Posmrtna izkušnja
Danes sem se bil zbudil mrtev
sprva nisem vedel,
kogar bil sem žrtev,
na rob postelje sem se usedel.
Mrtev čakal sem na dan,
ker sem bil prezgodaj vstal,
nisem bil zaspan,
o večeru prej sem misli si koval.
Zakaj se človek umorjen,
brez očitnega razloga,
mrtev, hladen, v smrti prerojen,
se sme zbuditi, zaboga.
In to povrh še v lastni postelji,
kot da vesoljna ironija,
ki se mu smeji,
šale nad njim zbija.
Dan poprej, kaj že?
Spomin se vrača,
tuhtam, jokam se smeje,
kaj že, kaj že, sploh?
In kot blisk, zadene, zasveti,
ne počasi in tuhtajoče,
drog, luč, cesta, jaz in ti,
smrt počasi se smeji, ko možgani,
počasi, se cede,
po drogu,
počasi, na pločnik,
počasi, smeje,
dvignem se, ne sam,
neseš me ti.
Ti?
Kam, kam me neseš,
zakaj, saj si prešibka,
me neseš, kot pero,
tako zlahka,
spomin mrtvemu se vrača,
hitro, švig,
kaj, švigne misel,
kako, kaj počenjaš,
zakaj me nosiš,
kako to, da ti.
Ti?
Mene ni, prelahek sem,
samo zdi se mi, da sem,
tako zlahka nošen,
kot pero lahak,
ne more biti,
sanjam, to bo, sanjam!
Ah, kakšne lepe sanje,
znam leteti, lebdeti,
nesmrtno živeti,
moč nad vsem imam jaz.
Jaz!
Jaz, ko pa vendar letim,
sem močan, a lahak, kot ptica,
ne kak telekinetski spak,
temveč tak, kot mi ni noben enak,
saj letim, do nesmrtnosti ni več kot korak.
Korak pa tak, bedak,
kri mi teče, v eni sragi.
Življenje z njo, odteka,
krasno …
