Pravo in svoboda
V tem eseju bom poskusil opredeliti pojem svobode iz različnih filozofskih, socioloških in personalnih vidikov, a se poskušal osredotočati predvsem na sociološko-pravni vidik pojma državljanskih in družbenih pravic skozi gledišče svobode govora in izražanja. Moje besedilo se bo naslanjalo na razmišljanja iz Millovega dela »O svobodi« (On Liberty), moja lastna ter na nekaj drugih.
»Poglavitno, vodilno načelo, v katero se stekajo vsi argumenti, razviti na teh straneh, je, da je za razvoj človeštva absolutnega in bistvenega pomena njegova čim bogatejša raznolikost.« -Wilhelm von Humboldt
1. Svoboda volje ali družbena svoboda
1.1 Osebna svoboda
Mill že na začetku - v uvodu - svojega eseja o svobodi poudari razliko med osebno svobodo oz. svobodo volje, ter družbeno, državljansko svobodo, ter slednjo opredeli kot predmet razprave svojega dela. Za nastanek pojma, ali celo »ideologije« osebne svobode so nujno potrebni nasprotniki te svobode – v primeru osebne svobode je lahko vsak posameznik tisti, ki jo omejuje komu drugemu, nujno s poljem svojih pravic, z lastno voljo pa lahko omejuje tujo osebno svobodo aktivno. Nietzsche gre celo tako daleč, da trdi: nasprotniki so bolj potrebni kot prijatelji, vsaj ko gre za nekakšen moralen obstoj, vezan na podobo, pa naj bo to samopodoba ali podoba v javnosti. V nasprotju obstaja nujnost delovanja, brez nje delovanje nima smisla. Osebna svoboda je filozofski, praktičen, psihološki, lahko političen pojem, ki obsega celotno polje osebnih svoboščin od svobode gibanja do svobode mišljenja.
Paralela med osebno in državljansko svobodo je očitna: na eni strani gre za posameznikovo svobodo nasproti svobodi vsakega posameznika, na drugi pa za naravo in mejo legitimne oblasti družbe nad posameznikom.
1.2 Družbena ali državljanska svoboda
Družbena svoboda je vseobsegajoča in naj bi se dotikala vsakega posameznika prav toliko kot široke družbe – vsak posameznik naj bi imel v boju proti družbi prav toliko pravic kot družba v boju proti njem, kar je osnova za nastanek pravnega sistema.
Pojem družbene ali državljanske svobode se je razvil skozi zgodovino razrednega boja– boj med svobodo in oblastjo, med vladanim ljudstvom in vladarji. Svoboda je bila tako začetkoma pojmovana kot zaščita pred nasiljem političnih vladarjev, saj so bili ti v zgodnjih zgodovinskih obdobjih razen redkih izjem, kot je Grška, nujno nasproti ljudstvu. Tako je obstajal med ljudstvom in vladajočim razredom nek delikaten in nevaren odnos – kakor je bila oblast nujna za organizacijo zunanje politike, je bila v domačem okolju lahko nevarna, saj bi isto moč lahko uporabila nasproti svojim podanikom. Razvije se patriotizem, katerega cilj je uvedba varoval, ki bi zlorabo moči lahko preprečila.
Pod okriljem tega nastaneta dva principa varovanja pravic skupnosti: princip imunitet: političnih svoboščin in pravic, ter princip vpeljave ustavnih varoval.
2. Začetki nastanka državljanskih pravic
2.1 Politične svoboščine in pravice
Skupina patriotov ima za poglaviten cilj omejitev oblasti vladajočemu razredu. Sistem imunitet je sistem kršitve in kazni – vladar je pod grožnjo upora, vstaje, prevrata oblasti, če bo grobo kršil pravice skupnosti, ki ji vlada. S tem, da je bil lahko vladar kaznovan za svoje kršitve, je ljudstvo sicer pridobilo sicer nek majhen del oblasti, a nikakor ni moglo sodelovati pri vršitvi ali izbiri vršitve oblasti. Koliko je ta odnos med vladajočimi in vladanimi res izraz svobode, je vprašljivo, saj so revolucije, upori in vstaje ponavadi le delo manjših skupin, ki reagirajo pod težkim pritiskom razmer, in ne splošna vstaja ali vzgib širšega ljudstva.
Sistem je preprost in primitiven, a je v svoji osnovi platforma za zapletenejše ustavne sisteme.
2.2 Sistem ustavnih varoval
Sistem ustavnih varoval bi lahko označili kot začetek sistema predstavniške družbe – vladarji morajo namreč ob sprejemanju pomembnih odlokov upoštevati tudi voljo ljudstva, ali, kot je bolj pogosto, nekega njenega predstavniškega telesa, ki voljo ljudstva zastopa. Ljudstvo si tako že pridobi osnovno pravico oz. možnost sodelovati pri vladanju, a se zanjo načeloma ne meni, dokler je le zavarovano pred vladarjevo samovoljo. Nihče zares ne podvomi o vladarjevi legitimnosti – ker je že dolgo na tem položaju, naj bo še naprej, in vladar tako ostaja neodvisna sila. Na oblast se gleda oddaljeno, izgleda kot fikcija ter taka tudi kot nedotakljiva – to je čas moralno limitirane osebne, a ne državljanske, politične svobode.
2.3 Vladarji neodvisni?
V neki točki ljudje v dejstvu, da jim vladar stoji nasproti in zavzema vse vloge, ki sem jih bil že omenil, ne vidijo več naravne nujnosti. Začenja se uveljavljati radikalna misel o tem, da morajo biti vladajoči pravzaprav v civilni službi ljudstva in so kot taki lahko postavljeni in odpoklicani s položaja. Izvoljena oblast je tako kmalu postala prevladujoč cilj predvsem zaradi občutka, da tako postavljena oblast nikakor ne more škodovati vladanim, saj iz njih izhaja. Tako prepričanje je nastalo predvsem iz simplificirane bilateralnosti situacije – na eni strani od samega sebe postavljen vladar, močan in z ljudskim nasprotujočimi cilji in načeli, na drugi pa vladar, ki izhaja iz ljudstva in zatorej predstavlja vse njegove interese. Posledično se moč slednjega vladarja ne omejuje, ker navidez ni potrebe po tem – je narod potrebno varovati pred njegovo lastno voljo?
Že če bi šlo pri vladanju vedno za natančno preslikavo splošne ljudske volje, se lahko postavi vprašanje, kaj ljudska volja sploh je, in ali je večina sploh legitimna, da sprejema odločitve še namesto manjšine.
2.4 So vladarji lahko istovetni z ljudstvom?
Ko se je demokracija kot način vladanja uveljavila na precejšnjem prostoru, je postala kot množičen pojav bolj občutljiva na kritične poglede in natančnejše preiskave. So ljudje, ki izvršujejo oblast, vedno istovetni z ljudmi, nad katerimi se oblast izvršuje? »Vladanje sebi« naj ne bi pomenilo samouprave vladajočega telesa, ampak to, da vladajočemu telesu vsi vladajo.
Volja ljudstva, kot sem že omenil, pomeni le voljo najštevilčnejšega in najdejavnejšega dela ljudstva – večini, kar pa je že predpogoja za pojav tiranije večine. Večina, ko se enkrat oblikuje, lahko uvede tiranijo svojega prevladujočega mnenja in občutenja, začne diskartirati individualnost, uvaja enoten model , kar preprečuje nastanek sleherne individualnosti, ki ne stopa po točno začrtani poti.
Nastanek zaščite pred vmešavanjem kolektivnega mnenja v osebno integriteto posameznika je prav tako nujen kot zaščita pred političnim samodrštvom.
2.5 Sprava med družbenim nadzorom in individualno neodvisnostjo
Ni dovolj, kot trdi Mill, da se zavarujemo le pred tiranijo vladajočih, enako potrebno se je varovati prevladujočega mnenja, mnenja večine, ki prav tako lahko uporabi vzvode prisile nad drugače mislečimi. Nastati mora meja med »legitimnim vmešavanjem kolektivnega mnenja« in »individualno neodvisnostjo«, unificiran sistem pravic in svoboščin, ki bo veljal prav toliko v odnosih med družbo in vladajočo manjšino kot v odnosih med posamezniki in družbo oz. vseh možnih kombinacijah teh odnosov. V 20. stoletju tako začne nastajati moderni sistem pravic in svoboščin.
Pravice se morejo opredeliti kot upravičenja, možnost, da subjekt ravna na določen način, s konkretnim pravnim redom.
2.6 Moderni razvoj pojma človekovih pravic
Človekove pravice kot poseben pojem so fenomen 20. stoletja in se prej ne pojavljajo v konkretni pravni formi. Miselni sistemi o »naravnih pravicah«, »svoboščinah« ali »pravicah človeka«, so se bile sprva razvile, vendar je do koncepta pravic, ki bi pripadale vsakemu človeku in ki bi bile priznane na mednarodni ravni, prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja, po II. svetovni vojni. Sprejeti sta Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (1950) – najpomembnejši regionalni dokument, ki je predvidel tudi mehanizme za varstvo v konkretnih primerih – pritožbo na Evropsko komisijo za ČP in Evropsko sodišče za ČP (od 1998 združena v en organ). Pomemben vpliv na ta razvoj ima tudi sojenje storilcem nacističnih zločinov v Nürnbergu.
Po II. svetovni vojni pride tudi do razširjene uporabe individualnih pravnih sredstev za varstvo temeljnih pravic iz ustave. V Evropi ima vodilno vlogo Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije (institut ustavne pritožbe), v ZDA pa Vrhovno sodišče zelo razširi svojo prakso pri obravnavanju problemov, kot so npr. varstvo manjšin, svoboda izražanja, pravica do zasebnosti, pravice obdolženca v kazenskem postopku itd.
Človekove pravice dobijo nov pomen po padcu Berlinskega zidu (1989), ko so aktivno sprejete tudi v bivših komunističnih državah. Skoraj vse vzhodnoevropske države oblikujejo ustavna sodišča (v Jug. in Slo. so sicer obstajala že od 1964) ali druge vrste ustavne presoje in pristopijo k mednarodnim sporazumom kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah. Namesto »ideološkega instrumenta« človekove pravice pridobijo skorajda univerzalni značaj.
Tudi v Veliki Britaniji, ki je tradicionalno zavračala možnost sodne presoje z vidika človekovih pravic, je bil leta 1998 sprejet Zakon o človekovih pravicah (Human Rights Act), ki omogoča določene oblike presoje skladnosti pravnih aktov s človekovimi pravicami.
Vse našteto ima velik impakt na dandanašnje življenje, saj je le s tovrstno liberalizacijo lahko prišlo do zdrave politične in pravne rabe pojma človekovih pravic, svoboščin in državljanskih pravic.
3. Pravo in svoboda
Ali so lahko nekatera pravila obnašanja vsiljena ali je popolna svoboda le anarhija? Meja nekje more biti zarisana – v osnovi se že tam, kjer se začne tuja pravica, konča naša, a poraja se še vprašanje ureditve.
Nekatera pravila morajo biti vsiljena – zakonsko ali splošno družbeno, če zakonska ureditev ni najprimernejša (denimo z običajem) – saj morajo veljati za vse enaka pravila, če nam je v interesu uveljavljati kakršno koli osebno, politično in izrazno svobodo. Jasno je tudi, da morajo biti zakonsko urejeni tako odnosi med posamezniki kot odnosi med državo in posamezniki.
Postavi se, katere konkretne kategorije človekovih pravic so tako pomembne, da morajo biti pravno urejene. V sodobnem pravnem sistemu so to predvsem zaščita posameznikovega življenja, njegove telesne nedotakljivosti ter seveda njegove fizične svobode, hipotetično ogrožene s strani tretjih oseb. Država ima še vedno monopol nad sredstvi fizične prisile, zatorej morajo biti urejeni vidiki poštene postopka pri odvzemu prostosti, sojenju in kaznih in izvrševanju le-teh. Prepovedana je diskriminacija na podlagi rase, verske izpovedi, spola ali narodnosti, s tem, da se tu pogosto postavlja vprašanje izvrševanja oz. »vsiljevanja« teh svoboščin ter pogosto težave z določanjem meje med sposobnostjo in nekim psihičnim ali fizičnim stanjem posameznika. Razvit je sistem civilnih tožb za izravnavo teh pravic. Mogoče po večjem delu sveta najbolj samoumevna, a zelo pomembna ureditev je ureditev svobode govora, vesti, veroizpovedi in združevanja.
4. Zakaj svoboda govora
Svoboda govora more biti zakonsko urejena – predvsem v tisku, ki je glasnik splošnega nezadovoljnega ljudstva, ali naj bi to vsaj bil, ter tako opravičeval svojo politično funkcijo.
»Če bi vsi ljudje razen enega samega človeka mislili enako, ga ne bi bili vsi skupaj nič bolj upravičeni utišati, kot bi bil on – če bi razpolagal z zadostno močjo – upravičen utišati njih.« -Mill
Načelo svobode:vsaka oseba ima pravico do največjega možnega obsega osnovnih svoboščin, ki je za vse enak (svoboda govora, izražanja, združevanja, izbire poklica in življenjskega stila), a so prav brez svobode govora, svobode do izražanja želje po svobodi, vse te pravice skoraj nične. Svoboda govora je tako rekoč naravna pravica – pravica do izražanja od najbolj nujnih do profanih kulturnih, političnih in družbeno-problematskih potreb.
