Kristjan Lapuh Zapisi

Čast, zakon in oko

Smuknila je iz obleke, ki ji je preko zadnjice padla na tapecirana tla. Obrnila je glavo, v polmraku so se ji lasje zlivali s senco, ki ji je prekrivala hrbet, in se navidezno nadaljevali do bokov. Stopil je do nje in jo objel, objel z namenom. Potegnil jo je k sebi in postelji, omahnila sta na njo. Ljubil jo je kot burja, ona pa se ga je branila kot jambor, se vila pod pritiskom, kot sirena pela v njega, ki je raznašal njeno stokanje po celem prostoru. Blagoglasno in skupaj sta zakričala zadnji krik in vroče mokra kot po poletnem neurju obležala drug preko drugega.

Iz torbice, ki je kot žrtev valovanja obležala ob postelji, je vzela malo jekleno čutarico in jo nagnila. Žlahtno je zadišalo po žganem.

„Boš tudi ti?” ga je vprašala. „Hvala ... ampak malo se mi mudi.” Ni smela pokazati ljubosumja. Mudilo se mu je domov, k ženi. Ni bila ljubosumna na njo, temveč na to, da se mu je muditi. Njej se ni, doma pa jo je čakal fant. V bistvu zaročenec, ampak mu je tako govorila le en teden po zaroki, potem pa jo je kmalu minilo, ker se v resnici ni nič spremenilo. Ekpresna domačnost, ki je to potem tudi ostala, kljub magiji iz kamna na prstanu.

Spila je še malo. „Moram iti,” je prekinil njeno razmišljanje, „v redu?” Seveda je bilo v redu. „Še malo bom ostala, pa tudi jaz grem ... bom jaz odjavila na recepciji, ne skrbi.” Na omarici ji je pustil 50 evrov, jo poljubil in odšel. Vedela je, da ji ni plačal za seks, pa se je vseeno vsakič počutila tako, ko je na omarici pustil denar za sobo. Umazano. Še enkrat je nagnila čutarico in se malo potolažila, ko je pregnala to misel. Um ji je počasi taval vedno bližje v konfuzne meglice alkohola. Morala je oditi, fant zaročenec je čakal, da zaključi s sestankom. Smuknila je nazaj v obleko, nekoliko manj elegantno kot jo je nekaj ur prej izgubila, nataknila čez lahek dežni plašček in se pri tem skoraj spotaknila čez visoko petko svojega rdečega čeveljca. Počutila se je kurbirsko elegantno in s tem občutkom oddehtela skozi vrata, ki jih je za seboj pustila vehementno odprta.

Kmalu je sedela doma. V glavi je še vedno igrala v filmu, ki se ji je vrtel od popoldneva. “Natoči mi še,” je rekla, zahtevno, kljub temu, da je komaj še valjala svoj pijani jezik po ustih, ob tem pa uporno pred njega postavila prazen kozarec. “Rabim,” je še pristavila, “v službi sem imela težek dan.” Zasmilila se mu je, ampak le za trenutek, v naslednjem pa ji je že točil nov kozarec. "Ti ne boš?” ga je detektivsko izprašala, ko je nakon ugotovila, da sebi ni privoščil opojne ognjene vode. “Še imam,” jo je pomiril. Imel je, ampak isti napol prazen kozarec cel večer, česar pa, smrdljivo opita, kot je bila, ni bila sposobna opaziti, še manj povezati s čimerkoli.

“Na stranišče moram,” je uspela posvaljkati jezik po komaj odpirajočih se ustih. “Naj te pospremim,“ se je ponudil. Prijel jo je pod rokama in ji pomagal vstati, potem pa hodil za njo, da jo je vodil in poleg tega napol nosil čez hodnik do stranišča. Počasi, z njenim velikim fizičnim in njegovim moralnim odporom, sta se pomikala skozi stanovanje in se poskušala izogibati vrečkam s smetmi, copatom, odvrženim oblačilom in nevarnim prevrnjenim steklenicam. Saj ni hotel, da pade na trda tla. Uspelo jima je priti do cilja, počasi in potrpežljivo. Z eno roko jo je držal okoli pasu ter poskusil omiliti njeno omahovanje, z drugo pa je odpiral vrata stranišča. Uspelo se jima je prebiti čez zadnjo oviro. “Bom sama,” je dejala s skoraj prikupnim nasmehom male punčke, ki šele dela prve samostojne korake v veliki toaletni svet, in se sklonila proti deski, da bi jo dvignila. Pri tem je skoraj omahnila v školjko. Izkoristil je trenutek in ji posvetil en sam top udarec v tilnik, ravno prav močan, da je celotno težo zgornjega dela telesa skozi čelo posadila na keramični pokrov lončka. Zakričala je v istem hipu, tenko, a presunljivo, tako, da je paralo ušesa. Zvok so zadušila lesena vrata, ki jih je hitro zaprl za njo in jih zaklenil z rezervnim ključem, katerih šop je imel pripravljen v žepu. To je storil zadnji trenutek, saj se je krik sprevrgel v kričanje, ki se je nekaj minut stopnjevalo. Z zadovoljstvom je pomislil, kolikokrat je tako kričala pod njim ter utrla pot mirnemu spancu sosedov, ki so njen krvavi crescendo zamenjali za užitek in se najbrž le obrnili v postelji ter si poveznili blazine čez glave.

Med njegovim premišljevanjem se je kričanje izza vrat umirilo in postalo nekolikanj histeričen jok, kmalu za tem pa le še glasno hlipanje. Tolčenje po vratih je opazil šele, ko je postalo le-to obupano nežno trkanje. Zasmilila se mu je, a le za hip. Odprl je vrata, skozi katera mu je vsa krvava omahnila v naročje. Objela ga je in kričala nanj, iz čela ji je tekla ena sama debela črna sraga krvi, ki se je mešala s solzami. Kri mu je tekla po prsih, ko jo je dvignil in odnesel vso plahavo in brez energije v kopalno kad v kopalnici. Ta je bila prikladno polna mlačne vode, ravno prav, da je skupaj z njenim telesom napolnila kad skoraj do roba. Okoli vratu ji je dal gumijasto napihljivo blazinico, kot se jih uporablja za spanec na manj udobnih prevoznih sredstvih, kot so letala in avtobusi. Saj ni hotel, da se mu še utopi.

“Tako me boli ....” Je javknila. “Nič ne vidim,” je še shropela. Očesne jamice je imela popolnoma črne in zlepljene od krvi. Pobožal jo je po glavi, iz katere je kri že nehala mezeti, in jo pomiril: “Vse bo v redu ... Samo malo si se udarila. Te močno boli?” V odgovor je le zajokala. “Tu, vzemi.” Vzel je njeno roko, ji prste ovil okoli kozarca in ji v usta položil malo rumeno tabletko. “Takoj bo bolje.” Pogoltala je vodo kot da bi si jo zlila po goltancu. Ko je bila pijana, ni znala šteti, ne kozarcev, ne žaljivk, še manj tabletk - vsaj ne natančno. Tako ji je tableto po tableto silil v usta, včasih po več, ona pa je marljivo odpirala od alkohola dehidrirana usta in s suhimi ustnicami objemala kozarec. Bolečina je morala biti neznosna. Pustil jo je tam, da je grkala. Ko je zapiral vrata kopalnice, je še videl, da si je bruhnila v usta. Ostali refleksi niso več delovali. Če ni uspela premakniti glave na stran, se je najbrž zadušila, je pomislil tisti moment, in spet se mu je zasmilila. Le za trenutek. Odšel je v spalnico in malo nemirno zaspal.

Ko je zjutraj vstal, se ni spomnil svojih sanj, jo je pa našel v kopalnici, napihnjeno in popolnoma brez barve. Edini kontrast belim ploščicam in prozorni koži sta bil rdeča voda, v kateri je plavala, ter roza napihljiva blazinica. To je previdno odstranil in vrat potopil nazaj v vodo.

Za nekaj ur se je še ulegel, jo dopoldne našel in obvestil policijo. Navadno ni tako dolgo spal, ampak tisti dan je bil utrujen. Preutrujen, da bi vedel, kdaj je odšla iz skupne postelje in se najedla pomirjeval. Saj ni bilo prvič, veste. Povprašajte na urgenco, imajo kartoteko.

Ko so jo nesli ven, je kos bele kože na stegnu ubežal pokrivalu in pokazal ljubeznjivo modrico, ki je morda nastala prav prejšnje popoldne v neki hotelski sobi. Za hip se mu je zasmilila. Usedel se je na tla v spalnici. Vsi ubijemo to, kar ljubimo. Eni tako, drugi drugače. Razlika je zgolj v pristopu.