Potres
Naglo in cvileče je avtobus zavrl na postaji in se skoraj izpraznil. Ljudje so začeli plužiti po tri dni starem sivem ljubljanskem snegu vsak v svoj del naselja ob postaji. Avtobus je speljal in najbolj počasno starko poškropil po z zdrizom črne plundre izpod srednjega kolesa.
Aleš je prizor, dokler ga je imel v vidu, opazoval skozi počiščeno luknjo na zarošeni šipi, ter zatem nadaljeval branje iz papirjev, ki jih je držal pred seboj. Minuto zatem se je zalotil pri premišljevanju o umazanem plašču in obrazu starke, ki ga v resnici ni videl niti prej, ko je še bila na avtobusu, ampak si ga je živo predstavljal, zgrbančenega, uvelega in grenkega. Obraz nekoga, ki ni odraščal med cestami, pločniki in po istem voznem redu kot vozniki avtobusov. Zdaj je bila starka najbrž že na poti v svoje dvosobno stanovanje med zidovi delavskih blokov spalnega naselja. Najbrž je še 20 let nazaj nosila predpasnik in vihtela kuhalnico za svojega moža. Najbrž se spominja dne, ko je ostala sama v dvosobnem stanovanju, pogreba, hladnih obrazov obeh poročenih otrok s svojima družinama in občutka ovdovelosti. Po vsej verjetnosti je bil pogreb na kakšen nenormalno topel pomladanski dan, ona pa se je potila pod črno ruto, ki je z njeno mamo pokopala že njenega očeta. Najbrž ji je bilo prevroče, da bi lahko sploh zares jokala. In po vsem, kar ima za sabo, se vrača v svoje prazno stanovanje, ki ga enkrat na teden obišče hčerka in mogoče enkrat na mesec sin, ki je odvetnik in prezaposlen, na poti pa jo z ledeno vodo škropijo brezskrbni vozniki. Njen morebitni pogreb je edini razlog, da njen sin zavaruje počitnice, če bi jih moral odpovedati. Dopust je dragocen. Sicer pa, kaj starka počenja zvečer, da se mora vračati zvečer, sama.
Aleš je papirje pospravil v aktovko, ker se je izgubil pregloboko v svoji domišljiji. Do doma je imel še približno 5 minut, in zaprl je oči. Opazoval se je, kako je vstopal skozi vhodna vrata bloka in poklical smrdljivo staro dvigalo. Vsakič, ko je pritisnil na tisti gumb, se je spomnil, kako je nekoč tekel po stopnicah za njim, zadnja leta pa je bil za to preutrujen. In vsakič, ko se je opazoval vstopati skozi vrata stanovanja, je pomislil na svojo punco, kako ga čaka nekje na področju šestdesetih kvadratnih metrov, najbolj verjetno v dnevni sobi, nesrečna in nevajena življenja v stanovanju tipičnega skompresiranega ljubljanskega naselja. Mogoče niti ni bila več nesrečna, ampak kadarkoli je Aleš o tem premišljeval, si jo je predstavljal kot prvi dan, ko je prinesla prvo torbo in vstopila skozi vrata z utrujenim in naveličanim pogledom. Seveda se bosta preselila, ampak situacija, kot je, tega trenutno ne dovoljuje že nekaj let. Pa saj še nimata otrok, in službo imata oba blizu. Zakaj ni bila zadovoljna? Ljubljana je vendar skoraj vas in v katero koli smer se pelješ nekaj kilometrov, si zunaj.
Avtobus je dalje sekal skozi meglo, Aleš je za trenutek videl le nekaj luči, oranžno svetlobo uličnih svetilk in oddaljeno svetlobo avtomobilske meglenke. Odločil se je, da raje nazaj zapre oči. Bil je lačen in na ogrevanem avtobusu mu je bilo prevroče. Komaj je čakal, da stopi na vlažen in leden zrak in sam začne sekati meglo s svojim telesom.
Bližalo se je zadnje križišče pred njegovo izstopno postajo. Aleša je prvo skoraj vrglo v šipo, takoj zatem pa je dobesedno odletel iz stola na mokra umazana tla. Sam pri sebi je preklel voznika, ki jih je celo pot vozil kot tovor, in poskušal vstati. Preklinjal je avto, v katerega so se zaleteli, gradbeno luknjo, ki so jo povozili, karkoli je že bilo. Ko se je prijel za rob stola, da bi se dvignil, ga je spet vrglo na tla, in tokrat se je udaril z glavo v stol zraven. Za trenutek je videl blisk svetlobe, malo ga je zabolelo, ampak ni bilo nič resnega. S še resnejšo namero, da vstane, se je močno prijel stola z obema rokama. Tokrat mu je uspelo, vstal je. Videl je ljudi, ki so tekli iz hiše ob cesti, voznik pa se je spredaj nekaj drl. Enkrat med Aleševim plazenjem po tleh je slednji tudi odprl vsa vrata avtobusa, in Aleš je izstopil na cesto sredi križišča. V gosti megli je videl le malo, in začel je hoditi po pločniku proti domu. Ljudje, ki jih je videl teči, so že izginili iz njegovega vidnega polja.
Ko je hodil dalje, je mimo njega zapeljal avtobus, iz katerega je izstopil. Nobenega drugega avtomobila ni bilo, očitno se niso zaleteli. Takrat je prvič začutil, da so tla pod njim rahlo zadrhtela in se kmalu umirila. Iz smeri, v katero je šel, je zaslišal kričanje otrok. Zdaj mu je postalo že jasno, da ga je iz stola vrgel močan potresni sunek. Vseeno ne more biti hudega, saj je vse protipotresno. Mirno, a s ščepcem nervoze, je nadaljeval svojo pot. Mimo se je počasi peljalo nekaj avtomobilov, in nekje se je vklopila sirena. Nato se jih je vklopilo še nekaj. Očitno je bil res močan potres.
Ni hodil dolgo, ko sta mimo njega pridrvela dva tuleča gasilska tovornjaka in zavila proti njegovemu naselju. Počasi jima je sledil. Postajal je rahlo zaskrbljen. Iz žepa je izbrskal mobitel in poklical svojo punco. Ni se oglasila, kar ga je čudilo. Poklical je še domov, a je bilo zasedeno. Malo se je oddahnil. Mogoče že kliče starše in jih obvešča o dogodkih. Vseeno pa je stopil malo hitreje.
Na parkirišču pred bloki je bila zbrana precejšnja množica ljudi, ki so se bali ostati znotraj. Hitro je bil mimo in pred svojim hišnim vhodom, kjer je ponovno srečal enega izmed gasilskih tovornjakov. En avto pred hišo, parkiran pred vhodom, je bil razbit. Očitno so ga razbili gasilci, ko so ga nekako primaknili k sosednjemu avtu, da so se lahko vrinili pred vhod. Aleš je vedno čakal na dan, ko se bo to zgodilo, in lastniku je privoščil. Parkirišče je dovolj dobro za vse.
Ko se je bližal vhodu, ga je ustavil človek v gumijastih hlačah in fluorescenčno rumenim telovnikom. Objasnil mu je, da se je v hiši podrlo stopnišče, in da bodo ljudi iz višjih nadstropij evakuirali skozi okno. V času, ko je redno tekel po tem stopnišču, se je Alešu vedno zdelo, da stoji le na nekaj žicah in da se preveč trese. Očitno je bilo res.
Tako je stal pred vhodom in opazoval aktivnosti. Nekaj sosedov je lezlo navzdol po gasilski lestvi. Čakal je, da skozi okno najvišjega nadstropja stopi njegova, in čakal je zaman. Še enkrat je poklical na svojo domačo številko, in še vedno je bila zasedena. Ni se mu zdelo verjetno, da bi bila ona na telefonu. Mogoče se je kje prekinila linija. Še nekajkrat je poklical na njen mobitel. Situacija je bila vedno bolj nečloveška. Ljudi je bilo vedno manj, tisti iz blokov, ki so ostali celi, so se vračali, nekateri so se zaprli v avtomobile, gasilci pa so nosili iz hiše težke stopnice. Stopil je k enemu izmed gasilcev in ga vprašal, če je še kdo notri, in zvedel, da ni, da so vse spravili ven, in da če želi kje prenočiti, naj še malo počaka. Aleš mu je razložil, da je bila ona prehlajena, in da ni šla ven, da je bila gotovo notri, ko se je zgodil potres, gasilec pa mu je zagotavljal, da so vsi že zunaj. Predlagal mu je, naj jo še kaj pokliče in počaka, gotovo je kam samo skočila. Obrnil se je in premišljeval, h komu bo skočil. Mogoče celo prespat. Začel je hoditi v smer iz naselja proti domu svojega prijatelja, in še enkrat poklical na njen mobitel. Daleč iz megle za njim je začel zvoniti in prepoznal je melodijo. Oddahnil se je in se začel vračati proti hiši. Pa je le bila doma. Prepoznal je figuro gasilca, s katerim je govoril, kako je pokrival telo na tleh. Približal se je in spoznal njeno roko, ki je gledala izpod odeje. Bila je pokrita čez glavo. Obrnil se je, in šele takrat ga je gasilec opazil. Poskušal ga je zagrabiti za ramo, a Aleš je že stekel stran.
Tekel je in zdelo se mu je, da teče že celo večnost. Bil je prepoten in zadihan, pa je pretekel samo nekaj sto metrov. Prenehal je teči in začel počasi hoditi v smer, iz katere je prišel. Ko je prišel do avtobusne postaje, na kateri bi v vsakodnevnih razmerah izstopil, je iz aktovke, okoli katere ročaja so mu prsti že ohromeli in jih je le s težavo razklenil, vzel papirje in jih začel prebirati. Ker avtobusa ni bilo, si je naročil taksi do pisarne. Kakor je pričakoval, v pisarni ni bil premaknjen niti en papir ali prevrnjena ena sama lončnica. Pisarne so imeli v 3 leta stari stavbi v novem poslovnem centru. Vrgel se je na delo in poskušal misliti na nič.
Uspevalo mu je vsaj nekaj let, toliko časa pa je bilo dovolj, se je samo še pasivno spomnil tistega zimskega potresa in starke, ki je prišla domov umazana od črnega snega. Kljub temu pa je imel od potresa težave z pogostimi glavoboli in s spanjem. Zaradi slednjega je obiskal svojega zdravnika, ki mu je predpisal tablete za lažji spanec.
Aleša so spečega odkrili v njegovem stanovanju, ko ga dva tedna ni bilo na spregled po peti obletnici velikega potresa. Bil je hladen, modrikave barve in deloval je spokojno.
