Često je hrabrejše živeti, kakor umreti
Zadnje čase opažam, da vedno manj ljudi, s katerimi se družim, goji pesimizem, črnogledost, kot način življenja. To lahko pripišem več razlogom. Mogoče sem se sam malce spremenil. Vem, da sem bil poprej bolj pesimistične sorte, a zdaj gledam na stvari okoli sebe z več pozitivnosti. Lahko, da sem s tem tudi komu drugemu pomagal spremeniti pogled na svet, ali pa le, da človeškega malodušja in slabe volje ne opažam več kot nekaj, kar bi ogrozilo moje veselje do česarkoli, kar tisti trenutek pač počenjam. Drug razlog je mogoče tudi to, da sem si družbo natančneje odbral, nekako po načelu "kdor slabo misli, slabo dela" in obratno. Ne govorim za vse, a ponavadi tisti najbolj črnogledi ne pomagajo svojim bližnjim ravno najbolj, ker ne najdejo smisla v pozitivnosti, ko je vse tako ali tako črno. Ali pa zaradi preproste zlobe - zakaj bi šlo komu dobro, ko njim ne gre? Razloga navidez ni. Tretji razlog pa bi lahko bil splošno nagibanje k delanju dobrega, k pozitivnosti, k ljubezni. A v meni je še zadosti zdravega pesimizma, da v to ne verjamem in nikoli ne bom. Dokler bo človek, bo dobro in slabo. Sicer verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, a je pogosto premalo.
Človek mora biti vedno dovolj na tleh, da okoli sebe vidi oboje, dobro in slabo, a dovolj nad tem, da slabo ne pride do njega kot uničevalna sila. Verjeti v ljubezen in vedeti za sovraštvo.
Dokler ne pride to preobrata ... V življenju se ti je pokazal položaj kot brezizhoden, kar naenkrat vsaka pot kot da le še poslabša tvoj položaj, vse kar narediš, je popolnoma narobe in brez smisla. Vidiš izključno črno, ljudi, ki ti hočejo stati ob strani, naganjaš. Odpoveduješ se sreči, ki ti je ostala, ker nisi dobil natančno tistega, kar si hotel.
Potapljaš se v globoke misli o življenju, v glavi ponovno doživljaš vse slabo, ki je za tabo. Lepemu zapiraš oči pod pretvezo, da ni stalno, da sta nesreča in žalost tista, ki v resnici vladata življenju. Depresija. Pesimizem v vsej svoji obsežnosti. Misli letijo vse hitreje, slabe stvari, že davno zakopane, so v glavi ponovno oživljene, kot bi se bile zgodile včeraj. Premišljuješ. Bolj ko premišljuješ, huje postaja, nevzdržneje.
Zakaj premišljuješ? Kaj na celem svetu imaš od tega, da se mučiš, da si predočaš slabo? Kje je vzrok?
Ta tiči v tebi. Zakaj bi ga iskal drugje? Vsak človek je nekje v sebi optimist, išče dobro v slabem in uživa v tem, kar dobi. Zakaj, ko se stvari malo obrnejo, sta ga že sama nesreča in obup? Misel na konec življenja postane naslada, ki si jo po možnosti deli z drugimi, da bi čutili tvojo bolečino. Bolečino, ki ti je v užitek.
Misel na smrt poglabljaš, jo raziskuješ, postane privlačna. Zakaj? Zaradi tega, kar se bo zgodilo po njej. Ker bo tedaj bolelo tiste, ki so krivi za tvoje življenje. Vprašanje za ali proti postane vprašanje poguma. Najbrž ne veš, ali je pravi pogum v soočenju ali begu. Kje je?
Mrtev si. Ubil te je življenjski nazor. Na pogreb bodo prišla tvoja načela v spremstvu tvoje filozofije. Ne bo te več, enkratno si vrgel stran, za tabo je ostala bolečina, recimo, praznina? Je bil to tvoj namen?
Je tako narobe biti vsaj malo neumen? Je tako težko življenje jemati za nekaj, po čemer hodiš, ne da bi vedel, kaj je? Brez glave, brez pretehtavanja vsake poteze posebej? Ti lahko vsaj, ko ti je težko, vlada intuicija? Zakaj se ne zakoplješ v delo, vero, lepe stvari življenja? Sprejemaš prijateljstvo, ljubezen, Boga?
Nekatere stvari obstajajo brez tega, da jih seciramo in skušamo ugotoviti njih bistvo. Kako boš opisal ljubezen? Po katerih enačbah se ravnajo človekova čustva in zakaj so tako nepredvidljiva – tudi tvoja lastna? Življenje je lahko srečno brez tvojega obstoja, torej tudi brez tvojega razmišljanja o bistvu. Razmišljanje o le-tem te lahko, če se opravlja ob napačnem času na napačen način, pripelje namesto k inspiraciji do lažnih sklepov, ki te slepijo s têmo. Živi za trenutek, kajti sreča ne more obstajati nikjer drugje kot v sedanjosti.
