Oživljena
Posted on December 14, 2009
Spomnim se dneva ne točno,
ko vrtnico rdečo sem dobil.
Sočno in lepo in rdečo sem hranil,
dišeča spominjala me je nate.
Branil ji nisem ne sonca ne vode,
veselo je cvetela in sijala.
Svoboden pogled je imela v naravo,
sonce rumeno in travo zeleno,
in polje in vrt.
Ne ujame me smrt,
si misli kraljica,
ko glava ji klone,
je jasna resnica.
Zdaj vrtnica moja,
ki si mi jo dala,
počiva pri meni –
je za vedno zaspala.
Zdaj trni so suhi in trdi.
prej le mehko so bodli.
Gledam jo, in mislim, in jokam
ne pomaga ji nič, naj še stokrat zastokam
in rečem, naj vstane, pa sploh ne posluša,
ker s telesom je z mano, a v duši že mrtva.
Kaj vem, mogoče še vstane,
ne danes, ne jutri, mogoče pa kdaj,
zares nikoli se ne ve …
