Mimobežnica
Srečal jo je, ko je hitel preko mostu čez Ljubljanico. Niti malo se ni spremenila odkar jo je nazadnje videl, kljub temu da je minilo že nekaj let. Tudi ona je hitela, a ga je opazila. To je vedel, ker se je za hip zdrznila, ko ga je opazila hoditi nasproti. Izgledalo je, kot da ga je hotela pozdraviti. Tudi on jo je želel, a tega najbrz ni pokazal, vsa ne tako, da bi ona to lahko zaznala.
Na hrbtu je nosila violino in roka ji je počivala na naramnici. Lahko je videl njene tenke prste, ki so objemali naramnico, lepe, elegantne, kakršen je bil tudi njen obraz, nespremenjeno čudovit, droban, kot takrat, pred dolgimi leti, ko jo je nazadnje videl. Dobro si ga je zapomnil, ker ga je včasih skrivoma študiral med dolgimi predavanji. Nikakor ne bi mogel trditi, da je bil zaljubljen vanjo, vendar ga je vedno privlačila. Ravno zaradi te tihe, drobne lepote.
Bila je plašna in preveč zaprta vase. Edini stik, ki ga je bil navezal z njo, je bil, ko je vstopil prezgodaj v predavalnico in jo pozdravil. Odzdravila je in zardela. Od tistega momenta se mu je za vedno zapisala v spomin. Kdo dandanes sploh še zardeva in iz kakšnih razlogov? To se mu je zdelo v svetu, kjer so sramežljivosti napisali nebroj nekrologov, bolj oddaljeno od oddaljenega.
Ko je odšla mimo, mu je bilo žal, da je ni ustavil in poskusil z njo poklepetati. Dvomil je, da jo bo še kadarkoli videl.
