Črnogorski dnevnik – 7. dan
Kmalu bo sklenjen en teden mojega bivanja v teh vročih krajih. Počasi sem se uspel navaditi na to okolje, kjer je vse čisto drugače kot v Ljubljani. Mislim pa, da sem se uspešno skregal s hotelskim osebjem.
Pritožil sem se nad prenapihnjenim računom za telefon s fantomsko dolgimi klici, rekli so, da me pokličejo, ko se pogovorijo s šefom. In od takrat veje od njih le tišina. Ko grem mimo pulta, gledajo stran, ključe jemljejo gledajoč nekam dol, pozdravljali pa me niso nikoli prej in me še naprej ne. Kdo bi si mislil, da lahko takšno tehnikalijo jemljejo tako osebno. Višek profesionalizma.
Drugače pa je tu seveda vse v najlepšem redu, vreme je še vedno izključno sončo in vroče, vsake nekaj časa pa se spusti težak soparen zrak, in takrat teče in kaplja od mene.
Odkril sem še en edinstven fenomen, značilen za okolico – televizija v nekaj urah vsaj enkrat zamenja programsko shemo. Tako sem na istem kanalu v enem jutru uspel videti sprva lokalno televizijo Budve, ki so ji sledili Cartoon Network, zatem francoski modni kanal, včasih pa se je pojavil še nek skrivnosten kanal, ki je neprenehoma vrtel kinofilme, za katere pri nas niti oglasov še ni, kaj šele, da bi jih vrteli. En dan sem tako še pred zajtrkom videl dva naslova, ki jih bom vroče odsvetoval, ko prideta v Slovenijo. V trenutku mojega opoldanskega dremeža v sobi lahko spremljam modno televizijo – neprekinjene reportaže iz visokih modnih dogodkov, nekaj, kar sem vedno želel spremljati iz naslanjača.
Ali si vedela, da sem na večer, ko sem te spoznal, spet začel verjeti v možnost, da bi sše kdaj lahko bil srečen? Če nisi – zdaj veš. Ob tebi je lepo biti iracionalen. Lepo te je pogrešati, ker vem, da ti tudi mene. S teboj je vse lepo.
Tukaj se še zame, ki sem po naravi zelo nezabaven človek, občutno premalo dogaja. Na terasi zvečer svirajo počasno domačo glasbo, pevka s sicer prijetnim glasom mi gre v vseh svoji glasnosti na živcem klubi ob obali so polni domačinov v mikrolokalnem in internacionalnem pomenu besede. Veliko obiskovalcev je iz Beograda in njegove širše okolice. Obstaja nekaj prijetnih barov v živo glasbo, a že ob drugem obisku katerega koli sem ugotovil, da se zapojejo vsak večer iste pesmi v istem vrstnem redu. Skoraj v vseh. Permutacije so majhne. Kmalu zna biti dolgočasno.
