Kristjan Lapuh Zapisi

Črnogorski dnevnik – 8. dan – sonce

Včeraj me je cel dan bolela glava (zato tudi tako kratek zapis), zračni pritisk je bil obupno nizek, v zraku pa toliko sopare, da je dobesedno lilo iz mene. Pa še želodec me je bolel.

Resda ni bil popoln dan in tudi noč za njim je bila vroča in težka, ampak zbudil sem se po skoraj osmih urah dorbega in kvalitetnega spanca. Preden sem zaspal, sem si predstavljal, da leživa skupaj; mogoče mi je to pomagalo pasti v tako kvaliteten, globok spanec.

Čez točno en teden bom spet doma, nekje čimbliže tebi, če boš našla čas, a v Ljubljani ne nameravam ostati dolgo, ker bom obiskal za ekaj dni še sorodnike. Upam, da bova čim bolje izkoristila najin čas skupaj – te počitnice imava namreč veliko možnosti, da se vidiva. Upam, da bova našla vsaj nekaj časa zase.

Cel današnji dopoldan sem preživel na plaži in se celo eno uro pustil božati jutranjemu soncu, zdaj pa uživam na terasi ob malem kupčku spenjenega mleka, kapučino imenovanem. Pozno popoldansko sonce me pregreva, a nič za to – spijem skoraj tri litre tekočine dnevno, od tega je večji del mineralna voda čez dan, ob zajtrku spijem nekaj manj kot liter razredčenega soka, zvečer pa veliko mleka. Danes sem si za popoldansko malico privoščil še dva kilograma sočne lubenice, za kosilo pa sem pokončal sendvič in štiri kose polnjenega peciva. Povečini kosila sploh nimam – čez dan namesto tega jem sadje.

Danes je nedelja in prišla (priletela) je nova skupina Slovencev. To priložnost obeležujem s poslušanjem brezsmiselno nakladanje našega egocentričnega predstavnika turistične agencije, ki kar dobro počitnikuje tu. Ravnokar z velikim navdušenjem opisuje avtobusno vožnjo do Budve, ki je v sklopu panoramskega izleta po okoliški obali. »Pot pelje ob celotni okoliški obali,« kakor bodreče opisuje samoobčudovani turistični vodič. Ladjica, pravi. Resnica je, da smrdljiv avtobus izvrže izletnike v Budvi, kjer se vkrcajo na še bolj smrdljivo barkačo, ki potem daleč, zelo daleč od obale pokaže nekaj plaž. Predavanje se sliši kot reklama za okoliške hotele, obale se sploh ne vidi, ker jo skoraj zakriva horizont, glasbena spremljava je diesel motor, ki je na sredini potniške kabine, na odprtem. Stane pa deset mark. Vredno je vsake od njih, za eksperiment in izkušnje.

Tip nadaljuje pripovedko s plavanjem v čisti vodi, ampak pozablja omeniti morje čikov, ki se spusti ob obalo vsak dan nekaj po enajsti uri dopoldne. Zelo močno se pozna, da je lokalna turistična sila ... črnogorska, ne najdem boljšega izraza, glavna skupina obiskovalcev pa prihaja iz srbskega dela Jugoslavije. Na plaži se se svetlikajo zlate ure, verižice in zapestnice, oblikovalske brisaže in sandali. Ter slike patriarhata, seveda navideznega. Srbkinje so v resnici nevarne ženske.

A nisem v Srbiji. Sem v deželi, ki ji Srbija ne prizna avtonomnosti in ji ga, brez večjih mednarodnih pritiskov, ne bo priznala.

Gore strmoglavljajo v morje in se drobijo v lepe kamnite in peščene plaže – zelo lep pogled, predvsem v nežni svetlobi na takojšen zaton obtoženega sonca. Na eni strani imam morje, pred seboj radian že skritega sonca, prelivajoč se iz svetlorumene preko pastelno oranžne v nežne odtenke večerne modre, če pa se ozrem stran od morja, vidim prve skoraj tisočmetrske gore, večidel zelene, tiste višje pa s skalnatimi vrhovi. Izza teh gora se pogosto dvigujejo težki snežno beli oblaki, ki se obrnejo na ukaz tople sape iz morja, a večkrat vseeno pred tem prinesejo soparo. Edini dež, ki ga doživljam, je iz škropilnikov. Ravno pred mojim balkonom je eden, ki ima poleg naloge vlaženja perila na vesti še napajanje in umivanje okoliške pernate scene (banda vrabcev, večinoma). Tu vrabci ne govoriko slovensko, njihovo čivkanje je glasneše in ostrejše, še posebej pri lačnih mladičih. Nekaj časa iz tega razloga sploh nisem verjel, da so sploh vrabci, dokler jih nisem od blizu videl, ko so se kopali v lužicah iz veselega škropilnika. Tukajšnje gore morajo nuditi res veliko vode – škropilniko močijo skoraj cel sončen del dneva. Zvečer gredo vrabci čivkat na drevesa, nebo pa sekajo lačne lastovke, ki si dajejo opravka z letečimi mravljami.

Nebo se počasi spreminja, nizko do obzorja postaja vijolično. Spet si želim, da bi si lahko sončni zahod delil s tabo. Ko bi zaspala v mojem objemu, bi te odnesel v posteljo in pokril z belo rjuho.

V jedilnici je bilo danes mnogo novih obrazov, tokat celo precej slovenskih (relativno gledano, večina je še vedno iz drugih pokrajin Velike Jugoslavanske Ideje). Barva horizonta se je iz vijolične spremenila v nerazpoznavno sivino in se zlila z barvo morja v tak gradient, da se meje med morjem in nebom ne da več določiti. Na jugovzhodu se je prižgala prva svetla zvezda. Nebo je tako čisto, da bi se lahko kjerkoli na njem utrnil utrinek in ga osvetlil. Vsaj tako izgleda, nebo deluje danes še posebej skrivnostno globoko. Skoraj ne morem verjeti, da moram čakati skoraj še enkrat toliko kot že, da te bom uzrl. Že do danes se mi zdi kot večnost. Koliko trajata dve večnosti?