Sanje
Spet jo je imel v rokah. Temu nikakor ni mogel verjeti, ne tokrat. Vohal je njene lase, kot da so resnični, malo so migali v ledenem zimskem vetru, ki je dišal po zimi, uležanem snegu in umazanih železniških tirih na postaji. Bilo je zgodnje božično jutro in kot tako popolnoma tiho. Vsak zvok, ki je nastal kjer koli v bližnji ali daljni okolici se je z neverjetno jasnostjo izstrelil čez bližnje travnike in se odbijal od naselja. Psa iz kmetije nedaleč stran si slišal, da bi se ga lahko dotaknil in ga pomiril, v oddaljenosti pa si lahko slišal težak počasen vlak. Vse to so bile seveda le sanje. Kot take si jih je, sicer previdno, upal še naprej uživati.
Vonj njenih las je bombardiral njegov nos, tako domač in znan po vseh letih. Veliko spominov je priklical ta preprost, čist vonj, mešanica kože, šampona in težke rjave grive, ki ji je vedno na tak način padala čez obraz, kot da bi bil vsak las del umetnega, previdno oblikovanega slapu. Tudi kot celota je njen obraz deloval bolj kot delo beneškega keramika kot nekaj naravnega, s svojo gladko belo kožo in konkrasti, ki so jih risale obrvi in v jutranji ledenici še toliko bolj rožnato obarvane tenke, a mehke ustnice. Ni si jih upal poljubiti, ker se je bal, da bo prekinil nežno stkan sen. Ni se je upal niti pogledati, v resnici je njen obraz videl le kratek čas tik preden mu ga je zakopala pod vrat. Uho je izgledalo na mestu, točno tam, kjer ga je pričakoval, tudi to v harmoniji s padajočimi, hladnimi lasmi.
Sonce se je počasi dvigovalo in prenehalo biti vijolično. Čutil je mraz, kako se mu je počasi prikradel v zadnjico in se čudil, kako resnično je vse postajalo. Lasje so ga, kot da bi ga želeli prepričati, da sanje le niso sanje, s konicami žgečkali po nosu do te mere, da se je po njem popraskal. Nato je spregovorila in kri se mu je strdila v žilah kljub temu, da je njegovo srce norelo v prsih ob prvih zvokih, ki niso bili lajež, škripanje škornjev ob sneg prezgodnjega sprehajalca, počasen, a zanesljivo se približujoč vlak ali njegova lastna kri, ki mu je od vznemirjenja šumela v ušesih.
”Želela sem ti samo voščiti,” je rekla. Mirno in nemirno hkrati je zaključila stavek, prelival se je v drgetajoč šepet. Najbrž od mraza. Saj ga ne ljubi več, je pomislil. „Hvala, veliko mi pomeni,” je odgovoril. Besedo hvala so skoraj v celoti pogoltnile zlepljene glasilke. Obrnil je obraz stran od nje in se odkašljal v roko, ki jo je za trenutek odtegnil iz njenega hrbta. Bilo mu je nerodno. Še v sanjah je znal uničiti moment.
Desno lice, toplo od njenega, je hip zatem, ko je obraz umaknil, preplavil mraz. Izkoristil je priložnost in z obema rokama objel njeno silhueto okoli bokov in se umaknil malo od nje. Ni se mogel več zadrževati – moral jo je poljubiti, pa če se v naslednjem hipu zbudi v enako jutro kot zadnjih nekaj let, odkar se nista več zbujala skupaj. V jutro, kjer ga je kot enoličen opomnik, v kakšen dan se bo resnici prevesilo, pospremila njena slika na klubski mizici. V dan, ki se bo prav tako kot dan poprej in dan, ki sledi, prevesil v topogleden večer, podoben prav vsem do točno tistega večera. Na njegovo presenečenje je čisto malo razprla ustnice, ki so bile kljub mrazu in sicer ledenemu obrazu prav tople, kot v želji po poljubu. Prste ji je zakopal od spodaj skozi lase in zaprl oči. Kljub temu jo je popolnoma jasno videl pred seboj. Poljubljal jo je, kot da je zadnjič, saj je tudi bilo. Niti v sanjah niti v resnici je ni videl že nekaj dovolj časa, da je trenutek znal in upal ceniti. S čim si je zaslužil tako živo prebujanje, ni upal niti pomisliti. Počutil se je, kot da je zblaznel in da ga um razsipno razvaja s podobami sreče in ugodja. Pomislil je, da se mu je morda kaj pripetilo. Morda celo res dokončno zmešalo.
Poljub ni jenjal, ne, celo stopnjeval se je, stopnjeval tako, kot se lahko stopnjujejo le poljubi zaljubljencev sredi zasneženega perona male želežniške postaje z enim tirom na božično jutro v sanjskem svetu. Prste ji je vedno močneje zakopaval v lase in jih mučil ter kuštral, oni pa se niso vdajali in so mu polzeli med členki kot curki vode. Njene roke so našle gumbe njegovega plašča in jih odpele ravno prav, da so ga lahko objele okoli ledij. V hipu so postale tople ob njegovem telesu. Objem je to postal šele, ko se je z rokami oprla in popolnoma privila k njemu.
Ni zdržal več. Lajalo je vedno več psov, jutranjo tišino, kolikor jo je dopustil vedno glasnejši počasni vlak, je začel prekinjati glasen promet. Sanje so postajale mučne in težke, glede na nežen začetek popolnoma neblagoglasne in lažnive. Želel se je zbuditi. Roke je pustil, da so same omahnile od njega, noge so mu klecnile kot v korak nazaj, stran od nje, ter se spotaknile na rob perona. Vlak se ni zdel več tako počasen ko ga je videl iz oči v luči, te sprva rumene, zatem svetle kot poletno sonce, kmalu rdeče in potem popolnoma črne. Njen krik je preparal nebo, njegov pa tire.
