Črnogorski dnevnik – 1. dan
Poslednji
Ljubezni bil je mrtev dan,
pokopane, poteptane.
Od bolečin je pijan
zapiral veke ožgane.
Junaštva dolgo že več ni,
grobosti le njega bole.
V prazno čas le še beži –
ura teče tiho, molče …
Upanje je pokopano –
bolečina, mrtvilo, smrt.
Zaupanje to izdano
srce da v mrliški prt.
Dolgo in mučno trpljenje
lahko hipoma spremeni
še tako srečno življenje
v kup ruševin in kosti.
Milina v očeh pa živi,
dve lučki, dva svetla raja –
nekaj zelo svetlo brli
vse okrog tvojega kraja.
In ko on prebudi se spet
v čisto novo svetlobo,
začne odpirati oči
in tam zagleda podobo.
Lepota mrtvega zbledi,
kri v žilah vzplapoli,
ko v njene zagleda se oči
in tam le svetle so luči.
In čuti, in misli,
nikdar ne pozabi,
kako hitro ljubezni čar se porabi
s sovraštvom in temo, in jezo
s pretvezo skrbi in ljubezni, ko to ni,
pa bi, če bi lahko, a ne more,
posega po zvezdah, ki so dosegljive,
a ne, ker boli in skeli, če
to, kar želiš, to ni, a
lahko bi bilo, če se verjame,
to – ono in sveto, česar
se nikdar ne pozabi, pa ne
zato, ker boli, ampak zato,
ker večno tli in v dveh
srcih hkrati gori in plamti
in vedno je tam, ne premakne
se drugam, nikoli in nikdar,
četudi drugim ni mar
in koprnijo in
smrdijo po zelenem in črnem,
po oglju oleandra, ni vsaka
presneta candra že tisto, kar
šteje mesce in leta,
ona nič nikomur ne
obeta, ona je nič, ker
tam, kjer je tisto – ono in
sveto, je vse, kar
kadarkoli sploh lahko tli, živi.
To meni si ti.
