Črnogorski dnevnik – 4. dan
Še preden sem sploh šel tja, sem imel nek čuden, a lep občutek. Najbrž je bil povezan s tem, da si bila edina oseba, povabljena na zabavo, ki je še nisem poznal. Prvič, ko sva se videla nekaj mesecev pred tem, ne šteje, ker je bilo le bežno in je trajalo natanko 20 sekund. Natančno se še spomnim poteka celotnega »spoznavanja«, vključno s tvojim utrujenim, a malce radovednim pogledom, in stiska roke. Pred tem in po tem sem slišal ogromno stvari o tebi, večinoma objektivne, a izključno pozitivne. Moram priznati, da se je začela nabirati radovednost o tem »mitu«, ki so ga poznali vsi razen moje malenkosti.
Ta trenutek se počutim, kot da bi te poznal že od nekdaj, in pogrešam te kot del sebe. Kje si bila ves ta čas? Zdi se mi, kot da bi čakala drug na drugega ves čas, ko nisva niti vedela, da obstajava. Potrebno se je bilo le še spoznati in … S tabo se mi je odprl svet že pozabljene sreče, ki je sedaj močnejša kot kadar koli v mojem mladem življenju.
Najlepša stvar, ki se mi je dogodila danes, je bil prav tvoj glas z druge strani žice. Samo tvoj glas, duh tvoje oddaljene prisotnosti, me lahko pomiri v teh dneh, ko nisva skupaj. Čeprav vem, da popolnoma uživaš tam, kjer si, in da si se danes pet ur kopala in da se imate res v redu, bi te sebično rad imel ob sebi. Tak pač sem.
Nihče ni hotel z menoj na postajo, in vedel sem, da nihče od prisotnih ne bo odreagiral na moje povabilo. Samozavestno sem šel dvakrat okrog z vprašanjem, kdo gre z mano čakat Katjo, malo zmedo, na postajo, in vsakič od vsakega posebej dobil negativen odgovor – ostala si le še ti. Mogoče sem te tako kot lev ločil od črede in na osamljeno planil po tebi z istim vprašanjem.
Ne sprašuj zakaj, ampak vedel sem, da bo odgovor pozitiven. Videti je bilo neko iskro v tvojih očeh.
V času, kar te poznam, je ta iskra svetila močneje z vsakim dnem, in želim si, da ne bi nikoli ugasnila. Kako jo pogreša … niti tvoje fotografije nimam, a je najbrž tudi ne rabim, saj se mi tvoj obraz kar naprej prikazuje. Takrat zavzdihnem in napolni me nemir. Želim si tvojega objema. Na višku takega nemira ponavadi stečem po pesku, zelo vročem pesku (zato tečem, sicer sem bolj lene narave), naravnost v morje in plavam na vso moč kolikor daleč pač zmorem. Danes sem to naredil že petkrat, in takoj zatem odšel v sobo telovadit, dokler nisem obležal na tleh , prepoten in čisto zadihan. A še nisem dovolj utrujen, da ne bi spet vzdihnil za tabo ali vsaj za tvojim glasom od daleč.
Spominjam se najinega prvega redkobesednega pogovora na poti do avtobusne postaje. Čudno … takrat sploh nisem čutil ne vem kakšne potrebe po besedičenju s tabo, dovolj mi je bilo že to, da si pešačila z mano. Nisem se sposoben spomniti, o čem sva govorila. Ni imelo substance.
Misel mi je ušla na trenutek, ko sem se opogumil in ti ponudil žlico s sadjem. Poskusil sem biti nevsiljiv in ti jo pomoliti nekje med višino ust in višino, na kateri bi žlico lahko prijela v roko. Izgledala si izredno ljubko, ko si našobila ustnici okoli žlice – mentalna slika, ki je kot vgravirana v del mojega spomina. Na tej sliki je samo tvoj sladek obrazek, žlica, moja roka … poudarek je na podrobnostih, moji mali obsesiji. Imela si res ljubko našobljeni ustnici, spodnjo navihano ob spodnjem delu ustnice, zgornjo pa kot kljunček do dna žlice. V tvojih priprtih očeh sem zasledil sled nekakšnega užitka, in upal sem, še vedno upa, da to ni bil le moj vtis. Na nek čisto nedolžen način se mi je zdelo vse skupaj malce erotično.
Na svoji hotelski terasi sem ravnokar pokončal tri kepice sladoleda, očitno kompliment hiše ali nekoga v njej, saj mi jih je brez naročila prinesel smehljajoč se natakar, ki sploh ne streže na terasi, temveč v restavraciji nadstropje niže. Hkrati mi je pristojna natakarica dostavila naročeno pivo, in natakarja le začudeno pogledala. Vsi trije smo ostali brez besed, meni pa postaja ob mešanici piva in sladoleda rahlo slabo. Za življenja se človeku zgodi marsikaj. Tudi ljubezen na (tako rekoč) prvi pogled, pa čeprav (najbrž še vedno) ne verjamem vanjo …
Je bilo to to? Ljubezen na prvi pogled? Če bi ostalo na nekem plitkem privlaku, se ne bi zadeva razvila niti malo dalje od prvega skupnega večera. Oba veva, da samo na podlagi tistega, kar sva čutila, ko sva se prvič videla, ne bi naredila ničesar. Čeprav je steklo vse zelo hitro, lahko rečem, da te nisem poznal niti malo premalo za karkoli, kar sva do sedaj počenjala skupaj. Čutil sem kar sem, in sedaj, ko sem te uspel precej dobro spoznati, vem, da sem ti lahko zaupal in da ti seveda lahko še. Zdi se mi, da si na zelo dobri poti, da ugotoviš mojo esenco, nekaj, do česar doslej drugi ljudje niso znali ali pa le niso hoteli priti do nje.
Tako te ljubim, resnično za vsako stvar, ki jo o tebi vem. Ljubim te tudi zato, ker si mi dala čas, ko sem ga potreboval.
Ni bila samo ljubezen na prvi pogled, to se mi še vedno sliši tako ceneno. Bila je ljubezen, ki se je začela s prvim pogledom, in potem še precej zrasla, preden je začela uveljavljati svoje težnje.
Okoli mene je nastala temna noč, ki v meni prebuja temne in zle demone, ki že snujejo mračne načrte proti kretenu z »glasbenimi sintetizatorji«, ki je prislinil svojo pot do terase in zdaj mori večer s svojo »lahko obmorsko glasbo«. Če ne bi bilo le-te, bi veliko lažje mislil oziroma se vživel v tisti večer ob morju. Tam sem te prosil le, da bodi z menoj, in to je še vedno največ, kar si smem želeti.
