Moja edina napaka
Sanjam sanje enajstih vrtnic,
in dvanajsta si ti,
oranžnih enajstih lepotic
kraljica sred cveti.
Kako te je videti lepo,
enajstih lepotic kraljica,
sede, z glavo sklonjeno,
edina prava lepotica.
Tako si čudovita,
rad bi te imel,
za vedno pri meni skrita,
da ne obraste te plevel.
Moja vrtnica si,
najbolj posebna roža,
zate me ne skrbi,
ko sapica te boža.
Sapica ti pihlja med listi,
tako lepo šumiš,
nikoli zvok ni isti,
ko mimo pihne piš.
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
šumenja te čar
zaziba lepo.
Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje je večen piš,
med listi ti skače.
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
roka z vodó.
Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje živiš,
srce mi kar skače!
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
z isto roko.
Ne vem še, kako,
kaj storim, kaj bi,
če vrtnica kar tako,
mirno, umrla bi ti.
Mrtva, svobodna,
nikoli več roke ne rabiš,
mrtva, hladna,
jokaš, rečeš, pozabiš.
A jaz, kot vrtnar,
zalival bi te skrbno,
a tebi ni mar,
kaj je bilo.
Važno da si mrtva in svobodna,
mrtva in hladna,
vesela in srečna,
v pišu večna.
Postavljam te v čas,
ti prostor omejujem,
ni mi do vas,
iz vrtnic le lastno srečo si kujem.
Ker jaz, kot vrtnar,
vsak dan sem isti,
meni ni mar,
da piš te očisti.
Vetrc, sapa, piš,
piha, pihlja, prepihava,
jaz pa pustim, da sediš,
obrašča te trava.
A jaz, kot vrtnar,
rastem s to travo,
obraščam te kar,
to mi je pravo.
Dušim, mrtvim, na mestu stojim,
nisem piš, nisem čar,
ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad,
ob sebi, ob komer hočeš,
samo da živiš, samo da dihaš, nočem,
da se dušiš, a moja napaka, kot edina,
ki zanjo vem, ti kot edina,
ki zanjo veš, je ta, da te ljubim,
a ne sama po sebi. Je ta, da te ljubim preveč.
Jokam, ko pišem,
jokam, ko pišeš,
jokam, ko govorim,
jokam, ker je to moja napaka,
ker ne vem, kaj je ljubezen,
ker ljubezen ne omejuje,
ker ljubezen ne diha,
ker ljubezen samo je,
ne krade kisika,
mogoče ti kupim še en ducat vrtnic,
mogoče ti pošljem porcelanasto lutko,
mogoče, kot vedno, je to moja napaka,
ker taka, kot si, je vsaka enaka (napaka),
ker vsaka ima en,
en sam cilj, ki je večen,
in cilj je kar ta, da te slečem in
stlačim v škatlo brez dna in
zavijem v celofan,
kar tako tja dan,
da te ovira,
da ne moreš dihati,
da si tam, a ne, ker tako hočeš,
da si tam, a ne ker tako hočem,
da si tam, ker misliš, da hočem,
da si tam, ker misliš, da moreš,
da si tam, ker jaz te tam hočem,
ker jaz sem kot bog in ti kot boginja,
boginja?
Ne, kot sužnja, sužnja moje edine napake.
Napake, da ni ti enake, ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad.
Res rad.
