Petek
Opazoval je zvoneči telefon, ki je počasi odzvanjal h koncu prve minute. Če bo dvignil prezgodaj, bo izgledalo, kot da nima dela. Če bo prepozen, nič ne de, čez nekaj minut bo zopet zvonilo in na zaslončku bo izpisana ista številka kot prvič. Kdor koli na drugi strani je bil tokrat vztrajen, telefon je zvonil dalje. Da bi dvignil, je bilo prepozno, in čakal je, da odzvoni, ter pogled usmeril na monitor, napolnjen z vrsticami številk, ki so izgledale brez reda in popolnoma nepovezano.
Telefon je vmes utihnil, ne da bi on sploh slišal, kdaj, samo zavedel se je nenadne tišine in zvoka ceste skozi odprto okno. Ura je bila skoraj 4 popoldne na sončen poletni petek, vprašanje je, če ga bo, kdor koli je že bil, poklical znova - pisarne, ki se še niso, so se z gotovostjo zapirale in marljivi uslužbenci so glave preselili v konec tedna, kakršen koli naj že bo. Zalotil se je pri premišljevanju o koncu tedna, v načrtu ni imel nič nenavadnega. Petek ob kakšnem ohlajenem pivu ob Ljubljanici, kje na manj obljudenem delu, lahkotnih pogovorih o politiki, avtomobilih in nikakor ne o športu. O športu ni maral govoriti in se je, ko se je le lahko, temu izognil. Izjeme so bile kakšna svetovna prvenstva, ko je tematika nogometa neizčrpna za vse, ki se ponavadi pogovarjajo o avtomobilih. No, in ženskah. Po možnosti o ženskah v avtomobilih, najraje na sovozniških sedežih, ker same ne znajo voziti, če pa že, se njihovih 5 minut slave konča na preozkem parkirišču in korigiranju avtomobila, ki je in bo ostal postrani.
Poskušal se je znova osredotočiti na številke iz monitorja. Poskušal je odkriti, kjer je ostal, kar mu je pobralo zadnje trohice petkove zbranosti, če kaj takega, kot zbranost v petek popoldne, na sončen dan v juniju v sicer že popolnoma izpraznjeni pisarni sploh lahko obstaja. Spet telefon, ista ljubljanska številka. »Da?« Pustimo ime firme, pustimo njegovo ime, izdavil je le enozložnico, ki je govorila poleg tega, da je nekdo na drugi strani živ, le še to, da noče biti moten. »Dober dan, kot veste, je sončen poleten petek popoldne, vsi ostali so odšli iz pisarne, torej, ste kaj želeli, ali boste kar odložili v sramu, da ste upali poklicati in se posipali s pepelom ter odšli klečat na koruzo?« Nič takega. Mednarodni klient, največji, najpomembnejši, ki je lahko spreminjal načrte za dopust, delovni čas in menstrualne cikluse.
Ko se je 5 ur naproti načrtovanih 10 minut kasneje skoraj opotekal po stopnicah do stanovanja, si je dobro zapomnil svojo arogantnost. Če se je kaj naučil v delu kot posrednik med veliko strankami in stranmi, je bilo to, da nikoli nisi mogel misliti, da si naredil vse in da držiš vse konce v rokah. Preveč stvari se je vozlalo med sabo, se pokrivalo, povezovalo drugje in spet vračalo nazaj, da bi bilo enostavno kot pletenje z enim klobčičem, dvema pletilkama in dvema vrstama zank. Prej dvoročno kvačkanje štirih čipk hkrati. In, kot mnogokrat v življenju, je bilo dovolj, da je nekaj le izgledalo narejeno in dokončano, zato je nekako šlo. A to petkovo popoldne ali že večer ni šlo za nič, kar bi lahko izpadlo narejeno in dejansko bilo narejeno, ko bi bila nuja absolutna.
Zaklenil je za sabo in prižgal luč v predsobi. Nikogar ni bilo. Nikoli ni bilo nikogar. Odložil je aktovko, sezul čevlje in odvrgel hlače na tla pred vrata v kuhinjo samskega uspešneža s pirolitično pečico, ki se je čistila sama s sežigom nečistoč, a tega še nikoli ni naredila iz potrebe po čiščenju, temveč zgolj zato, ker je bila za to v kuhinji. Spekla je le pico, enkrat. Komu se pa da kuhati za samega sebe.
Pred televizijo si je postregel s pivom in kosom torte od sredinega praznovanja rojstnega dne sodelavke. Dve uri smehljanja za konferenčno mizo, srkanje vina, ki ga nikoli ni smel spiti tako hitro, kot bi ga želel, in je zato vedno posiljeno puščal zadnji centimeter kozarca napolnjenega, da ni izgledal kot nek alkoholik ali nekulturnež. Preden so vsi spili prvi kozarec, je bil preostanek vina vedno tako topel, da ga je minilo kakršno koli veselje piti nekaj na pravi sobni temperaturi, na katero se vsi tako radi sklicujejo, pa naj bo v sobi 30 stopinj ali kletnih 10. In oni te imenujejo nekulturnega, seveda ne z besedami, ampak z očitajočimi očmi, ko z veseljem spiješ že drugi kozarec dobre kapljice. In?
Iz televizije je utripal informativni program, isti obrazi, drugi položaji, enake fore, leto za letom. Scena izgleda kot nihalo ogromne zarjavele ure, ki se počasi spravlja v gibanje po predolgem času, pri tem pa odpadajo koščki rje, ki so se zataknili pod sklepi. Samo, da se giblje, predolgo smo živeli v očesu hurikana in zrak je postajal soparen in zadušljiv.
Novice so ga kmalu začele dolgočasiti in začel je preklapljati med kanali. Več filmov, več amerike, več slik socialne segregacije in izginjajočega srednjega sloja na zaslonu. Stišal je zvok in prijel telefon. Ni se želel več dolgočasiti doma, in kljub temu, da je bil utrujen in je v preklinjanju med zavlečenim delom v pisarni nehal načrtovati kakršno koli preživljanje časa izven stanovanja, se je odločil vrteti telefon, dokler ne najde koga, ki bi si želel preživeti ob tistem sanjskem pivu nekje nad gosto reko Ljubljanico. Število piv ali pivcev ni bilo omejeno. Prvi na seznamu je bil Robert, kolega iz študentskih let, s katerim ju je pot vodila popolnoma drugam, čeprav sta diplomirala na isti fakulteti in istega leta. Robert je bil na poti obetavnega mladega odvetnika, ki jo je začel, ko se je pridružil družinski odvetniški pisarni, čeprav ni bil član njihove družine. Ampak tak je pač Robi bil: družinski tip, čeprav daleč od tega, da bi imel lastno družino. Zlahka si ga videl v vlogi vestnega očeta, včasih strogega, vedno tam, dostikrat zaskrbljenega in vedno na dosegu klica, če je kdo potreboval uslugo. Zanimiv tip. Ko bo našel žensko, bo najbrž na veliko izkoriščala njegovo pridnost in čut za odgovornost, ampak tako najbrž te stvari gredo. Pravijo, da popolne veze ni, ker ni popolnih ljudi, ampak obstajajo na trenutke dvoma glede tega – nekateri ljudje se zdijo popolni za vezo, nekateri celo praktično s komerkoli. To so potrpežljivi in odgovorni ljudje, ki radi vzamejo koga v skrb. Sliši se cinično, ampak si drugače ni znal predstavljati, kako so naše babice preživele z našimi dedki v času, ko so imele pravic za lonec fižola, seveda le, če je bil primerno pripravljen in postrežen ob pravem času.
Bil je trenutek tišine iz mobitela in za tem zvonjenje. »Kaj je?« se je malce slabovoljno oglasil Robi. Najbrž je bil sredi nečesa. »Živjo ... mislil sem samo ... če bi imel čas za kakšno pivo?« Robi je bil slišati malo bolj zainteresiran, očitno je bilo, da ga, karkoli je delal tisti trenutek, ni preveč veselilo: »Hja, v redu, kam bi pa šel?«
Razložil mu je o načrtih preživljanja časa ob Ljubljanici, nekje na promenadi, nekje med ljudmi, klepetu, zajebanciji, takih stvareh. Robi ni bil slišati navdušen, češ, da ima še veliko dela. Ni bilo samo to. Redko si Robija lahko prepričal, da se je spravil v center, med vse tiste ljudi, med nekaj, kar je on imenoval »samooklicana elita« in »češpljev kompot«. Šlo je za dve skupini ljudi, ki so mu šli izrazito na živce, in jih tudi nikoli ni zmanjkalo na promenadi. Prva je bila neka slovenska različica nouveau riche, ki pa ni bil ne pretirano bogat ne pretirano nov kvazisnobovski sloj, nekaj vmes med estrado in navadnimi ljudmi, oziroma navadni ljudje, ki želijo, da jih imajo drugi navadni ljudje za estrado. V drugo skupino je spadala horda nališpanih mladoletnic, ki jih je bilo povsod vedno dovolj in jih ni zmanjkalo nikoli: vsako leto rekrutirajo nove pripadnice in vsako leto so bile bolj drzne. Slednja skupina mu je šla še posebej na živce, prve pa se je nagledal tekom delovnega časa toliko, da se je naučil gledati skozi ljudi in poslušati samo informacije in ne človeka.
Robi je ta petek žal ostal nepremičen. Večer se je tako spet končal na kavču, vikend pa ne kaj dosti bolj zanimivo.
