Na kratko
Ozrl se je okoli sebe, v polmraku je komaj zaznaval oblike predmetov okoli njega. Do konca je odprl oči in čakal, da se privadijo na temo v prostoru. Ni vedel, kaj bo uzrl in kje se je zbudil, a ker ni bilo prvič, da se je zbudil rahlo dezorientiran, je mirno počakal, da so oči začele zaznavati obliko prostora. Kmalu ga je prepoznal. Bila je soba hotela malce izven mesta, prijetna in domača. Ob sebi je na dvojni postelji pričakoval njo, in uzrl jo je takoj, ko so oči prepoznale silhueto njenega telesa proti zadimljeni svetlobi svetilke s ceste. Ugotovil je, da njeni lasje padajo čez njegovo roko. Zvok, ki se je prej zlival s prometom, je razpoznal kot mirno in globoko dihanje. Prevrnil se je na bok k njej in ji dal roko okoli pasu. Bila je topla in gola. Poljubil jo je na teme in se odvalil nazaj na hrbet. Tudi sam je začel mirno in počasi dihati, kot ona, prvo vzburjenje ob zbujanju ga je minilo. Čutil je, kako se mu telo prekrvavlja, kako ga objema mraz sobe, ki je iz zimske noči uhajal skozi priprto okno. Pomislil je, da bi jo morda zeblo, in se ponovno stisnil k njej. Zastokala je in objela roko, ki ji jo je položil na polne prsi. Vedel je, da je ni zbudil in da ga je objela le, ker ga je čutila tudi v spanju. Najbrž ga je sanjala kot marsikdaj. Verjel ji je, ko mu je razlagala, kako živo ga doživlja ter da se zbuja z mislijo, da je ob njej, ker je bil v njeni glavi tako prisoten, da bi ga lahko prijela poleg sebe, ko odpre oči. Verjel je, da ga ljubi, čeprav mu je to reklo že toliko ljudi poprej, za katere se je izkazalo, da uporabljajo le zven in ne duha besede „ljubiti“.
Zastokala je ponovno, ko ji je ukradel roko iz njenih prsi in se počasi odvalil s postelje tako, da je ne bi zbudil. Pokril jo je z odejo ter pobral hlače s tal. Zaponko pasu je držal trdno v roki, da ne bi rožljala, ko bi si nadeval hlače. Tako se je kos po kosu oblekel in na koncu snel še topel zimski plašč z obešalnika iz omare, ki je neznosno zacvilila, ko jo je zaprl. Zbudil jo je. Le upal je, da se ne bo ozrla in ga videla popolnoma oblečenega pred vrati hotelske sobe. Ni je želel prestrašiti. Vedel je, da se bo zbala, da odhaja. Tokrat bi imela prav.
Obrnila se je in zakričala, ko je videla njegovo temno silhueto, neprepoznavno v temi. Slišal je, kako njena dlan panično išče stikalo svetilke na nočni omarici poleg postelje. Luč ga je razkrila tik pred odhodom iz sobe.
„Kam greš?“ je vprašala skoraj panično, a gotovo močno prestrašeno.
„Na sprehod sem si zaželel,“ je rekel, ko je ugotovil, da je oblečen v plašč ne bi uspel prepričati, da je želel le obiskati hotelski bar.
„Zakaj? Kaj je narobe?“ je nadaljevala z istim tonom, tokrat manj prestrašenim, a toliko bolj zaskrbljenim.
„Nič,“ je odgovoril in skozi nasmeh nadaljeval: „ampak zbudil sem se in se nisem želel premetavati ob tebi, da te ne bi zbudil.“ To jo je pomirilo in nasmehnila se je nazaj.
„Rada te imam,“ je rekla z ljubečim, toplim tonom. „Kmalu se vrni. Rada te imam …“ Stavek je izzvenel kot nedokončan. Nedokončan kot vse, kar se je med njima dogajalo v tisti sobi. Vedel je, da je pravi trenutek, da odide, a je izkoristil priložnost, da je stopil čez sobo, jo objel in poljubil. Usločila je svoj beli vrat proti njegovi glavi in ga toplo poljubila. Z roko mu je šla na kratko skozi lase in mu jo pustila na vratu ter ga nežno poljubljala z vlažnim jezikom. Neverjetno je dišala. Na hitro jo je objel okoli ram in takoj stopil korak stran.
„Kmalu bom nazaj, samo malo zraka rabim … bom potem lahko najbrž zaspal naprej.“ To rekoč je stopil nazaj proti vratom. Ozrl se je in jo videl, kako je legla. Zaprla je oči. Bila je mirna in videti srečna. Na oko mu je stopila solza in spolzela ob nosu. V slabi svetlobi male svetilke je ne bi mogla videti tudi, če bi odprla oči, a si jo je kljub temu hitro obrisal.
Ko je hodil po hodniku proti stopnišču, je v plašču zatipal po denarnici. Bila je tam. Odpravil se je proti recepciji in hitro plačal ter prevzel svoj dokument. Stopil je na sneg na ulici. Bil je svoboden in lahko je odšel. V hotelu ni imel ničesar, po kar bi se želel vrniti.
