Črnogorski dnevnik – 5. dan
Okoli mene polagoma začenja utripati dnevni ritem. Čeprav je ura že devet, je jutro še zelo zaspano, promet je redek in len, hotelsko osebje pa še krmežljavo. Montenegro daje velik poudarek na nočno življenje. Vse, kar se tu začne dogajati pred mrakom, je po vsej verjetnosti povezano s kako otroško kolonijo. Na poti v Budvo sem opazoval lokale, ki so bilo ob devetih zvečer še popolnoma prazni, na poti iz Budve nekaj ur kasneje pa je bila slika čisto drugačna. Opazil sem, d imajo celo frizerji odprto do enih zjutraj.
Nič čudnega torej, če je ob devetih zjutraj na že tako nasplošno zaspani terasi slišati le škržate in sem ter tja kak tovornjak. Edino, ki že miga in diha, je plaža, s katere se sliši oddaljen zvok vreščanja otrok in mrmranje množice.
Montenegro je karikatura vsega, kar sem od nje pričakoval. Ljudje tukaj dejansko delujejo leno, a so najbrž le utrujeno od divjega nočnega življenja. Ogromno, poudarek na res veliko, je zaslužkarjev, in malokdo, ki ga lahko vidiš, dejansko kaj stori za denar, ki ga prejema. Plaža mrgoli s potujočimi pladnji, polnimi nekakšnih krofov s paradižnikovo mezgo, ljudmi, ki te za nekaj denarja slikajo s svojo kačo/ovco/oslom/opico … Najbolj neverjeten, in še celo uspešen poskus služenja denarja na račun naivnih turistov sem videl nekaj dni nazaj na plaži. Starejši, bolj močan moški je prišel z megafonom točno pred mene in se začel dreti, da je on največja turistična atrakcija Montenegra. Ker na agenciji niso ničesar omenili, sem prisluhnil. Izvedel sem, da je on človek, ki v vodi ne tone, pokazal je članke iz svetovnih časopisov, vsi so govorili o njegovih neverjetnih sposobnostih, kot so »branje časopisa v vodi«, »kajenje v vodi« in tako naprej. Njegov repertoar je bil neverjeten, njegov pogoj za izvedbo predstave pa deset mark od obiskovalcev plaže. Sam sem mu dal marko in pol in ga vprašal, koliko še rabi, da gre stran.
Deset mark nismo uspeli zbrati, zato je tipa pobralo naprej po plaži, kjer sem ga pol ure kasneje opazoval pri predstavi. Imel je živce, da je šel v vodo, stopil na pesek, iz plavajočega lavorja vzel v plastično folijo zavit časopis in se začel dreti: »Čitam novine!« Toliko o tukajšnjih neverjetnih turističnih atrakcijah, če je ta glavna in največja.
V mojem času na terasi se je okolica prebudila in meni je zmanjkalo kave. S kavo je v hotelskem baru svojevrsten problem – prvič sem optimistično naročil kavo s smetano, kot običajno, in dobil malo kavico s pljunkom spenjenega mleka na vrhu. Zadeva je izgledala kot miniaturen kapučin, skrajno nenavadno. Še nekajkrat sem poskusil in pri različnih natakaricah dobil različne doze kave v različno velikih skodelice, a vsaka sleherna je imela na vrhu plavajoč pljunek spenjenega mleka namesto smetane. Ko sem vprašal, zakaj ne dobim smetane, so povedali, da je ni. Niti za trenutek prezgodaj, kajti hipoma sem začel naročati kavo z mlekom. Dobil sem jo v lepi veliki skodelici, brez majhnega pljunka stepenega mleka. Na njegovem mestu je bil velik pljunek stepenega mleka, ki mi čisto slučajno zraven kave sploh ni pogodu. Moj naslednji eksperiment je izhajal iz naslednjega sklepa – če je kava s smetano majhen kapučin, kava z mlekom pa velik kapučin, potem kapučin gotovo ni kapučin, kot ga jaz poznam. Mogoče ga naredijo iz spenjene smetane, kaj pa bi jaz vedel. Pogumno sem naročil kapučin. Predme je bila postavljena znova velika skodelica kave, tokrat z zvrhano goro, človek si ne bi nikoli mislil, spenjenega mleka. Ponoči sem zasnoval načrt … moje naslednje naročilo bo macchiatto, pa da vidimo junaške natakarice na penilcu mleka z vprašajčki v očeh. Ali pa jim bom ponoči zamašil cev …
Počasi si želim, da bi škržati utihnili. »Motijo moj ritem.« Tudi cesta bi bila lahko nekoliko dlje, zdaj se je začel gostiti tudi promet. Najlepše je na tej terasi zvečer, ali pa za konce tedna, saj prometa takrat skoraj ni.
Ravnokar sem se zalotil pri vzdihu, ko sem spet pomislil nate in na tvoje ustnice. Čudovite ustnice imaš. Mislim, da je bil to moj prvi neposredni kompliment zate. V sporočilu, ki si mi ga poslala na mobitel, si me vprašala, če vse ljudi vedno tako opazujem kot tebe. Odgovoril sem, da so mi všeč tvoje oči in ustnice, in odgovor ti je bil ljub. Kot zdaj sem tudi takrat že ljubil tvoje oči, in s svojim strmenjem nisem hotel ničesar povedati, le iskal sem te v njih. Iskal sem iskrice, ki so me vedno razveselile, ko so se le pojavile. Ko si govorila, sem opazoval tvoje ustnice in zobe za njimi. Nisem mogel umakniti pogleda, tudi, če nisi več govorila. Ob tebi sem ostal brez besed, kot ob čudovitem sončnem zahodu ali kakšni drugi prečudoviti podobi, ki je sama sebi največji kompliment in jo vsak komentar le pokvari. V tvojih očeh je toliko čudovitih stvari, ki jih vidim, da ne obstaja beseda, ki njihovi lepoti ne bi delala krivice.
Danes sem sanjal, da si umrla, in zbudil sem se v solzah. Že sama misel na to me je tako prizadela, da sem šel na zajtrk s črnimi očmi in sončnimi očali. Nikoli te ne smem izgubiti, vedno boš ob meni, da te bom lahko ljubil in osrečeval. Na nek način si me zbudila v življenje, in brez tebe bi bil znova pahnjen v racionalen molk in emocionalen mrk. Odkar te poznam, si sploh ne znam več predstavljati, kako sem dosedaj živel brez tebe.
Spominjam se najinega prvega poljuba in tvojih razprtih ustnic ob moje zaprte. Dokler te nisem začutil, nisem vedel, ali bi bil poljub napaka ali ne. Ko sem začutil toplino tvojega obraza, sem vedel, da nikoli ne bo narobe, če te poljubim.
Če bi bila tu, bi skupaj ležala v mokrem pesku in se poljubljala. Še nikogar nisem v življenju tako močno pogrešal kot ta dopust tebe.
