. Če je bilo tako, ni bila zadnja.
»To, prijatelj, je bila solza, ki jo dobiš, ko ožameš krompir, ki drugače izgleda suh in kot kamen. Solza prebodenega in stisnjenega ega.« Pisal je pesem v svoji glavi, neritmično poetičen tekst brez repa in z mnogo strašnih glav, da bi se potolažil ravno toliko, da bi lahko mirno pri sebi ugotovil škodo. Kaj, pravzaprav, je tisto, kar je stisnilo tisti krompir, ki utripa namesto srca in ima namesto žil infuzijske injekcije in cevčice?
»Ego ne izpušča telesnih tekočin, če je pravilno ojačan, integriran in zavit v mistiko laži okoli njega. Ego je nekaterim, kot si ti,« si je razlagal »srce in duša vsega, kar počnejo. Za vse je najpomembnejše, da izgleda, kot mora izgledati, vse je igra, ki je zgrajena okoli tega.«
Pomembno zanj v tistem trenutku je bilo, da je ugotovil, kje so se zadeve zalomile, ampak ne na časovni premici dogodkov, ki so se dejansko dogajali okoli njega in v stiku z njo, ampak, kje si je dovolil tako blizu, da se je videlo tako veliko tolikšnih napak, ki so pokopale iluzijo popolnega umora, umora brez krivca. To, da ga je obtožila vsega, česar je bil res kriv, ni bilo uničujoče zanj ne zaradi posledic (navsezadnje jo je izgubil, ampak kaj potem) in ne zaradi tega, ker bi preko nje spoznal novo in ultimativno resnico (čeprav je bilo včasih potrebno, da je lagal sebi, za blagor večje slike, za realističnost). Uničilo ga je, da je izgubil igro, v kateri še nikoli ni končal kot poraženec pred samim sabo. Poraženci ga niso zanimali, vedel je, da se lahko počutijo kot zmagovalci, ampak samo pred samimi sabo. Kot se počutiš zmagovalca nad klopom, ki je izgubil glavo pod tvojo kožo ... umrl ... a v procesu povzročil zajebano vnetje in meningitis. Klop je zmagal. On je ponavadi zmagal. Tokrat pa je bil on le klop, odstranjen z glavo vred, predvsem z vsem, kar je bilo v glavi. Nihče ni jokal za njim, še maščevati se ni mogel, presenečen je bil, nikakor ni bil pripravljen. On je v tej sliki bil absoluten, popoln in nezamenljiv poraženec v očeh morebitnega vsakogar, ki bi se v situacijo površno poglobil kot naključni poslušalec kogarkoli, ki bi zgodbo pripovedoval.
To je bila tista solza. Solza osramočenega, povoženega in sušečega se ega. Na kar koli v pismu, njenih besedah ali v dejanski preteklosti skozi nov filter tega, kako je ona resnično to dojemala, je pomislil, ga je samo še bolj potrlo. Kriv na vseh točkah. Najhuje je bilo, da se je tega poprej zavedal, ampak si nikoli ne bi mislil, da se bo našel nekdo ...
Tokrat je res šlo predaleč in prehitro. Iz rok mu je zbila vsa možna orožja, tako dobro ga je poznala, da mu je vnaprej odgovorila na kakršen koli možen odgovor z njegove strani. »Ne sklicuj se na ljubezen.« in »Ne omenjaj spoštovanja, ker ga sam nimaš.« in še mnogo stvari, ki so bile nekoč zanje le krilatice, z lahkoto izstreljene in devastatorne, kjer so našle ušesa. Zdaj so bile brez pomena. Bile so razkrinkana laž lažnivca, hinavca, tatu. On sam je bil brez pomena. Na nek način je večji del živel v lastnih besedah. Besede so bile tiste, ki so pomagale razlagati stvari, ki so se že bile zgodile na način, kjer so se zgodile na način, kjer je on izpadel v dobri luči, včasih heroj, včasih sodnik, včasih le kot opazovalec, ampak vedno kot moralni zmagovalec. Še če je govoril o svoji zmoti, je bilo to tako, da je izpadel v stiku s svojo platjo, ki jo je imel za slabo lahko le on, in nihče drug, ker bi to že bilo žaljivo. Ampak v resnici je bil slab. Brez provociranja, brez projekcij, brez prirejanja preteklosti, slabo je delal in slab je bil. Tako se je tudi počutil. Brez milosti. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje pred tem čutil kaj zares, samo po sebi, brez dodatkov in brez igre. Mogoče nikoli, mogoče do mrtvih objektov, kot so bile igrače in kraji v otroštvu. Ni se spomnil. Zato ni obstajalo.
To je bil on. To je še leta kasneje bil on. Le da podivjane zveri - črni psi, čuvarji ega, luskasti zmaji in petelini, ki so kikirikali ode soncu, ne da bi jih sami razumeli ali vedeli ali razumeli, kaj sonce je in zakaj sveti - niso več bivale v istem zverinjaku. Obrnile so se navznoter in njega samega branile pred njim samim. Tako kot bi moralo biti dolgo pred tem, da bi lahko bilo nekoč kako drugače.
Sanje
Spet jo je imel v rokah. Temu nikakor ni mogel verjeti, ne tokrat. Vohal je njene lase, kot da so resnični, malo so migali v ledenem zimskem vetru, ki je dišal po zimi, uležanem snegu in umazanih železniških tirih na postaji. Bilo je zgodnje božično jutro in kot tako popolnoma tiho. Vsak zvok, ki je nastal kjer koli v bližnji ali daljni okolici se je z neverjetno jasnostjo izstrelil čez bližnje travnike in se odbijal od naselja. Psa iz kmetije nedaleč stran si slišal, da bi se ga lahko dotaknil in ga pomiril, v oddaljenosti pa si lahko slišal težak počasen vlak. Vse to so bile seveda le sanje. Kot take si jih je, sicer previdno, upal še naprej uživati.
Vonj njenih las je bombardiral njegov nos, tako domač in znan po vseh letih. Veliko spominov je priklical ta preprost, čist vonj, mešanica kože, šampona in težke rjave grive, ki ji je vedno na tak način padala čez obraz, kot da bi bil vsak las del umetnega, previdno oblikovanega slapu. Tudi kot celota je njen obraz deloval bolj kot delo beneškega keramika kot nekaj naravnega, s svojo gladko belo kožo in konkrasti, ki so jih risale obrvi in v jutranji ledenici še toliko bolj rožnato obarvane tenke, a mehke ustnice. Ni si jih upal poljubiti, ker se je bal, da bo prekinil nežno stkan sen. Ni se je upal niti pogledati, v resnici je njen obraz videl le kratek čas tik preden mu ga je zakopala pod vrat. Uho je izgledalo na mestu, točno tam, kjer ga je pričakoval, tudi to v harmoniji s padajočimi, hladnimi lasmi.
Sonce se je počasi dvigovalo in prenehalo biti vijolično. Čutil je mraz, kako se mu je počasi prikradel v zadnjico in se čudil, kako resnično je vse postajalo. Lasje so ga, kot da bi ga želeli prepričati, da sanje le niso sanje, s konicami žgečkali po nosu do te mere, da se je po njem popraskal. Nato je spregovorila in kri se mu je strdila v žilah kljub temu, da je njegovo srce norelo v prsih ob prvih zvokih, ki niso bili lajež, škripanje škornjev ob sneg prezgodnjega sprehajalca, počasen, a zanesljivo se približujoč vlak ali njegova lastna kri, ki mu je od vznemirjenja šumela v ušesih.
”Želela sem ti samo voščiti,” je rekla. Mirno in nemirno hkrati je zaključila stavek, prelival se je v drgetajoč šepet. Najbrž od mraza. Saj ga ne ljubi več, je pomislil. „Hvala, veliko mi pomeni,” je odgovoril. Besedo hvala so skoraj v celoti pogoltnile zlepljene glasilke. Obrnil je obraz stran od nje in se odkašljal v roko, ki jo je za trenutek odtegnil iz njenega hrbta. Bilo mu je nerodno. Še v sanjah je znal uničiti moment.
Desno lice, toplo od njenega, je hip zatem, ko je obraz umaknil, preplavil mraz. Izkoristil je priložnost in z obema rokama objel njeno silhueto okoli bokov in se umaknil malo od nje. Ni se mogel več zadrževati – moral jo je poljubiti, pa če se v naslednjem hipu zbudi v enako jutro kot zadnjih nekaj let, odkar se nista več zbujala skupaj. V jutro, kjer ga je kot enoličen opomnik, v kakšen dan se bo resnici prevesilo, pospremila njena slika na klubski mizici. V dan, ki se bo prav tako kot dan poprej in dan, ki sledi, prevesil v topogleden večer, podoben prav vsem do točno tistega večera. Na njegovo presenečenje je čisto malo razprla ustnice, ki so bile kljub mrazu in sicer ledenemu obrazu prav tople, kot v želji po poljubu. Prste ji je zakopal od spodaj skozi lase in zaprl oči. Kljub temu jo je popolnoma jasno videl pred seboj. Poljubljal jo je, kot da je zadnjič, saj je tudi bilo. Niti v sanjah niti v resnici je ni videl že nekaj dovolj časa, da je trenutek znal in upal ceniti. S čim si je zaslužil tako živo prebujanje, ni upal niti pomisliti. Počutil se je, kot da je zblaznel in da ga um razsipno razvaja s podobami sreče in ugodja. Pomislil je, da se mu je morda kaj pripetilo. Morda celo res dokončno zmešalo.
Poljub ni jenjal, ne, celo stopnjeval se je, stopnjeval tako, kot se lahko stopnjujejo le poljubi zaljubljencev sredi zasneženega perona male želežniške postaje z enim tirom na božično jutro v sanjskem svetu. Prste ji je vedno močneje zakopaval v lase in jih mučil ter kuštral, oni pa se niso vdajali in so mu polzeli med členki kot curki vode. Njene roke so našle gumbe njegovega plašča in jih odpele ravno prav, da so ga lahko objele okoli ledij. V hipu so postale tople ob njegovem telesu. Objem je to postal šele, ko se je z rokami oprla in popolnoma privila k njemu.
Ni zdržal več. Lajalo je vedno več psov, jutranjo tišino, kolikor jo je dopustil vedno glasnejši počasni vlak, je začel prekinjati glasen promet. Sanje so postajale mučne in težke, glede na nežen začetek popolnoma neblagoglasne in lažnive. Želel se je zbuditi. Roke je pustil, da so same omahnile od njega, noge so mu klecnile kot v korak nazaj, stran od nje, ter se spotaknile na rob perona. Vlak se ni zdel več tako počasen ko ga je videl iz oči v luči, te sprva rumene, zatem svetle kot poletno sonce, kmalu rdeče in potem popolnoma črne. Njen krik je preparal nebo, njegov pa tire.
Na kratko
Ozrl se je okoli sebe, v polmraku je komaj zaznaval oblike predmetov okoli njega. Do konca je odprl oči in čakal, da se privadijo na temo v prostoru. Ni vedel, kaj bo uzrl in kje se je zbudil, a ker ni bilo prvič, da se je zbudil rahlo dezorientiran, je mirno počakal, da so oči začele zaznavati obliko prostora. Kmalu ga je prepoznal. Bila je soba hotela malce izven mesta, prijetna in domača. Ob sebi je na dvojni postelji pričakoval njo, in uzrl jo je takoj, ko so oči prepoznale silhueto njenega telesa proti zadimljeni svetlobi svetilke s ceste. Ugotovil je, da njeni lasje padajo čez njegovo roko. Zvok, ki se je prej zlival s prometom, je razpoznal kot mirno in globoko dihanje. Prevrnil se je na bok k njej in ji dal roko okoli pasu. Bila je topla in gola. Poljubil jo je na teme in se odvalil nazaj na hrbet. Tudi sam je začel mirno in počasi dihati, kot ona, prvo vzburjenje ob zbujanju ga je minilo. Čutil je, kako se mu telo prekrvavlja, kako ga objema mraz sobe, ki je iz zimske noči uhajal skozi priprto okno. Pomislil je, da bi jo morda zeblo, in se ponovno stisnil k njej. Zastokala je in objela roko, ki ji jo je položil na polne prsi. Vedel je, da je ni zbudil in da ga je objela le, ker ga je čutila tudi v spanju. Najbrž ga je sanjala kot marsikdaj. Verjel ji je, ko mu je razlagala, kako živo ga doživlja ter da se zbuja z mislijo, da je ob njej, ker je bil v njeni glavi tako prisoten, da bi ga lahko prijela poleg sebe, ko odpre oči. Verjel je, da ga ljubi, čeprav mu je to reklo že toliko ljudi poprej, za katere se je izkazalo, da uporabljajo le zven in ne duha besede „ljubiti“.
Zastokala je ponovno, ko ji je ukradel roko iz njenih prsi in se počasi odvalil s postelje tako, da je ne bi zbudil. Pokril jo je z odejo ter pobral hlače s tal. Zaponko pasu je držal trdno v roki, da ne bi rožljala, ko bi si nadeval hlače. Tako se je kos po kosu oblekel in na koncu snel še topel zimski plašč z obešalnika iz omare, ki je neznosno zacvilila, ko jo je zaprl. Zbudil jo je. Le upal je, da se ne bo ozrla in ga videla popolnoma oblečenega pred vrati hotelske sobe. Ni je želel prestrašiti. Vedel je, da se bo zbala, da odhaja. Tokrat bi imela prav.
Obrnila se je in zakričala, ko je videla njegovo temno silhueto, neprepoznavno v temi. Slišal je, kako njena dlan panično išče stikalo svetilke na nočni omarici poleg postelje. Luč ga je razkrila tik pred odhodom iz sobe.
„Kam greš?“ je vprašala skoraj panično, a gotovo močno prestrašeno.
„Na sprehod sem si zaželel,“ je rekel, ko je ugotovil, da je oblečen v plašč ne bi uspel prepričati, da je želel le obiskati hotelski bar.
„Zakaj? Kaj je narobe?“ je nadaljevala z istim tonom, tokrat manj prestrašenim, a toliko bolj zaskrbljenim.
„Nič,“ je odgovoril in skozi nasmeh nadaljeval: „ampak zbudil sem se in se nisem želel premetavati ob tebi, da te ne bi zbudil.“ To jo je pomirilo in nasmehnila se je nazaj.
„Rada te imam,“ je rekla z ljubečim, toplim tonom. „Kmalu se vrni. Rada te imam …“ Stavek je izzvenel kot nedokončan. Nedokončan kot vse, kar se je med njima dogajalo v tisti sobi. Vedel je, da je pravi trenutek, da odide, a je izkoristil priložnost, da je stopil čez sobo, jo objel in poljubil. Usločila je svoj beli vrat proti njegovi glavi in ga toplo poljubila. Z roko mu je šla na kratko skozi lase in mu jo pustila na vratu ter ga nežno poljubljala z vlažnim jezikom. Neverjetno je dišala. Na hitro jo je objel okoli ram in takoj stopil korak stran.
„Kmalu bom nazaj, samo malo zraka rabim … bom potem lahko najbrž zaspal naprej.“ To rekoč je stopil nazaj proti vratom. Ozrl se je in jo videl, kako je legla. Zaprla je oči. Bila je mirna in videti srečna. Na oko mu je stopila solza in spolzela ob nosu. V slabi svetlobi male svetilke je ne bi mogla videti tudi, če bi odprla oči, a si jo je kljub temu hitro obrisal.
Ko je hodil po hodniku proti stopnišču, je v plašču zatipal po denarnici. Bila je tam. Odpravil se je proti recepciji in hitro plačal ter prevzel svoj dokument. Stopil je na sneg na ulici. Bil je svoboden in lahko je odšel. V hotelu ni imel ničesar, po kar bi se želel vrniti.
Potres
Naglo in cvileče je avtobus zavrl na postaji in se skoraj izpraznil. Ljudje so začeli plužiti po tri dni starem sivem ljubljanskem snegu vsak v svoj del naselja ob postaji. Avtobus je speljal in najbolj počasno starko poškropil po z zdrizom črne plundre izpod srednjega kolesa.
Aleš je prizor, dokler ga je imel v vidu, opazoval skozi počiščeno luknjo na zarošeni šipi, ter zatem nadaljeval branje iz papirjev, ki jih je držal pred seboj. Minuto zatem se je zalotil pri premišljevanju o umazanem plašču in obrazu starke, ki ga v resnici ni videl niti prej, ko je še bila na avtobusu, ampak si ga je živo predstavljal, zgrbančenega, uvelega in grenkega. Obraz nekoga, ki ni odraščal med cestami, pločniki in po istem voznem redu kot vozniki avtobusov. Zdaj je bila starka najbrž že na poti v svoje dvosobno stanovanje med zidovi delavskih blokov spalnega naselja. Najbrž je še 20 let nazaj nosila predpasnik in vihtela kuhalnico za svojega moža. Najbrž se spominja dne, ko je ostala sama v dvosobnem stanovanju, pogreba, hladnih obrazov obeh poročenih otrok s svojima družinama in občutka ovdovelosti. Po vsej verjetnosti je bil pogreb na kakšen nenormalno topel pomladanski dan, ona pa se je potila pod črno ruto, ki je z njeno mamo pokopala že njenega očeta. Najbrž ji je bilo prevroče, da bi lahko sploh zares jokala. In po vsem, kar ima za sabo, se vrača v svoje prazno stanovanje, ki ga enkrat na teden obišče hčerka in mogoče enkrat na mesec sin, ki je odvetnik in prezaposlen, na poti pa jo z ledeno vodo škropijo brezskrbni vozniki. Njen morebitni pogreb je edini razlog, da njen sin zavaruje počitnice, če bi jih moral odpovedati. Dopust je dragocen. Sicer pa, kaj starka počenja zvečer, da se mora vračati zvečer, sama.
Aleš je papirje pospravil v aktovko, ker se je izgubil pregloboko v svoji domišljiji. Do doma je imel še približno 5 minut, in zaprl je oči. Opazoval se je, kako je vstopal skozi vhodna vrata bloka in poklical smrdljivo staro dvigalo. Vsakič, ko je pritisnil na tisti gumb, se je spomnil, kako je nekoč tekel po stopnicah za njim, zadnja leta pa je bil za to preutrujen. In vsakič, ko se je opazoval vstopati skozi vrata stanovanja, je pomislil na svojo punco, kako ga čaka nekje na področju šestdesetih kvadratnih metrov, najbolj verjetno v dnevni sobi, nesrečna in nevajena življenja v stanovanju tipičnega skompresiranega ljubljanskega naselja. Mogoče niti ni bila več nesrečna, ampak kadarkoli je Aleš o tem premišljeval, si jo je predstavljal kot prvi dan, ko je prinesla prvo torbo in vstopila skozi vrata z utrujenim in naveličanim pogledom. Seveda se bosta preselila, ampak situacija, kot je, tega trenutno ne dovoljuje že nekaj let. Pa saj še nimata otrok, in službo imata oba blizu. Zakaj ni bila zadovoljna? Ljubljana je vendar skoraj vas in v katero koli smer se pelješ nekaj kilometrov, si zunaj.
Avtobus je dalje sekal skozi meglo, Aleš je za trenutek videl le nekaj luči, oranžno svetlobo uličnih svetilk in oddaljeno svetlobo avtomobilske meglenke. Odločil se je, da raje nazaj zapre oči. Bil je lačen in na ogrevanem avtobusu mu je bilo prevroče. Komaj je čakal, da stopi na vlažen in leden zrak in sam začne sekati meglo s svojim telesom.
Bližalo se je zadnje križišče pred njegovo izstopno postajo. Aleša je prvo skoraj vrglo v šipo, takoj zatem pa je dobesedno odletel iz stola na mokra umazana tla. Sam pri sebi je preklel voznika, ki jih je celo pot vozil kot tovor, in poskušal vstati. Preklinjal je avto, v katerega so se zaleteli, gradbeno luknjo, ki so jo povozili, karkoli je že bilo. Ko se je prijel za rob stola, da bi se dvignil, ga je spet vrglo na tla, in tokrat se je udaril z glavo v stol zraven. Za trenutek je videl blisk svetlobe, malo ga je zabolelo, ampak ni bilo nič resnega. S še resnejšo namero, da vstane, se je močno prijel stola z obema rokama. Tokrat mu je uspelo, vstal je. Videl je ljudi, ki so tekli iz hiše ob cesti, voznik pa se je spredaj nekaj drl. Enkrat med Aleševim plazenjem po tleh je slednji tudi odprl vsa vrata avtobusa, in Aleš je izstopil na cesto sredi križišča. V gosti megli je videl le malo, in začel je hoditi po pločniku proti domu. Ljudje, ki jih je videl teči, so že izginili iz njegovega vidnega polja.
Ko je hodil dalje, je mimo njega zapeljal avtobus, iz katerega je izstopil. Nobenega drugega avtomobila ni bilo, očitno se niso zaleteli. Takrat je prvič začutil, da so tla pod njim rahlo zadrhtela in se kmalu umirila. Iz smeri, v katero je šel, je zaslišal kričanje otrok. Zdaj mu je postalo že jasno, da ga je iz stola vrgel močan potresni sunek. Vseeno ne more biti hudega, saj je vse protipotresno. Mirno, a s ščepcem nervoze, je nadaljeval svojo pot. Mimo se je počasi peljalo nekaj avtomobilov, in nekje se je vklopila sirena. Nato se jih je vklopilo še nekaj. Očitno je bil res močan potres.
Ni hodil dolgo, ko sta mimo njega pridrvela dva tuleča gasilska tovornjaka in zavila proti njegovemu naselju. Počasi jima je sledil. Postajal je rahlo zaskrbljen. Iz žepa je izbrskal mobitel in poklical svojo punco. Ni se oglasila, kar ga je čudilo. Poklical je še domov, a je bilo zasedeno. Malo se je oddahnil. Mogoče že kliče starše in jih obvešča o dogodkih. Vseeno pa je stopil malo hitreje.
Na parkirišču pred bloki je bila zbrana precejšnja množica ljudi, ki so se bali ostati znotraj. Hitro je bil mimo in pred svojim hišnim vhodom, kjer je ponovno srečal enega izmed gasilskih tovornjakov. En avto pred hišo, parkiran pred vhodom, je bil razbit. Očitno so ga razbili gasilci, ko so ga nekako primaknili k sosednjemu avtu, da so se lahko vrinili pred vhod. Aleš je vedno čakal na dan, ko se bo to zgodilo, in lastniku je privoščil. Parkirišče je dovolj dobro za vse.
Ko se je bližal vhodu, ga je ustavil človek v gumijastih hlačah in fluorescenčno rumenim telovnikom. Objasnil mu je, da se je v hiši podrlo stopnišče, in da bodo ljudi iz višjih nadstropij evakuirali skozi okno. V času, ko je redno tekel po tem stopnišču, se je Alešu vedno zdelo, da stoji le na nekaj žicah in da se preveč trese. Očitno je bilo res.
Tako je stal pred vhodom in opazoval aktivnosti. Nekaj sosedov je lezlo navzdol po gasilski lestvi. Čakal je, da skozi okno najvišjega nadstropja stopi njegova, in čakal je zaman. Še enkrat je poklical na svojo domačo številko, in še vedno je bila zasedena. Ni se mu zdelo verjetno, da bi bila ona na telefonu. Mogoče se je kje prekinila linija. Še nekajkrat je poklical na njen mobitel. Situacija je bila vedno bolj nečloveška. Ljudi je bilo vedno manj, tisti iz blokov, ki so ostali celi, so se vračali, nekateri so se zaprli v avtomobile, gasilci pa so nosili iz hiše težke stopnice. Stopil je k enemu izmed gasilcev in ga vprašal, če je še kdo notri, in zvedel, da ni, da so vse spravili ven, in da če želi kje prenočiti, naj še malo počaka. Aleš mu je razložil, da je bila ona prehlajena, in da ni šla ven, da je bila gotovo notri, ko se je zgodil potres, gasilec pa mu je zagotavljal, da so vsi že zunaj. Predlagal mu je, naj jo še kaj pokliče in počaka, gotovo je kam samo skočila. Obrnil se je in premišljeval, h komu bo skočil. Mogoče celo prespat. Začel je hoditi v smer iz naselja proti domu svojega prijatelja, in še enkrat poklical na njen mobitel. Daleč iz megle za njim je začel zvoniti in prepoznal je melodijo. Oddahnil se je in se začel vračati proti hiši. Pa je le bila doma. Prepoznal je figuro gasilca, s katerim je govoril, kako je pokrival telo na tleh. Približal se je in spoznal njeno roko, ki je gledala izpod odeje. Bila je pokrita čez glavo. Obrnil se je, in šele takrat ga je gasilec opazil. Poskušal ga je zagrabiti za ramo, a Aleš je že stekel stran.
Tekel je in zdelo se mu je, da teče že celo večnost. Bil je prepoten in zadihan, pa je pretekel samo nekaj sto metrov. Prenehal je teči in začel počasi hoditi v smer, iz katere je prišel. Ko je prišel do avtobusne postaje, na kateri bi v vsakodnevnih razmerah izstopil, je iz aktovke, okoli katere ročaja so mu prsti že ohromeli in jih je le s težavo razklenil, vzel papirje in jih začel prebirati. Ker avtobusa ni bilo, si je naročil taksi do pisarne. Kakor je pričakoval, v pisarni ni bil premaknjen niti en papir ali prevrnjena ena sama lončnica. Pisarne so imeli v 3 leta stari stavbi v novem poslovnem centru. Vrgel se je na delo in poskušal misliti na nič.
Uspevalo mu je vsaj nekaj let, toliko časa pa je bilo dovolj, se je samo še pasivno spomnil tistega zimskega potresa in starke, ki je prišla domov umazana od črnega snega. Kljub temu pa je imel od potresa težave z pogostimi glavoboli in s spanjem. Zaradi slednjega je obiskal svojega zdravnika, ki mu je predpisal tablete za lažji spanec.
Aleša so spečega odkrili v njegovem stanovanju, ko ga dva tedna ni bilo na spregled po peti obletnici velikega potresa. Bil je hladen, modrikave barve in deloval je spokojno.
Mama
Zakaj sva se imela tako rada? Spoznala sva se na Internetu, na fantazijskem forumu, in ker sem imela dolgo fantazijsko ime, me nisi mogel klicati miška. Pa še v Novi Gorici se to sliši kar fensi. Gotovo si me zaradi tega malo bolj spoštoval.
Ali me je bilo v najini vezi kdaj strah? Pomislim na noč panike, ki sem jo preživela na kavču tvoje mame, ko ona sploh še ni vedela da obstajam, in gotovo ni pričakovala, da bo iz spalnice ponoči prišla mimo speče kepe v dnevni sobi. Kaj, če bi me ustrelila?
Ali te imam rada? Vsekakor. Ali te ljubim? Na začetku sem mislila, da te. Zdaj mislim, da bi te lahko, ampak nekoč. Ali sem bila zaljubljena vate? Bolj kot v kogar koli. Zato sem pa mislila, da te ljubim, ne?
Zakaj sem ti lagala? Ker te nisem želela prizadeti. Zakaj sem potem spala z drugim? Iz istega razloga kot bi sicer. Bil je tisti moment in samo po sebi mi ne bi bilo žal, če ne bi s tem prizadela tebe. Od kod naj bi vedela, da sta sodelavca? Predstavljam si, da je bil tvoj naslednji dan v službi res peklenski. Ne zamerim, da si me udaril, čeprav večkrat in čeprav nisem mogla domov cel teden, ker sem imela zatečen obraz. Moji so mislili, da sem bila na dopustu.
S tvojo mamo sem se navsezadnje zbližala in ugotovila, da ni slaba oseba. Pravzaprav mislim, da sva si postali prav všeč. Ko sem prišla k tebi, pa si še potegnil zadnjo vožnjo dostavnega kombija v oštarijo namesto domov, sva se imeli veliko časa zbližati skozi pogovor. Tvoja mama zelo rada bere. Zanimivo, da jo tako blizu Italije in z italjanskim poreklom tako veseli brati te stare porumenele knjige v gotici. Zadnjič mi je prebrala en stavek, potem pa sva enega še skupaj. Ampak jaz se nikoli nisem učila nemško, tako, da mi je morala potem oba še prevesti.
Dolgo časa mi ni bilo jasno, zakaj tvoja mama toliko časa preživi doma, praktično cel dan. Nisem razumela, kako je lahko tako zgodaj upokojena. Vedno mi je delovala zelo mlada in navduševalo me je, da izgleda za svoja leta tako dobro. Potem sem izvedela, da te je imela pri štirinajstih in navdušenje nad njeno mladostniško držo je malo splahnelo, ker je pač v resnici bila mlada in ni tako samo izgledala. Vseeno je imela v sebi neko modrost, ki si jo videl, čeprav je večino časa premolčala.
Ko pomislim, ne vem, zakaj si z mano toliko časa. Nisem bila dobra s tabo in še zdaj ne vidim razloga, da sem bila včasih tako nesramna. Ko sem se ti zatem opravičevala, pogosto nisem vedela, zakaj. Oprosti tudi za to, ampak samo rekla sem, kar se mi je zdelo, da želiš slišat. Tako kot »Ljubim te«. Ne želim te prizadeti, samo vseeno mi je, če te. Zato pa sem te tolikokrat.
Od tvoje mame sem en večer izvedela, da si pankrt, produkt posilstva nekega vojaka jugoslovanske vojske, ki je v Sloveniji služil rok. Bojda se je potem, ko je slišal, da je njegova žrtev noseča, skesal in prišel do nje. Tvoja mama ga je ustrelila z njegovo lastno pištolo in ga ubila, ti pa si se rodil v skrbništvo tete in strica po mamini strani. Mama je svojo mladostno lepoto tratila na zidovih umobolnice. Važno, da je zdaj ni več tam. Od tete in strica k njej si prišel šele polnoleten in se preselil v lepo dvonadstropno mamino hišo, kjer je živela popolnoma sama. Ni čudno, da se ji je zmešalo. Da je ubila tistega vojaka, je bila najbrž zadnja stvar, ki jo je naredila še normalna. Zadnjič mi je pokazala, kam je skrila pištolo, ki je policija dvajset let nazaj ni odkrila.
Danes sem prišla k tebi in tvoji mami domov in jo našla viseti iz cevi radiatorja iz dolgega usnjenega hlačnega pasu. Tako mi jo je bilo žal, zajokala sem ter jo objela okoli kolen. Viseti je morala že nekaj časa, saj je bila kri, ki ji je stekla po bradi na pulover sivkine barve z vijoličnimi cvetlicami, rjava in suha. Objemala sem jo in jokala v njena stegna in kolena.
Zdaj berem debel zvezek, ki ga je pustila na mizi odprtega na zadnji popisani strani. Govori o mladi materi, ki se je znašla sama proti svetu. Si vedel, da tvoja mati ni spregovorila, dokler te ni spet videla, ko si bil star 18 let in sta se te teta in stric končno odkrižala? Ali veš, koliko te je imela rada?
Včasih je tvoja mama brala knjige s pištolo v roki. Nikoli mi ni razložila, zakaj, le stiskala jo je s tenkimi belimi prsti. Zapis tvoje mame berem s isto pištolo v roki, ki je vzela življenje tvojemu očetu, in premišljujem, kako bi bilo, da bi si jo dala v usta in jo sprožila, da ne bi končala v kakšnem arestu kakšne nerazvite države, kjer bi me mučili in iz mene stiskali razna razkritja.
Mama ni nikoli izdala, zakaj je ubila tvojega očeta, niti, da je tvoj oče. Ko so ugotovili, da je noseča, so sklepali, da je šlo za kak ljubezenski trikotnik. A tvoja mama nikoli ni spregovorila o tem, tako da niso ničesar izvedeli.
Pištolo držim na tilniku in preizkušam, če lahko v takem položaju sprožim sprožilec. Nočem se ubit v usta. Hočem si raztreščit možgane, ki jih uporabljam samo za to, da te občasno prizadenem in za to, da vlečem črtne kode čez čitalec, da mi piska v glavi še cel dan, ko grem iz trgovine.
Oprosti mi ... sprožila bom, pa ne zameri. Vem, da boš prišel v cel masaker, pa boš že nekako preživel. Tega ne počnem zate. Res sem sita vsega. In oprosti, da sem pisala v zvezek tvoje matere, saj sem samo na zadnjo stran.
