Črnogorski dnevnik – 3. dan
V trenutku pisanja bi se mi prilegla ena groba masaža hrbta. Kot včeraj, ko sem vstal, me je tudi danes med rituali zgodnjega jutra bolel hrbet. Včeraj sem to pripisal nošnji prtljage, danes, ko je bolečina v križu le hujša, pa ležišču. V jedilnico sem vstopil raven kot prekla in dajal vtis neprespanega mačkastega aristokrata. Ljudje so le začudeno gledali izza prtičkov in samopostrežnih sendvičev.
Že odkar sem vstal, oziroma od malo prej, napeto, no – sproščeno, a v velikem pričakovanju, čakam tvoj klic. Mislim, da v življenju še nikogar nisem toliko pogrešal kot tebe.
Ničesar ni bolj zanimivega od opazovanja iracionalnih reči skozi racionalen filter. Pri belem dnevu se recimo zalotim pri sanjarjenju o tem, kako bi se poljubljal s tabo. Vse kaže, da te pogrešam. Zelo pogrešam. S to pravo kombinacijo pogrešanja in zaupanja tebi se da kar lepo preživeta kakšna dva tedna, ker vem, da ne počenjaš prevelikih neumnosti, ker vem, da tudi ti mene pogrešaš, in ker vem, da te bom kmalu spet videl, še bolj zaljubljen vate in v tvoje oči, ker z vsakim dnem bolj vem in se močneje zavedam, da ne morem brez tebe.
Ko se zbudim, si želim tvoje telo ob svojem. Želim si, da bi te lahko zbudil s poljubi in objemom. Želim si, da bi ti bilo spet vroče ob meni, in da bi zaradi mene slabo spala. Ko vstanem, si želim, da bi šla z menoj v kopalnico in se tuširala pod curki vroče vode. Želim si, da bi me opazovala pri britju. Želim si, da bi se skupaj napravila in odšla na zajtrk. Želim si s teboj oditi na plažo, in želim si, da bi me namazala s sončno kremo. Želim si tvoje nagajivosti. Želim si s teboj v toplo vodo in se nastavljati valovom. Želim si te obrisati s svojo brisačo. S tabo si želim v restavracijo naročit ribji meni, in rad bi očistil tvojo ribo. Želim si, da bi po kosilu sita obležala poleg mene na postelji. Želim si na dolg sprehod po obali v popoldanski vročini. Želim si s teboj teči po pesku. S tabo si želim deliti sončni zahod. S tabo si želim zaspati.
Tako pa čakam tu v sobi na sobarico, da mi pospravi posteljo, če ne celo kopalnice, in fantaziram o tvojem glasu, ki mi še odzvanja v glavi od tvojega jutranjega klica. Premišljujem dalje. Spomnim se na čaroben večer ob morju, v mislih spet pokleknem pred tabo – največ, kar lahko storim, je da te prosim – bodi ob meni. Kakršne koli viharje doživljava drug ob drugem – bodiva si stalna.
Pri tebi sem se zaljubil tudi v to – čutim da si stabilen človek, sposoben stabilnih čustev, in ob tebi se počutim varnega. Želim si nekoga čakati doma, in želim biti pričakovan, ko me ni. Obožujem lepe spomine na ljudi, ki me imajo še radi kot takrat, ko so le-ti nastali. In midva jih imava v tem kratkem času ogromno.
Včasih sam ne morem verjeti, koliko sem se zaljubil vate.
Zdaj pa kakšna malenkost o črnogorskih plažah. Vtis popolnega turističnega podnja, ki sem ga dobil na prostorsko in arhitektonsko superiornem letališču, se je popravil že s hotelom, ki je sicer prazen, a zelo lep, z urejeno okolico in vrtnimi škropilniki, ki delujejo od zore do mraka (v krogu petdesetih metrov okrog hotela na nekaj metrov v debelem curku po travi in drevesih prši voda) in ohranjajo travo zeleno in zrak vlažen (da ne omenjam svojih »sušečih« se kopalk, visečih na balkonu). Sama plaža je čudovita, po drobnem pesku, mivki in ponekod kamenčkih vedno pljuskajo valovi, ljudi je veliko, a so neopazni, če jih ne gledaš, morje skoraj pretoplo, čez cisto cel dan pa iz različnih smeri pihajo različno topli vetrovi. Sem se hodi namakat predvsem Sedanja Jugoslavija in velik del Vzhoda (Češka, Slovaška, Poljska, Rusija), predstavnikov Latvije, Litve in Estonije pa ni bojda zato, ker so prerevni.
Vzljubil sem hotelsko teraso, ki je prazna čez cel dan razen zvečer, ko se s približno desetimi ljudmi napolnijo okoli štiri mize od približno sedemdesetih. Ampak zvečer me ni tu, raje grem na sprehod ob morju ali spat.
Prš valov, ki butajo po kilometrih peščene plaže, polni zrak s halogenimi elementi, ki prijajo, če si človek želi spočiti pljuča od ljubljanskega ozona, ogljikovih oksidov in drugega vročinskega in avtomobilskega sranja našega malega mesta.
Rad bi te prijel za roko in s teboj ob obali odpešačil do Budve, starega mesta, oddaljenega nekaj kilometrov od Bečičev, kjer sem. Bečiči so malo turistično naselje z veliko restavracijami in hoteli. Črnogorci so leta 1979 doživeli hujši potres, ki je še vedno kriv, da je polovica rezidenčnih hiš izgrajena le do druge ali tretje gradbene faze. Včasih izgleda, kot da bi vse naokrog izgrajevali kulise za kak film.
Budva je manjše staro mesto z obzidjem, ki je nekoč služilo obrambi pred pirati in podobno zalego, zdaj pa so se ti preselili prav v osrčje mesta in prodajajo glasbo, igre in programsko opremo, uvoženo iz Rusije, ali lastne produkcije. Če bi Budva in nje prebivalci videli to zvito potezo vnaprej, bi namesto obzidij lahko razvijali boljšo zaščito proti kopiranju zgoščenk in drugih medijev. A za nazaj smo lahko vsi pametni, vključno z mano.
Budva ima svojo romantično legendo, podobno tisti o Romeu in Juliji – dva mlada človeka, zaljubljena, a iz različnih stanov, se odločita skočiti s pečine, ker za živega ne bi prišla skupaj. Zaradi neskončnosti njune ljubezni skočita ne v smrt, temveč v večno življenje skupaj – ob stiku s skalami in morjem se spremenita zaljubljenca v ribi in zaplavata med pečinami, kjer se tudi združita v večnosti. Simbol mesta Budva sta dve opozitni druga v drugo prehajajoči ribi, iz te legende pa izhaja tudi ime mesta Budva, ki pomeni bodisi »bodiva« ali »bosta dva«.
Včeraj sem si z ladjico na dieselski pogon privoščil panoramsko plovbo ob obali. Višje ob obali, v smeri proti Sredozemskemu morju, ki od tu niti ni preveč oddaljeno, je zelo lep skalnat otok Sveti Štefan, ki zvečer osvetljen deluje kot grad sredi morja. Ta pravljični bi si rad delil s teboj. Ali pa kar cel dopust. In enkrat si bom, oboje.
Kot tiho svarilo pred alergijami me je začelo že včeraj nekaj pikati po prsih, zato se danes skrivam pod majico in v hotelski sobi, da me mine. Živim torej svoje tiho boemsko življenje, nekaj mladih Rusinj pa ne more ugotoviti, kaj je moj poklic, da vedno hodim po hotelu z rumeno mapo in pisalom. Mislim, da so me danes prišle opazovat na teraso, ampak koga briga.
Sicer ne vem, kako mi je uspelo tako razgibati mojo asociativno mrežo, ampak ravnokar sem se spomnil na našega »vodiča« iz potovalne agencije, ki je baje, govori se, organizirala moje počitnice tu. Ta človek je, milo rečeno, eden izmed tistih bolj ali močneje, kakor želiš, vase zaljubljenih. Njegov preudaren način govora kaže, da samemu sebi daje neko pomembnost, ki pa se skozi dejansko vsebino povedanega sploh ne izkazuje ali potrjuje. Preden začne govoriti, vedno opazuje, kdo ga posluša, in ne prenaša kritike. Misli, da ljudi lahko slepi z obvladovanjem svojega »področja« (turistični vodič in to …) in govori, koliko ljudi mu manjka za določene izlete, za določene pa ne, pogosto laže (nekaj časa navaja, da ima na voljo dva »zelo dobra izleta, ki ju priporoča«, potem pa kasneje izvemo, da sta na voljo izključno dva izleta), rad vzvišeno govori z ljudmi, ki očitno vedo več kot on, in predvsem – uporablja izraze, ki jih ne razume. Mislim, da so naštete skoraj vse stvari, ki mi gredo pri ljudeh nasplošno na živce, tako da ta človek pač nima sreče. Upam, da ga čimprej znova vidim. Drobne stvari lahko človeka zlahka osrečijo.
Ravnokar ugotavljam, da živim v fenomenalnem hotelu – imam sobo v drugem nadstropju, a iz balkona lahko stopim čez ograjo direktno na travo, v ograjo pa vsake toliko časa dobim od drevesa odbite in z vetrom prinešene kapljice vode iz škropilnika. Slednje je posebno praktično, če daš, tako kot jaz, na ograjo sušit prepotene nogavice, in ko jih zvečer znova vidiš, od njih žalostno kaplja. Hotel je tudi drugače zabaven – druga klet ima okna proti morju. Če pa bi pod mojo sobo bila še ena soba, bi imela pogled na korenine nekega igličastega drevesa. Še enkrat – druga klet je pet nadstropij stran, jaz pa sem v drugem.
Glede puščanja ključev na recepciji pa sem si izmislil nek sistem, ki ne moti receptorjev – ključe nosim s seboj. Tako me zdaj trije pari oči le začudeno gledajo, ko hodim mimo, in ni treba nikomur dejansko stegniti roke do pulta. Njihovi pogledi so poglavje zase – najsi pridem v kopalkah in s kapljajočo brisačo iz plaže, ali pa grem le mimo njih na teraso naročit kavo, vedno, ne glede na to, kdo sploh dela za pultom, me gledajo kot prebodeni in pribiti. Mogoče še kdaj izvem, zakaj, zaenkrat pa vzorca še nisem opazil.
Ravnokar sem se spomnil na zabavo, na kateri sva se spoznala. Čarobni spomini, res, pa nisem sentimentalen človek. Mogoče bom to kdaj ob tebi še postal, že zdaj me namreč ob misli nate preveje toliko močnih občutkov, vezanih le na to, kar sva v tem kratkem času doživela skupaj. Mogoče je pa lepo biti sentimentalen … če imaš za kaj biti.
