Kristjan Lapuh Zapisi

Čast, zakon in oko

Smuknila je iz obleke, ki ji je preko zadnjice padla na tapecirana tla. Obrnila je glavo, v polmraku so se ji lasje zlivali s senco, ki ji je prekrivala hrbet, in se navidezno nadaljevali do bokov. Stopil je do nje in jo objel, objel z namenom. Potegnil jo je k sebi in postelji, omahnila sta na njo. Ljubil jo je kot burja, ona pa se ga je branila kot jambor, se vila pod pritiskom, kot sirena pela v njega, ki je raznašal njeno stokanje po celem prostoru. Blagoglasno in skupaj sta zakričala zadnji krik in vroče mokra kot po poletnem neurju obležala drug preko drugega.

Iz torbice, ki je kot žrtev valovanja obležala ob postelji, je vzela malo jekleno čutarico in jo nagnila. Žlahtno je zadišalo po žganem.

„Boš tudi ti?” ga je vprašala. „Hvala ... ampak malo se mi mudi.” Ni smela pokazati ljubosumja. Mudilo se mu je domov, k ženi. Ni bila ljubosumna na njo, temveč na to, da se mu je muditi. Njej se ni, doma pa jo je čakal fant. V bistvu zaročenec, ampak mu je tako govorila le en teden po zaroki, potem pa jo je kmalu minilo, ker se v resnici ni nič spremenilo. Ekpresna domačnost, ki je to potem tudi ostala, kljub magiji iz kamna na prstanu.

Spila je še malo. „Moram iti,” je prekinil njeno razmišljanje, „v redu?” Seveda je bilo v redu. „Še malo bom ostala, pa tudi jaz grem ... bom jaz odjavila na recepciji, ne skrbi.” Na omarici ji je pustil 50 evrov, jo poljubil in odšel. Vedela je, da ji ni plačal za seks, pa se je vseeno vsakič počutila tako, ko je na omarici pustil denar za sobo. Umazano. Še enkrat je nagnila čutarico in se malo potolažila, ko je pregnala to misel. Um ji je počasi taval vedno bližje v konfuzne meglice alkohola. Morala je oditi, fant zaročenec je čakal, da zaključi s sestankom. Smuknila je nazaj v obleko, nekoliko manj elegantno kot jo je nekaj ur prej izgubila, nataknila čez lahek dežni plašček in se pri tem skoraj spotaknila čez visoko petko svojega rdečega čeveljca. Počutila se je kurbirsko elegantno in s tem občutkom oddehtela skozi vrata, ki jih je za seboj pustila vehementno odprta.

Kmalu je sedela doma. V glavi je še vedno igrala v filmu, ki se ji je vrtel od popoldneva. “Natoči mi še,” je rekla, zahtevno, kljub temu, da je komaj še valjala svoj pijani jezik po ustih, ob tem pa uporno pred njega postavila prazen kozarec. “Rabim,” je še pristavila, “v službi sem imela težek dan.” Zasmilila se mu je, ampak le za trenutek, v naslednjem pa ji je že točil nov kozarec. "Ti ne boš?” ga je detektivsko izprašala, ko je nakon ugotovila, da sebi ni privoščil opojne ognjene vode. “Še imam,” jo je pomiril. Imel je, ampak isti napol prazen kozarec cel večer, česar pa, smrdljivo opita, kot je bila, ni bila sposobna opaziti, še manj povezati s čimerkoli.

“Na stranišče moram,” je uspela posvaljkati jezik po komaj odpirajočih se ustih. “Naj te pospremim,“ se je ponudil. Prijel jo je pod rokama in ji pomagal vstati, potem pa hodil za njo, da jo je vodil in poleg tega napol nosil čez hodnik do stranišča. Počasi, z njenim velikim fizičnim in njegovim moralnim odporom, sta se pomikala skozi stanovanje in se poskušala izogibati vrečkam s smetmi, copatom, odvrženim oblačilom in nevarnim prevrnjenim steklenicam. Saj ni hotel, da pade na trda tla. Uspelo jima je priti do cilja, počasi in potrpežljivo. Z eno roko jo je držal okoli pasu ter poskusil omiliti njeno omahovanje, z drugo pa je odpiral vrata stranišča. Uspelo se jima je prebiti čez zadnjo oviro. “Bom sama,” je dejala s skoraj prikupnim nasmehom male punčke, ki šele dela prve samostojne korake v veliki toaletni svet, in se sklonila proti deski, da bi jo dvignila. Pri tem je skoraj omahnila v školjko. Izkoristil je trenutek in ji posvetil en sam top udarec v tilnik, ravno prav močan, da je celotno težo zgornjega dela telesa skozi čelo posadila na keramični pokrov lončka. Zakričala je v istem hipu, tenko, a presunljivo, tako, da je paralo ušesa. Zvok so zadušila lesena vrata, ki jih je hitro zaprl za njo in jih zaklenil z rezervnim ključem, katerih šop je imel pripravljen v žepu. To je storil zadnji trenutek, saj se je krik sprevrgel v kričanje, ki se je nekaj minut stopnjevalo. Z zadovoljstvom je pomislil, kolikokrat je tako kričala pod njim ter utrla pot mirnemu spancu sosedov, ki so njen krvavi crescendo zamenjali za užitek in se najbrž le obrnili v postelji ter si poveznili blazine čez glave.

Med njegovim premišljevanjem se je kričanje izza vrat umirilo in postalo nekolikanj histeričen jok, kmalu za tem pa le še glasno hlipanje. Tolčenje po vratih je opazil šele, ko je postalo le-to obupano nežno trkanje. Zasmilila se mu je, a le za hip. Odprl je vrata, skozi katera mu je vsa krvava omahnila v naročje. Objela ga je in kričala nanj, iz čela ji je tekla ena sama debela črna sraga krvi, ki se je mešala s solzami. Kri mu je tekla po prsih, ko jo je dvignil in odnesel vso plahavo in brez energije v kopalno kad v kopalnici. Ta je bila prikladno polna mlačne vode, ravno prav, da je skupaj z njenim telesom napolnila kad skoraj do roba. Okoli vratu ji je dal gumijasto napihljivo blazinico, kot se jih uporablja za spanec na manj udobnih prevoznih sredstvih, kot so letala in avtobusi. Saj ni hotel, da se mu še utopi.

“Tako me boli ....” Je javknila. “Nič ne vidim,” je še shropela. Očesne jamice je imela popolnoma črne in zlepljene od krvi. Pobožal jo je po glavi, iz katere je kri že nehala mezeti, in jo pomiril: “Vse bo v redu ... Samo malo si se udarila. Te močno boli?” V odgovor je le zajokala. “Tu, vzemi.” Vzel je njeno roko, ji prste ovil okoli kozarca in ji v usta položil malo rumeno tabletko. “Takoj bo bolje.” Pogoltala je vodo kot da bi si jo zlila po goltancu. Ko je bila pijana, ni znala šteti, ne kozarcev, ne žaljivk, še manj tabletk - vsaj ne natančno. Tako ji je tableto po tableto silil v usta, včasih po več, ona pa je marljivo odpirala od alkohola dehidrirana usta in s suhimi ustnicami objemala kozarec. Bolečina je morala biti neznosna. Pustil jo je tam, da je grkala. Ko je zapiral vrata kopalnice, je še videl, da si je bruhnila v usta. Ostali refleksi niso več delovali. Če ni uspela premakniti glave na stran, se je najbrž zadušila, je pomislil tisti moment, in spet se mu je zasmilila. Le za trenutek. Odšel je v spalnico in malo nemirno zaspal.

Ko je zjutraj vstal, se ni spomnil svojih sanj, jo je pa našel v kopalnici, napihnjeno in popolnoma brez barve. Edini kontrast belim ploščicam in prozorni koži sta bil rdeča voda, v kateri je plavala, ter roza napihljiva blazinica. To je previdno odstranil in vrat potopil nazaj v vodo.

Za nekaj ur se je še ulegel, jo dopoldne našel in obvestil policijo. Navadno ni tako dolgo spal, ampak tisti dan je bil utrujen. Preutrujen, da bi vedel, kdaj je odšla iz skupne postelje in se najedla pomirjeval. Saj ni bilo prvič, veste. Povprašajte na urgenco, imajo kartoteko.

Ko so jo nesli ven, je kos bele kože na stegnu ubežal pokrivalu in pokazal ljubeznjivo modrico, ki je morda nastala prav prejšnje popoldne v neki hotelski sobi. Za hip se mu je zasmilila. Usedel se je na tla v spalnici. Vsi ubijemo to, kar ljubimo. Eni tako, drugi drugače. Razlika je zgolj v pristopu.

Pričakovanje

Pred seboj je opazoval brkatega gospoda v poznih petdesetih, ki je srkal Laško pivo in se spogledoval s svojim odsevom v oknu restavracije na vlaku proti severu. Pred tem je na mestu brkatega, malo zariplega gospoda, ki je oddajal temeljito s cigareti prekajen vonj, mešan s kolonjsko, ki je bila iste zamolklo težko sive barve kot njegov suknjič, sedela prikupna mlada dama. Tam je sedela 3 ure, od začetka vožnje, in odšla šele pred kratkim. Zdaj je njeno mesto zavzemal bistveno drugačen lik, ki je namesto njene vode srkal svoje Laško pivo. Punca je večino časa, če ni ravno govorila po telefonu, pa še takrat je znala pogled dvigniti, flirtala z nasproti sedečim opazovalcem. Vsaj tako si je tolmačil drobne nasmehe in zelo tople, prijazne oči, ki so bile kot v pričakovanju.

Pričakovanje je bila beseda dneva. Dve nekdanji dekleti opazovalca sta bili skupaj z blagoslovljenima bodočima očetoma v blaženem pričakovanju že globoko v pričakovani deveti mesec, njegov prijatelj je izvedel, da je v službi vse po pričakovanju, torej v pričakovanju poslov, ki niso prihajali, opazovalčeva sestra, ki je bila njegova edina družina, v pričakovanju bogate dediščine, ki bi jo morala podedovati po pokojnem možu, ki je smrt pričakoval kar dve leti in sicer večinoma na simbolno pomenljivi smrtni postelji, sorodniki pokojnega pa v pričakovanju poštene rešitve dednega spora. Pričakovanje je torej, nič nenavadnega, izražal tudi pogled prikupne mlade dame, namenjen tihemu opazovalcu, točno temu, ki je sedaj pred seboj namesto nje opazoval brkatega gospoda.

Skrnil je vročo kavo in si opekel jezik. Zakaj ga ni stegnil prej, proti prikupni mladi dami, jo morda vprašal, čemu pričakovanje v njenih očeh, in ne šele proti natakarici, ki jo je prosil za račun, si ni znal odgovoriti.

Izstopil je dve postaji prezgodaj in v malem severnem kraju odkril motel, kjer je prevedril do prvega jutranjega vlaka v nasprotno, južno smer. Od tega prekinjenega potovanja je pričakoval neizmerno veliko, ni pa se upal več soočiti še z enim neizpolnjenim ciljem in eno modrostjo za popotnico več. Pričakoval je, po vsem, kar je opazoval okoli sebe že dovolj dolgo, da je zabrisalo starejše spomine, le še en poraz. To pričakovanje mu je vzelo željo pričakovati kar koli drugega. Prispel je domov in zaklenil za seboj. V nekaj urah ni pričakoval ničesar več, njegova sestra pa le še en pogreb in eno dediščino več v že tako pričakovanj polnem letu.

Mimobežnica

Srečal jo je, ko je hitel preko mostu čez Ljubljanico. Niti malo se ni spremenila odkar jo je nazadnje videl, kljub temu da je minilo že nekaj let. Tudi ona je hitela, a ga je opazila. To je vedel, ker se je za hip zdrznila, ko ga je opazila hoditi nasproti. Izgledalo je, kot da ga je hotela pozdraviti. Tudi on jo je želel, a tega najbrz ni pokazal, vsa ne tako, da bi ona to lahko zaznala.

Na hrbtu je nosila violino in roka ji je počivala na naramnici. Lahko je videl njene tenke prste, ki so objemali naramnico, lepe, elegantne, kakršen je bil tudi njen obraz, nespremenjeno čudovit, droban, kot takrat, pred dolgimi leti, ko jo je nazadnje videl. Dobro si ga je zapomnil, ker ga je včasih skrivoma študiral med dolgimi predavanji. Nikakor ne bi mogel trditi, da je bil zaljubljen vanjo, vendar ga je vedno privlačila. Ravno zaradi te tihe, drobne lepote.

Bila je plašna in preveč zaprta vase. Edini stik, ki ga je bil navezal z njo, je bil, ko je vstopil prezgodaj v predavalnico in jo pozdravil. Odzdravila je in zardela. Od tistega momenta se mu je za vedno zapisala v spomin. Kdo dandanes sploh še zardeva in iz kakšnih razlogov? To se mu je zdelo v svetu, kjer so sramežljivosti napisali nebroj nekrologov, bolj oddaljeno od oddaljenega.

Ko je odšla mimo, mu je bilo žal, da je ni ustavil in poskusil z njo poklepetati. Dvomil je, da jo bo še kadarkoli videl.