Popolnost odnosov
Živimo v zelo zapletenem času. V njem je vsaka stvar zakomplicirana, pa naj gre za birokratske odnose z davkarijo, pridobivanje stopnje izobrazbe, ali medčloveške odnose. Vsaka stvar je podprta in pogojena s takim številom dejavnikov, da katerega prehitro izpustiš. Človek preživi, če je evolucijsko prilagojen, razen če nima take sreče, da živi v okolju, ki ga bodisi razume ali pa je na njegovi stopnji dojemanja.
Večina pa nas nima take sreče. Življenje se nam začne zapletati že kmalu po vstopu v kakšno šolujočo ustanovo in nato postaja samo še bolj zapleteno. Nazaj k naravi postane nazaj v plenice, v popoln mir pokoja in omejenega in počasnega duha. Vsi si želimo, da bi čim bolje končali šolo, kmalu zatem, da bi dobili čim boljšo službo, ki bi nam bila pisana na kožo in zagotavljala čim večji pritok denarja, še kasneje nam postane cilj borba za čim boljšo pokojnino, voliti začnemo stranke, ki naj bi nam zagotovile mir in pokoj ter veliko denarja na stara leta. V celem toku pa moramo poiskati še popolnega življenjskega sopotnika, ker ne moremo celo življenje živeti pri mami. Pri iskanju se nekajkrat opečemo zaradi neizkušenosti, nekajkrat zaradi partnerjeve prevelike izkušenosti, na koncu pa taki skeptiki postanemo še sami.
Aspekt, ki je omenjen kot zadnji, je ponavadi še najbolj zapleten. Ne pogojuje ga znanje, ne pogojuje ga izobrazba oz. spričevalo, ne pogojuje nadarjenost za kvačkanje in hitrostno menjanje kanalov na televizijskem sprejemniku. Vse, kar smo se v življenju naučili, je skoraj neuporabno.
Sočlovek je, preden ga spoznamo, skoraj vedno neomadeževan, torej nevtralno popoln, saj nima niti očitnih napak niti neverjetnih sposobnosti, ki bi jih mi poznali. Ko pa se začne veza poglabljati, torej ko preraste iz običajnega znančevstva v prijateljevanje, začnemo lastnosti sočloveka spoznavati. Sprva seveda samo dobre lastnosti, če se začne s slabimi, vse skupaj raje pozabimo in osebo odpišemo. Da se sprva spoznamo z dobrimi in svetlimi stranmi sočloveka, nikakor ni naključje. Pomislimo, kaj sami naredimo, ko spoznamo nekega človeka: začnemo se prezentirati. In kakšna bi bila prezentacija, če bi v njej začeli s slabimi lastnostmi in dejanji, s katerimi se ponašamo? Nikakršna.
Če so nam karakterne poteze novospoznanega človeka všeč, je nasprotnega spola, mi nimamo partnerja, in nam je navsezadnje fizično atraktiven, so okoliščine idealne za nastanek nove zveze. V katero se eni spravijo kot z svedrom na nemočno limono, drugi pa previdno in tipajoče. Slednji način nam lahko kasneje prihrani marsikakšno razočaranje.
Faza spoznavanja je dokončno za nami, ali vsaj mislimo, da je, in odločimo se, da bi se radi z dotično osebo povezali ne le na spiritualnem nivoju. Začne se popolnoma novo spoznavanje, intimno raziskovanje, ki je, ako opravljeno z ljubeznijo, nekaj zelo lepega. Skrbimo, da partnerju ne damo preveč naenkrat, da pa ne dobi premalo glede na to, kolikor sam nudi. Mnogi ljudje, ki jih poznam, trdijo, da je to najlepši in najbolj čaroben del odnosa, saj v njem delujejo vse sile, ki so nam potrebne za odličen, a malo plitev odnos: zaljubljenost še drži, telesna privlačnost je še na stopnji želje po raziskovanju neznanega, telesni odnosi na ravni neverjetnega eksperimentiranja - popolna harmonija. Tu pa se pojavi problem, ki ga ti ljudje imajo - čarobnost izginja v nasprotnem razmerju s stopnjo, na kateri poznamo našega partnerja. Za dobrimi lastnostmi, ki smo jih sprva videli, ponavadi pridejo še hibe na njegovem karakterju, več, kot se pogovarjaš, več veš o njegovih pogledih na stvari. Ti se lahko od tvoji razlikujejo. Ciniki (upravičeno?) trdijo, da je beseda konec popolnega razmerja. Do neke mere imajo prav, če govorijo zase. Za njih je odnosa na tej stopnji lahko že konec.
Najdejo pa se tiči, ki v svojem partnerju najdejo somišljenika, brata po duši, svojo polovico, harmonijo, in nenazadnje, potrebo po varnosti, po zaklonu - vsi se po malem bojimo samote. Prav to zadnje je velikokrat razlog, da se zveza obdrži dlje, lahko veliko dlje, kot bi se, če ta razlog ne bi obstajal. S tem, da partnerja pustimo, odtrgamo polovico svoje harmonije in ostanemo odprti in ranljivi. (Samo kot opomba: zato se ponavadi nove zveze razvijajo na podlagi poprejšnjega razočaranja.) Če pa se za ločitev od partnerja ne znamo ali ne upamo odločiti, se lahko začno hude kalvarije za enega, drugega ali oba, če ima eden lastnosti, ki drugega odbijajo - ga naredijo nekompatibilnega s partnerjem.
Denimo, da je eden od obeh ljubosumen. To je sicer samo podaljšek (pre)velike navezanosti, a hudo moteč faktor. Ljubosumje je sestavljeno, hudo kompleksno čustvo: ponavadi ima osnovo v ljubezni oz. navezanosti, ki vodi v veliko potrebo po prisotnosti partnerja. To povzroči, da se ne počutimo preveč v redu, ko se partner odloči, da bo raje kot z vami preživel večer s prijateljem ali prijateljico, najhuje nam je seveda, ko gre za osebo nam enakega spola. Če znamo zamižati in požreti slino ter zadušiti nezaupanje, stvar mine brez prevelikih posledic. Problem je seveda moteče prisoten šele takrat, ko nam zaupanja do partnerja zmanjka, pa naj bo to upravičeno ali ne. Začnemo se boriti za naklonjenost, poskušamo nuditi več kot kdo drug. V svetu ekonomije konkurenca poveča ponudbo, kvaliteto in znižuje cene storitev in izdelkov, v svetu čustev pa konkurenca največkrat pomeni smrt zvezi. Lahko postanemo neprijetni, ko se za partnerja tako nenaravno trudimo. Ni iskreno. Tukaj velja omeniti še eno zvrst ljubosumja: ljubosumnost na prejšnjega partnerja. Ta je izredno neprijetna, rešljiva pa je samo tako, da se naučimo živeti s tem, da je vaša oseba zdaj sicer samo vaša, a je imela čustva, ki jih zdaj čuti do vas, že prej do nekoga drugega.
Z zgornjim včasih povezan problem je pomanjkanje časa. Problem, ki se zdi preveč očiten in banalen, da bi bil sploh vreden omembe, je lahko v kombinaciji ljubosumnostjo, pa tudi samostojno, smrtonosen. Partner vam beži vsak večer na nekakšne treninge, vi pa se sprašujete, kdo mu več pomeni - vi ali neka dejavnost. Odgovor nikoli ni enostaven, obstaja pa veliko napačnih, za katere je bolje, da jih ne slišite nikoli. Samo za primer: "Atletika je neka stalnica, ti pa …". Nadaljevanje sploh ni potrebno. Partnerju se je zareklo. Ko smo že pri zarečenostih - te lahko samostojno ali v družbe povzročijo hude probleme, kot recimo v tem primeru. Časovna neprilagojenost in neprilagodljivost lahko povzroči nekaj jeze, preveč rad pa se uresniči še pregovor, ali bolje, rečenica: "Daleč od oči, daleč od srca.".
Bolj nepremostljiv problem lahko predstavlja ohladitev enega od obeh partnerjev. Kot prvo je potrebno opredeliti razloge, ki so krivi za tako ohladitev. Poznamo dve vrsti ohladitev: primarne in sekundarne. Primarna ohladitev ponavadi pomeni, da je oseba, ki jo doživi, še malo nezrela in da ni primerna za daljše veze. Vnaprej ve, da bo v zvezi prej ali slej zmanjkalo ljubezni in čara, se hoče tega zaščititi in zbeži, ko vidi prve znake ohladitve na sebi. O sekundarni ohladitvi bomo slišali več malo kasneje.
Če se ohladita oba, kritično stanje nikoli ne nastopi, saj se osebi zlahka ločita in si poiščeta novega sopotnika. Ob tej priložnosti je treba potegniti črto med prej omenjenim cinikom, ki se je "hladne fronte" poprej zavedal in se je ob prvem pišu zavestno odloči, da je potreben "nov izziv", in na tem mestu omenjenim načinom razpada (sekundarna ohladitev prve stopnje): ko v partnerju iščemo nekaj, kar nam bi bilo dovolj všeč, da bi ostali z njim, pa nam ne uspe. Prej je bilo omenjeno, da lahko pride do tega, da enemu partnerju ljubezni, zaljubljenosti oz. katerega koli čustva, ki ga je v odnos prinesel, enostavno zmanjka. Drugega partnerja lahko tak odnos ljubljene osebe, ki ga čuti, a s prstom nanj ponavadi ne zna pokazati, zelo prizadene, saj v svoji navezanosti išče (ter pogosto tudi najde) krivdo v sebi. Zdaj je na potezi "hladnejši" partner: bo svoji ljubezni grobo razodel resnico ali pa ji bo vlival lažno upanje. Eno in drugo slej ali prej pripelje do konca, ki je boleč. Nekateri pa skušajo težavo rešiti tako, da partnerja načrtno ohlajajo oz. mu skušajo vlivati negativna čustva o sebi. Tako skušajo doseči status, v katerem oba koprnita po koncu boleče zveze in je vse le še vprašanje časa. Če pa je partner preveč navezan, je tudi to lahko problem.
Kot problem se lahko pojavi tudi prevelika navezanost obeh partnerjev, ali pa prevelika navezanost enega v kombinaciji z dominantnostjo v odnosu. Člana para v takem primeru izgubita svojo individualnost in kot posameznika postaneta za svoje prijatelje neuporabne, saj vedno prideta skupaj, v paketu. Tak par hitro postane osamljen, saj se vsem po malem zdi, da bodo kaj zmotili, če bodo pristopili in se začeli z enim ali drugim pogovarjati.
Malo prej sem omenil dominantnost enega ali drugega, in sicer v kombinaciji s potencialno preveliko željo po druženju. Tu ne gre za nič drugega kot še za eno obliko vsiljevanja svoje volje. V življenju je pač tako, da včasih namesto enakopravnosti nekdo izbere pasivno vlogo, nekdo drug aktivno, vse skupaj se ujame kot vijak z matico, a danes ni preveč obstojno. V današnjem svetu se vedno bolj poudarja potreba po individualnosti, zato je pasivnost nekaj negativnega, čeprav včasih dve osebi najdeta svoj ritem v takem načinu občevanja. Posebej ženske se ta problem prej ali slej dotakne, ko se vidi v nekem ameriškem filmu kot, denimo, pridna in marljiva gospodinja brez lastne volje. A izbira bi morala biti še vedno njena. Ženski svet se je v boju proti moški nadvladi tako močno povezal, da je včasih zveze konec že kar zaradi stereotipa "moški so svinje, tvoj še posebej" in ne več zaradi individualnosti, po kateri vsi tako koprnimo.
Denimo, da zgoraj omenjeni problemi do naše namišljene zveze ne pridejo. Vse teče, partnerja se razumeta, hodita dovolj pogosto, da sta oba zadovoljna, in ne prevečkrat, tako da oba ohranita svojo individualnost v družbi. Svoj odnos poglabljata, želita zvedeti še neodkrito o svojem partnerju. Zavedata se svojih napak, a jih ne poskušata pretirano popravljati, saj se dobro zavedata primerljive hibe na drugem. Taka zveza se na zunaj kaže kot popolna, idealna v telesnem in psihičnem delu odnosa. Kaj bi lahko šlo narobe. Če imamo srečo, razdiralske kače sovraštva do napak drugega spijo, po malem pa se oba čutita opeharjeno. Tu nastopita dva možna scenarija.
O eni različici prvega smo že spregovorili: sekundarna ohladitev prve stopnje. Ta nastopi hitro in je ponavadi ež vnaprej določena. Sekundarna ohladitev druge stopnje, v našem primeru prvi scenarij, je mnogo bolj nevarna in zahrbtna, bi pa bila lahko rešljiva, če bi se partnerja zavedala, v čem je njun problem. Partnerja torej ugotovita, da ni nihče popoln, a si tega ne upata odkrito priznati. Prepiri na to temo se ponavadi končajo s pobotanjem, ki pa ni nič drugega kot zakopavanje problema pod plast sveže zemlje ter sejanje nove trave na le-to. Prej ali slej pa eden v svoji jezi ugotovi, da ne partnerja sploh ni več navezan. Konec je oddaljen samo še za nekaj prepirov.
Drugi scenarij te slepe ulice se začne kot prvi, samo da se ne konča z ohladitvijo, temveč s sovraštvom. To je ponavadi slabša rešitev, a kratkoročno gledano manj boleča, saj partnerjev ne povezuje več ljubezen, temveč jeza in bes. Klin se s klinom zbija, čustvo je najlažje nadomestiti z drugim, saj drugače ostane praznina, ki je zelo moteča.
Ali obstajajo popolne zveze? Odgovor naj bi bil jasen, saj lahko iz aksioma "Nihče ni popoln." sklepamo, da popolnih zvez ni, če ni popolnih partnerjev. A popolne zveze (vsaj teoretično) lahko obstajajo, če se hibe, želje in tisto, kar lahko nudimo, in posebno dobre lastnosti enega in drugega ujemajo. O takem popolnem odnosu sicer ni veliko govora, saj je res, da želje po njem usahnejo, ko imaš za sabo več kot enega partnerja. Ugotoviš, da je težnja po popolnem partnerju utopija, ki pripelje do tega, da želiš prilagajati. Ko najdeš nekoga, ki je vsaj blizu tvojega ideala, ga želiš spremeniti v popolno podobo v svoji glavi. To ponavadi pomeni konec, ko se partner začne počutiti ogroženega ali celo nevrednega, polnega napak.
Kako bi lahko živeli v popolnem odnosu? Ne bi obstajale diskusije, vsi argumenti bi izzveneli v prazno, saj bi se partner vedno strinjal, skregali se ne bi nikoli, kar pomeni, da se tudi nikoli ne bi pobotali. Si tega res želimo?
Zato je nekaterim že jasno, da partnerja ne velja prilagajati neki neobstoječi viziji. Nekaterim to postane boleče jasno, ko jočejo v svoji bolečini in poprejšnji zmoti. Nesebičnost je lahko resnično vodilo in edina lastnost, ki bo iskren odnos popeljala do tja, kamor si želimo, pa čeprav v celo življenje z enim samim partnerjem.
Včasih je svojega partnerja bolje pustiti in mu ob tem dati vedeti, kako vas je prizadel in onemogočil dober odnos, kot trpeti. S tem naredite veliko uslugo tistemu, ki bo s to osebo naslednji, oziroma vsaj upate, da se je nekaj naučil za življenje. Če imamo koga res radi, moramo znati poskrbeti tudi za njegov lastni blagor, čeprav to kratkoročno pomeni obojestransko bolečino.
