Črnogorski dnevnik – 6. dan
»Samo« še devet dni do najinega snidenja. Debelo bi lagal, če bi rekel, da ne hrepenim po tem.
Malce jezen nad inovativnim črnogorskim tarifnim sistemom preživljam dan na obali v senci najetega senčnika. Telefoniranje je drag hec.
Danes sem napisal pesem, ki sem jo posvetil bolečini, ki je nikoli ne bom pokopal, pa ne zato, ker ne bi zmogel, ampak zato, ker živa stoji v svarilo pred idealizacijo neidealnega in morbidnega. Smrt česarkoli že je bliže kot se zavedamo, vedno preži in čaka. Veliko večja verjetnost pri kompleksnih podvigih, s katerimi gre lahko veliko stvari narobe, obstaja, da nikoli ne bodo uspeli, zato mora biti človek vedno pripravljen pripreti oči, da sreča ne preosvetljuje vtisa kot sonce neva, in lahko v mraku sence opazujemo prežeče demone, ki samo čakajo, da se zakadijo na plan in prekrijejo vse s svojim radioaktivnim prahom in tako uničijo s prividom grdega tudi stvari, ki so lepe in vredne.
Nihče ni kot ti
Vsako jutri se zbudim s solzami nad vratom,
ki mešajo se s krvjo –
tvojo in mojo –
sluzjo, bolečino in blatom.
Nihče, nihče drug
ni kot ti.
Eno življenje, ena ljubezen,
ki kot zahrbtna bolezen
žre me od znotraj
in pušča modrice nad vratom.
Nihče, nihče drug
ni kot ti.
Slišim glas, čeprav ne govorim več,
odpreti poskušam si rane nad vratom,
a preveč boli.
Nihče, nihče drug ni kot ti.
Nihče, nihče drug
Ni kot ti.
Ti si ti in jaz jaz.
Iznad vratu grči glas,
čeprav ne govori več.
Slišiš ga ti in slišim ga jaz.
Nihče, nihče drug
ni kot ti.
Jaz sem tvoja bolezen,
ker ti si bila moja ... ljubezen?
Zadnje rakavo živjlenje, ki ga še imam,
v roke ti dam.
Nihče, nihče drug
ni kot ti.
Zadnje življenje imaš v rokah,
pokoplji ga nad moj vrat,
kjer podal se bo k tihemu grčanju
moje bolezni – mrtve ljubezni?
Nihče, nihče drug
ni kot ti.
Ljubezen še živi,
a le toliko, da svarilno boli.
bodi močna in jo ubij,
z deviško belim prtom jo pokrij,
da se bolje vidi kri,
ki nikdar se ne posuši –
boš videla – večno boli
in večno iznad vratu se cedi.
Ker nihče, nikoli in nikdar,
ne bo približno tak kot ti.
Smrt me ponavadi krepi,
a ti si, kot vedno, posebna – tretja smrt drži.
Pesem je ostala robata, a je iskrena, zato ji tudi pristaja taka preprostost. Kot sem že napisal, je posvečena bolečini, za katero mislim, da jo moram nositi v sebi. Samo tako lahko ohranim smiselnost tega, da je kadar koli obstajala, čeprav jo v življenju puščam daleč tam v preteklosti.
Ravnokar sem prvič prebral pesem, in najbrž bom dolgo časa edini, ali pa vsaj eden izmed redkih, ki bodo v napisanem videli pozitiven preobrat. Smrt pomeni le smrt utopičnega idealista, ki gradi življenje na podlagi močno prisotne želje po idealnem – zdaj je samo narobe. Ideale gradim okoli resničnosti. Ali pa se vsaj trudim.
Naj ti samo na kratko povem, kako sem vesel, da sem našel tebe – svoj ideal nad ideali, srečo v magnitudi, ki si je v svojem življenju sploh nisem upal predstavljati. List za listom tenkih tančic okoli tebe sem odstranjeval skrivnosti in te spoznaval, sproti pa le stežka dojemal, da si res vse tisto, kar bi me v življenju osrečevalo in dopolnjevalo. Všeč mi je tvoja moč, ker ob sebi potrebujem nekoga, ki ne bo klonil. Samozavest, a vseeno ne predrzna drža in absolutno brezpogojno sprejemanje lastnega za edino pravilno se mi zdi zdrava kombinacija lastnosti.
Včasih je dobro pokopati stare ideale, če imaš tako neverjetno srečo, da v življenju najdeš nove. Res si nekaj posebnega, vsaj zame, in za to te bom spoštoval, pa naj me življenje pahne v kar koli.
