Črnogorski dnevnik – 2. dan
Včeraj sem priletel v Montenegro, in že prva stvar, ki je naredila name dober vtis, so bila stranišča na letališču Tivat. Bila so zanemarjena in močno je zaudarjalo iz njih, a to še ni bil vzrok, da so mi postala tako všeč. Kar se mi je zdelo res zanimivo, je bilo dejstvo, da si neposredno iz okenca, kjer so se zagledali v tvoj potni list, stopil skoraj v prostore stranišč.
Vsako zanemarjeno stranišče ima svoj vonj, in tista bolj zanemarjena smrdijo še izven območij, kjer se sama nahajajo, v naseljena območja, na tivatskem letališču recimo do carine. Ko sem čakal, da prtljaga prispe po tekočem traku, sem ugotovil, da smrdi tudi do tja. Ko sem šel po voziček za kovčke, je še smrdelo, kot tudi v vrsti za rentgenski pregled prtljage. Vonj je izginil šele tisti trenutek, ko sem stopil mimo uslužbenca, ki je pregledoval prtljago, ven skozi vrata in na svež zrak. Edina res očitna razlika med letališčem in straniščem (podobnosti, kot so ploščice, že omenjen smrad, nizek strop ter mnogo zaprtih vrat, je bilo precej), je bila na vsakem vogalu ponavljajoč se napis »Zabranjeno pušenje«, seveda v cirilici, saj je Montenegro v Zvezni republiki Jugoslaviji.
Tako torej v Montenegro skrbijo za praktično funkcionalnost prostorov in za dobro označene toaletne prostore. Kot sem uspel ugotoviti v enem dnevu, kar sem tu, skrbijo dobro tudi za vedno enakomerno tople sedeže v prostorih recepcije – ko jim prinesem ključ sobe in ga odložim na pult, se sprva začudeno pogledajo, češ kaj pa hoče ta s tem povedati, potem debelo gledajo mene, nato pa se z nekakšnim v črno usodo vdanim pogledom znova pogledajo. Mislim, da se v tej točki odloči, kdo bo nesrečnež, ki bo prevzel in pospravil ključ. Če jih opazujem dovolj časa in se potrudim čimbolj podaljšati svojo pot do izhoda iz hotela, vidim roko neznanega heroja, ki ključ odstrani s pulta. Mogoče bi jim moral pod obesek nastaviti kakšno marko. Nemško, seveda, ki je tu plačilna enota. Sprva zna to človeka malo zmesti, vsaj mene je.
Včeraj pozno popoldne, ko je bilo za mano že popoldansko kopanje, mlatenje sendviča na plaži, branje znanstveno-fantastičnega romana in popoldansko spanje, sem šel na teraso s trdno odločitvijo nekaj napisati. Takrat še nisem vedel, kaj bo, vedel sem le, da bo zate.
Prav redko se zgodi, da se odločim usesti s kupom papirja in pisalom v roki, rečem Piši!, in piše. Ponavadi manjka tista emocionalna zagretost, tisti trenutni navdih. A zelo hitro sem ugotovil, da sem v ekstatičnem psihičnem stanju, in besede so začele deževati iz mene. Zelo hitro je začela nastajati, ki je želela pokazati moje trenutno nemirno in zaljubljeno stanje. Prišla je neposredno iz nemirnega, komaj zaceljenega, aritmičnega in zmedenega srca – seveda je bila zanič, in je sedaj na nekem listu z dvema diagonalama, začrtanima čez obe kitici. Pesem je bila preveč zmedena, surovo vzeta iz glave, brez poglavitne misli, bila je le kup čustvenih trzljajev, ki jih ne bi potem nihče več razumel, vključno z mano. Užitek je bilo pustiti zadnji stavek nedokončan in potegniti črti.
Druga pesem pa je že imela nek cilj, neko osnovno in hkrati osrednjo misel. Imela je čustveno podlago, posvetilo, torej vse, kar je rabila. Jaz torej imam tebe. Tebe, skoraj 1000 killometrov stran, tebe, hrepenečo in zaljubljeno, tebe, ki me pogreša in si me želi in prejema oboževanje nazaj. Vsak pesnik rabi svojo muzo.
In polagoma, zelo počasi, je začela nastajati pesem, posvečena tebi, edini, najini ljubezni, ki je prav tako edina, sreči, ki jo čutim ob tebi, a tudi nesreči, iz katere je vse skupaj zraslo. Skratka, posvečena je začetku najine ljubezni, torej na nek čuden način mojemu ponovnemu rojstvu v življenje.
Posvečena je milini v tvojih očeh.
