Retrospektiva
Odložil je telefonsko slušalko in globoko vdihnil. Na oko se mu je prikradla krokodilja solza ... takšna bi bila, če bi jo kdo videl. Spomnil se je, da je v prostoru sam, solza ni mogla izpolniti namena, vzpodbuditi usmiljenja, kupiti ali hipotekirati objema, ničesar. Bila je le prazna solza iz praznega očesa. Oko, ki je ostalo prazno po tem, ko so mu izbili iz njega ves smisel lažnega žara, neke odigrane karizme, ki je bila sestavljena le iz široke odprtosti in močnih obrvi, ostrega pogleda s hitro premikajočim se žariščem in brez mežikanja, ali pa le z bežnim, ko se je pogled obsojenega umaknil drugam, ker ni zdržal teže. V očesu je sedaj brlel nov pogled. Bil je to razkrinkan pogled obsojenega morilca, ki je ves čas sojenja verjel v svojo trdno, čeprav iz trte zvito obrambo, pogled hinavskega izdajalca, ki v tisti sekundi, ko je zasačen, izgubi vse prej, pogled lažnivca, kateremu ena, zadnja laž, uniči kredibilnost vseh 100 resnic poprej. Pogled je bil mrtev. Raje je obrisal solzo.
Končalo se je s pismom in klicem, ki je pismo potrdil. Končalo se je z obtožbo po vseh možnih točkah obtožnice, in administracijo kazni. Mogoče pa le ni bila krokodilja solza ... samo da je prišla iz nečesa tako globokega, tako zakoreninjenega, da ni bilo mogoče več določiti točke izvora, kot 10x preusmerjeno pismo s prav toliko prečrtanimi in dopisanimi naslovi, potrganimi znamkami in zbledelim žigom. Lahko bi bilo, da bi bila tisto solza sramote. Če je bilo tako, ni bila zadnja.
»To, prijatelj, je bila solza, ki jo dobiš, ko ožameš krompir, ki drugače izgleda suh in kot kamen. Solza prebodenega in stisnjenega ega.« Pisal je pesem v svoji glavi, neritmično poetičen tekst brez repa in z mnogo strašnih glav, da bi se potolažil ravno toliko, da bi lahko mirno pri sebi ugotovil škodo. Kaj, pravzaprav, je tisto, kar je stisnilo tisti krompir, ki utripa namesto srca in ima namesto žil infuzijske injekcije in cevčice?
»Ego ne izpušča telesnih tekočin, če je pravilno ojačan, integriran in zavit v mistiko laži okoli njega. Ego je nekaterim, kot si ti,« si je razlagal »srce in duša vsega, kar počnejo. Za vse je najpomembnejše, da izgleda, kot mora izgledati, vse je igra, ki je zgrajena okoli tega.«
Pomembno zanj v tistem trenutku je bilo, da je ugotovil, kje so se zadeve zalomile, ampak ne na časovni premici dogodkov, ki so se dejansko dogajali okoli njega in v stiku z njo, ampak, kje si je dovolil tako blizu, da se je videlo tako veliko tolikšnih napak, ki so pokopale iluzijo popolnega umora, umora brez krivca. To, da ga je obtožila vsega, česar je bil res kriv, ni bilo uničujoče zanj ne zaradi posledic (navsezadnje jo je izgubil, ampak kaj potem) in ne zaradi tega, ker bi preko nje spoznal novo in ultimativno resnico (čeprav je bilo včasih potrebno, da je lagal sebi, za blagor večje slike, za realističnost). Uničilo ga je, da je izgubil igro, v kateri še nikoli ni končal kot poraženec pred samim sabo. Poraženci ga niso zanimali, vedel je, da se lahko počutijo kot zmagovalci, ampak samo pred samimi sabo. Kot se počutiš zmagovalca nad klopom, ki je izgubil glavo pod tvojo kožo ... umrl ... a v procesu povzročil zajebano vnetje in meningitis. Klop je zmagal. On je ponavadi zmagal. Tokrat pa je bil on le klop, odstranjen z glavo vred, predvsem z vsem, kar je bilo v glavi. Nihče ni jokal za njim, še maščevati se ni mogel, presenečen je bil, nikakor ni bil pripravljen. On je v tej sliki bil absoluten, popoln in nezamenljiv poraženec v očeh morebitnega vsakogar, ki bi se v situacijo površno poglobil kot naključni poslušalec kogarkoli, ki bi zgodbo pripovedoval.
To je bila tista solza. Solza osramočenega, povoženega in sušečega se ega. Na kar koli v pismu, njenih besedah ali v dejanski preteklosti skozi nov filter tega, kako je ona resnično to dojemala, je pomislil, ga je samo še bolj potrlo. Kriv na vseh točkah. Najhuje je bilo, da se je tega poprej zavedal, ampak si nikoli ne bi mislil, da se bo našel nekdo ...
Tokrat je res šlo predaleč in prehitro. Iz rok mu je zbila vsa možna orožja, tako dobro ga je poznala, da mu je vnaprej odgovorila na kakršen koli možen odgovor z njegove strani. »Ne sklicuj se na ljubezen.« in »Ne omenjaj spoštovanja, ker ga sam nimaš.« in še mnogo stvari, ki so bile nekoč zanje le krilatice, z lahkoto izstreljene in devastatorne, kjer so našle ušesa. Zdaj so bile brez pomena. Bile so razkrinkana laž lažnivca, hinavca, tatu. On sam je bil brez pomena. Na nek način je večji del živel v lastnih besedah. Besede so bile tiste, ki so pomagale razlagati stvari, ki so se že bile zgodile na način, kjer so se zgodile na način, kjer je on izpadel v dobri luči, včasih heroj, včasih sodnik, včasih le kot opazovalec, ampak vedno kot moralni zmagovalec. Še če je govoril o svoji zmoti, je bilo to tako, da je izpadel v stiku s svojo platjo, ki jo je imel za slabo lahko le on, in nihče drug, ker bi to že bilo žaljivo. Ampak v resnici je bil slab. Brez provociranja, brez projekcij, brez prirejanja preteklosti, slabo je delal in slab je bil. Tako se je tudi počutil. Brez milosti. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje pred tem čutil kaj zares, samo po sebi, brez dodatkov in brez igre. Mogoče nikoli, mogoče do mrtvih objektov, kot so bile igrače in kraji v otroštvu. Ni se spomnil. Zato ni obstajalo.
To je bil on. To je še leta kasneje bil on. Le da podivjane zveri - črni psi, čuvarji ega, luskasti zmaji in petelini, ki so kikirikali ode soncu, ne da bi jih sami razumeli ali vedeli ali razumeli, kaj sonce je in zakaj sveti - niso več bivale v istem zverinjaku. Obrnile so se navznoter in njega samega branile pred njim samim. Tako kot bi moralo biti dolgo pred tem, da bi lahko bilo nekoč kako drugače.
