Vitrina
Pest je previdno potegnil iz steklene vitrine kredence in pri tem pazil, da si ni kože še bolj raztrgal na razbitem steklu. Roko je dal pod ledeno vodo, ki je tekla iz pipe nad kuhinjskim koritom. Posoda za solato, ki je ležala v koritu, se je polnila z mešanico krvi in vode, ko si je trgal koščke kristalnega kozarca iz členkov in jih metal v kuhinjski mlinček. Iz oči mu je sijal božji ogenj, ampak je ugašal skupaj z jenjajočim tokom krvi. Iz dlani je le še rahlo mezela. Hladna voda je naredila svoje. Roko je povil s kuhinjsko krpo in si šel rano oskrbet v kopalnico. Vmes ja naredil kratek postanek v domači lekarni, iz katere je vzel povoje, antibiotik za zunanjo rabo in razkužilo. Ko je rano temeljito očistil in iz nje pobral še zadnje koščke steklene vitrine in kristala, se je mirno odpravil nazaj v kuhinjo preučiti stanje. V pol ure je bilo tudi to sanirano, naredil pa je eno napako – roko je ovil v kuhinjsko krpo, ki je bilo božično darilo njene mame, tako da si ni mogel privoščiti, da bi jo vrgel stran. Namesto tega jo je spravil v plastično vrečko in jo spravil v aktovko. Oprati se bo morala nekje drugje, saj bi ga domači pralni stroj prehitro izdal svoji siceršnji skrbnici.
Vsedel se je na kavč in prižgal televizijo. Kmalu se je spomnil, da televizije sicer sploh ne gleda, in jo ugasnil. Bil je pozen poletni večer, petek, skozi dnevno sobo pa je vel topel, skoraj soparen vetrič. Ni bilo razloga, da ostane doma. Odpravil se je v mesto. Ko se je obuval, je pretegnil prste poškodovane dlani. Bolečine takorekoč ni več čutil.
Kmalu za tem se je v spalnici zbudila ona. Dišalo ji je po alkoholu, slabem zraku in mokrem usnju. Na ta podton se je leno lepil šibkejši vonj prepotene posteljnine in sladke kože. Njene oči niso videle ničesar, le popolno temo. Roke so počivale ob njenem telesu na gladki in hladni posteljnini ter se bale premakniti. Ušesa so se že davno privadila na enakomerno tišino. Kljub zadušljivo mirni noči pa ji je srce razbijalo močno, sicer enakomerno, a močno in prehitro. Dvigovalo ji je prsi ob vsakem utripu, ki ga je čutila do konic prstov. S srcem kot da ji je utripalo celo telo.
Ni se upala premakniti, že tako se ji je zdelo, kot da se njeno srce sliši po celem prostoru in se hrup celo odbija od sten. Bala se je, da bi ga zbudila in prezgodaj priklicala jutro, ki se ga je bala še bolj. Zbala se je, da bo jutro prineslo spoznanje, prezir in slovo. Ne nujno v tem vrstnem redu. Čas je mineval kot ure, ki so morda to tudi bile. Srce ji je še kar utripalo kot metronom, enakomerno in hitro. Proti jutri je skozi okno posijalo rumeno. Ob njej ni bilo nikogar, v temi je prej za njegovo figuro zamenjala na rob postelje odrinjeno posteljnino. Tišina je bila očitno le nekoliko preenakomerna.
Ko je želela vstati, se ji je močno zvrtelo in omahnila je nazaj na posteljo. Vzglavnik je bil hladen in moker. Preden je poskusila znova vstati, se je vrnil on. V pijani omotici ga ni slišala oditi, zjutraj pa se je njegovo počasno obračanje ključa in premikanje zapahov v vratih slišalo kot glasno trzavo drgnjenje kovine ob les, kot da prihaja domov pompozno, poln energije.
Vstopil je skozi vrata in padel na posteljo poleg nje. V slab zrak je prinesel nekaj jutranje poletne svežine, postan vonj alkohola pa se je pomešal z novim po tobaku in svežem, skoraj dišečem vonju po viskiju. Zadišalo je po njegovi prepoteni koži. Dihal je hitro, srce mu je razbijalo tako kot njej celo noč, preden se ji je proti jutru umirilo. Dvigovalo mu je prsni koš, kot da ga poskuša odpreti in iti ven med rebri. V hipu je zaspal. Objela ga je. Ob tem je opazila povito roko. Najbrž se je spet s kom stepel, pijan, kot je očitno bil, si je mislila. Tudi zaradi tega se je počutila ob njem varno. Ne glede na sredstvo je dosegel cilj, izbirčen pa ni bil. Poskrbel je vedno tako zase kot za njo. Za njo ponavadi še toliko bolj rigorozno in srdito. Objela ga je močneje, želela je, da mu srce ne bi tako bežalo iz prsi. Imela ga je izjemno rada, zaupala je v to, da bo vedno tam in jo varoval pred vsem, kar je slabega. Slabega pa je bilo vedno dovolj, kot da bi se zbiralo prav okoli nje.
