Pričakovanje
Pred seboj je opazoval brkatega gospoda v poznih petdesetih, ki je srkal Laško pivo in se spogledoval s svojim odsevom v oknu restavracije na vlaku proti severu. Pred tem je na mestu brkatega, malo zariplega gospoda, ki je oddajal temeljito s cigareti prekajen vonj, mešan s kolonjsko, ki je bila iste zamolklo težko sive barve kot njegov suknjič, sedela prikupna mlada dama. Tam je sedela 3 ure, od začetka vožnje, in odšla šele pred kratkim. Zdaj je njeno mesto zavzemal bistveno drugačen lik, ki je namesto njene vode srkal svoje Laško pivo. Punca je večino časa, če ni ravno govorila po telefonu, pa še takrat je znala pogled dvigniti, flirtala z nasproti sedečim opazovalcem. Vsaj tako si je tolmačil drobne nasmehe in zelo tople, prijazne oči, ki so bile kot v pričakovanju.
Pričakovanje je bila beseda dneva. Dve nekdanji dekleti opazovalca sta bili skupaj z blagoslovljenima bodočima očetoma v blaženem pričakovanju že globoko v pričakovani deveti mesec, njegov prijatelj je izvedel, da je v službi vse po pričakovanju, torej v pričakovanju poslov, ki niso prihajali, opazovalčeva sestra, ki je bila njegova edina družina, v pričakovanju bogate dediščine, ki bi jo morala podedovati po pokojnem možu, ki je smrt pričakoval kar dve leti in sicer večinoma na simbolno pomenljivi smrtni postelji, sorodniki pokojnega pa v pričakovanju poštene rešitve dednega spora. Pričakovanje je torej, nič nenavadnega, izražal tudi pogled prikupne mlade dame, namenjen tihemu opazovalcu, točno temu, ki je sedaj pred seboj namesto nje opazoval brkatega gospoda.
Skrnil je vročo kavo in si opekel jezik. Zakaj ga ni stegnil prej, proti prikupni mladi dami, jo morda vprašal, čemu pričakovanje v njenih očeh, in ne šele proti natakarici, ki jo je prosil za račun, si ni znal odgovoriti.
Izstopil je dve postaji prezgodaj in v malem severnem kraju odkril motel, kjer je prevedril do prvega jutranjega vlaka v nasprotno, južno smer. Od tega prekinjenega potovanja je pričakoval neizmerno veliko, ni pa se upal več soočiti še z enim neizpolnjenim ciljem in eno modrostjo za popotnico več. Pričakoval je, po vsem, kar je opazoval okoli sebe že dovolj dolgo, da je zabrisalo starejše spomine, le še en poraz. To pričakovanje mu je vzelo željo pričakovati kar koli drugega. Prispel je domov in zaklenil za seboj. V nekaj urah ni pričakoval ničesar več, njegova sestra pa le še en pogreb in eno dediščino več v že tako pričakovanj polnem letu.
