Kristjan Lapuh Zapisi

Črnogorski dnevnik – 8. dan – sonce

Včeraj me je cel dan bolela glava (zato tudi tako kratek zapis), zračni pritisk je bil obupno nizek, v zraku pa toliko sopare, da je dobesedno lilo iz mene. Pa še želodec me je bolel.

Resda ni bil popoln dan in tudi noč za njim je bila vroča in težka, ampak zbudil sem se po skoraj osmih urah dorbega in kvalitetnega spanca. Preden sem zaspal, sem si predstavljal, da leživa skupaj; mogoče mi je to pomagalo pasti v tako kvaliteten, globok spanec.

Čez točno en teden bom spet doma, nekje čimbliže tebi, če boš našla čas, a v Ljubljani ne nameravam ostati dolgo, ker bom obiskal za ekaj dni še sorodnike. Upam, da bova čim bolje izkoristila najin čas skupaj – te počitnice imava namreč veliko možnosti, da se vidiva. Upam, da bova našla vsaj nekaj časa zase.

Cel današnji dopoldan sem preživel na plaži in se celo eno uro pustil božati jutranjemu soncu, zdaj pa uživam na terasi ob malem kupčku spenjenega mleka, kapučino imenovanem. Pozno popoldansko sonce me pregreva, a nič za to – spijem skoraj tri litre tekočine dnevno, od tega je večji del mineralna voda čez dan, ob zajtrku spijem nekaj manj kot liter razredčenega soka, zvečer pa veliko mleka. Danes sem si za popoldansko malico privoščil še dva kilograma sočne lubenice, za kosilo pa sem pokončal sendvič in štiri kose polnjenega peciva. Povečini kosila sploh nimam – čez dan namesto tega jem sadje.

Danes je nedelja in prišla (priletela) je nova skupina Slovencev. To priložnost obeležujem s poslušanjem brezsmiselno nakladanje našega egocentričnega predstavnika turistične agencije, ki kar dobro počitnikuje tu. Ravnokar z velikim navdušenjem opisuje avtobusno vožnjo do Budve, ki je v sklopu panoramskega izleta po okoliški obali. »Pot pelje ob celotni okoliški obali,« kakor bodreče opisuje samoobčudovani turistični vodič. Ladjica, pravi. Resnica je, da smrdljiv avtobus izvrže izletnike v Budvi, kjer se vkrcajo na še bolj smrdljivo barkačo, ki potem daleč, zelo daleč od obale pokaže nekaj plaž. Predavanje se sliši kot reklama za okoliške hotele, obale se sploh ne vidi, ker jo skoraj zakriva horizont, glasbena spremljava je diesel motor, ki je na sredini potniške kabine, na odprtem. Stane pa deset mark. Vredno je vsake od njih, za eksperiment in izkušnje.

Tip nadaljuje pripovedko s plavanjem v čisti vodi, ampak pozablja omeniti morje čikov, ki se spusti ob obalo vsak dan nekaj po enajsti uri dopoldne. Zelo močno se pozna, da je lokalna turistična sila ... črnogorska, ne najdem boljšega izraza, glavna skupina obiskovalcev pa prihaja iz srbskega dela Jugoslavije. Na plaži se se svetlikajo zlate ure, verižice in zapestnice, oblikovalske brisaže in sandali. Ter slike patriarhata, seveda navideznega. Srbkinje so v resnici nevarne ženske.

A nisem v Srbiji. Sem v deželi, ki ji Srbija ne prizna avtonomnosti in ji ga, brez večjih mednarodnih pritiskov, ne bo priznala.

Gore strmoglavljajo v morje in se drobijo v lepe kamnite in peščene plaže – zelo lep pogled, predvsem v nežni svetlobi na takojšen zaton obtoženega sonca. Na eni strani imam morje, pred seboj radian že skritega sonca, prelivajoč se iz svetlorumene preko pastelno oranžne v nežne odtenke večerne modre, če pa se ozrem stran od morja, vidim prve skoraj tisočmetrske gore, večidel zelene, tiste višje pa s skalnatimi vrhovi. Izza teh gora se pogosto dvigujejo težki snežno beli oblaki, ki se obrnejo na ukaz tople sape iz morja, a večkrat vseeno pred tem prinesejo soparo. Edini dež, ki ga doživljam, je iz škropilnikov. Ravno pred mojim balkonom je eden, ki ima poleg naloge vlaženja perila na vesti še napajanje in umivanje okoliške pernate scene (banda vrabcev, večinoma). Tu vrabci ne govoriko slovensko, njihovo čivkanje je glasneše in ostrejše, še posebej pri lačnih mladičih. Nekaj časa iz tega razloga sploh nisem verjel, da so sploh vrabci, dokler jih nisem od blizu videl, ko so se kopali v lužicah iz veselega škropilnika. Tukajšnje gore morajo nuditi res veliko vode – škropilniko močijo skoraj cel sončen del dneva. Zvečer gredo vrabci čivkat na drevesa, nebo pa sekajo lačne lastovke, ki si dajejo opravka z letečimi mravljami.

Nebo se počasi spreminja, nizko do obzorja postaja vijolično. Spet si želim, da bi si lahko sončni zahod delil s tabo. Ko bi zaspala v mojem objemu, bi te odnesel v posteljo in pokril z belo rjuho.

V jedilnici je bilo danes mnogo novih obrazov, tokat celo precej slovenskih (relativno gledano, večina je še vedno iz drugih pokrajin Velike Jugoslavanske Ideje). Barva horizonta se je iz vijolične spremenila v nerazpoznavno sivino in se zlila z barvo morja v tak gradient, da se meje med morjem in nebom ne da več določiti. Na jugovzhodu se je prižgala prva svetla zvezda. Nebo je tako čisto, da bi se lahko kjerkoli na njem utrnil utrinek in ga osvetlil. Vsaj tako izgleda, nebo deluje danes še posebej skrivnostno globoko. Skoraj ne morem verjeti, da moram čakati skoraj še enkrat toliko kot že, da te bom uzrl. Že do danes se mi zdi kot večnost. Koliko trajata dve večnosti?

Črnogorski dnevnik – 7. dan

Kmalu bo sklenjen en teden mojega bivanja v teh vročih krajih. Počasi sem se uspel navaditi na to okolje, kjer je vse čisto drugače kot v Ljubljani. Mislim pa, da sem se uspešno skregal s hotelskim osebjem.

Pritožil sem se nad prenapihnjenim računom za telefon s fantomsko dolgimi klici, rekli so, da me pokličejo, ko se pogovorijo s šefom. In od takrat veje od njih le tišina. Ko grem mimo pulta, gledajo stran, ključe jemljejo gledajoč nekam dol, pozdravljali pa me niso nikoli prej in me še naprej ne. Kdo bi si mislil, da lahko takšno tehnikalijo jemljejo tako osebno. Višek profesionalizma.

Drugače pa je tu seveda vse v najlepšem redu, vreme je še vedno izključno sončo in vroče, vsake nekaj časa pa se spusti težak soparen zrak, in takrat teče in kaplja od mene.

Odkril sem še en edinstven fenomen, značilen za okolico – televizija v nekaj urah vsaj enkrat zamenja programsko shemo. Tako sem na istem kanalu v enem jutru uspel videti sprva lokalno televizijo Budve, ki so ji sledili Cartoon Network, zatem francoski modni kanal, včasih pa se je pojavil še nek skrivnosten kanal, ki je neprenehoma vrtel kinofilme, za katere pri nas niti oglasov še ni, kaj šele, da bi jih vrteli. En dan sem tako še pred zajtrkom videl dva naslova, ki jih bom vroče odsvetoval, ko prideta v Slovenijo. V trenutku mojega opoldanskega dremeža v sobi lahko spremljam modno televizijo – neprekinjene reportaže iz visokih modnih dogodkov, nekaj, kar sem vedno želel spremljati iz naslanjača.

Ali si vedela, da sem na večer, ko sem te spoznal, spet začel verjeti v možnost, da bi sše kdaj lahko bil srečen? Če nisi – zdaj veš. Ob tebi je lepo biti iracionalen. Lepo te je pogrešati, ker vem, da ti tudi mene. S teboj je vse lepo.

Tukaj se še zame, ki sem po naravi zelo nezabaven človek, občutno premalo dogaja. Na terasi zvečer svirajo počasno domačo glasbo, pevka s sicer prijetnim glasom mi gre v vseh svoji glasnosti na živcem klubi ob obali so polni domačinov v mikrolokalnem in internacionalnem pomenu besede. Veliko obiskovalcev je iz Beograda in njegove širše okolice. Obstaja nekaj prijetnih barov v živo glasbo, a že ob drugem obisku katerega koli sem ugotovil, da se zapojejo vsak večer iste pesmi v istem vrstnem redu. Skoraj v vseh. Permutacije so majhne. Kmalu zna biti dolgočasno.

Črnogorski dnevnik – 6. dan

»Samo« še devet dni do najinega snidenja. Debelo bi lagal, če bi rekel, da ne hrepenim po tem.

Malce jezen nad inovativnim črnogorskim tarifnim sistemom preživljam dan na obali v senci najetega senčnika. Telefoniranje je drag hec.

Danes sem napisal pesem, ki sem jo posvetil bolečini, ki je nikoli ne bom pokopal, pa ne zato, ker ne bi zmogel, ampak zato, ker živa stoji v svarilo pred idealizacijo neidealnega in morbidnega. Smrt česarkoli že je bliže kot se zavedamo, vedno preži in čaka. Veliko večja verjetnost pri kompleksnih podvigih, s katerimi gre lahko veliko stvari narobe, obstaja, da nikoli ne bodo uspeli, zato mora biti človek vedno pripravljen pripreti oči, da sreča ne preosvetljuje vtisa kot sonce neva, in lahko v mraku sence opazujemo prežeče demone, ki samo čakajo, da se zakadijo na plan in prekrijejo vse s svojim radioaktivnim prahom in tako uničijo s prividom grdega tudi stvari, ki so lepe in vredne.

Nihče ni kot ti

Vsako jutri se zbudim s solzami nad vratom,
ki mešajo se s krvjo –
tvojo in mojo –
sluzjo, bolečino in blatom.

Nihče, nihče drug
ni kot ti.

Eno življenje, ena ljubezen,
ki kot zahrbtna bolezen
žre me od znotraj
in pušča modrice nad vratom.

Nihče, nihče drug
ni kot ti.

Slišim glas, čeprav ne govorim več,
odpreti poskušam si rane nad vratom,
a preveč boli.
Nihče, nihče drug ni kot ti.

Nihče, nihče drug
Ni kot ti.

Ti si ti in jaz jaz.
Iznad vratu grči glas,
čeprav ne govori več.
Slišiš ga ti in slišim ga jaz.

Nihče, nihče drug
ni kot ti.

Jaz sem tvoja bolezen,
ker ti si bila moja ... ljubezen?
Zadnje rakavo živjlenje, ki ga še imam,
v roke ti dam.

Nihče, nihče drug
ni kot ti.

Zadnje življenje imaš v rokah,
pokoplji ga nad moj vrat,
kjer podal se bo k tihemu grčanju
moje bolezni – mrtve ljubezni?

Nihče, nihče drug
ni kot ti.

Ljubezen še živi,
a le toliko, da svarilno boli.
bodi močna in jo ubij,
z deviško belim prtom jo pokrij,
da se bolje vidi kri,
ki nikdar se ne posuši –
boš videla – večno boli
in večno iznad vratu se cedi.

Ker nihče, nikoli in nikdar,
ne bo približno tak kot ti.
Smrt me ponavadi krepi,
a ti si, kot vedno, posebna – tretja smrt drži.

Pesem je ostala robata, a je iskrena, zato ji tudi pristaja taka preprostost. Kot sem že napisal, je posvečena bolečini, za katero mislim, da jo moram nositi v sebi. Samo tako lahko ohranim smiselnost tega, da je kadar koli obstajala, čeprav jo v življenju puščam daleč tam v preteklosti.

Ravnokar sem prvič prebral pesem, in najbrž bom dolgo časa edini, ali pa vsaj eden izmed redkih, ki bodo v napisanem videli pozitiven preobrat. Smrt pomeni le smrt utopičnega idealista, ki gradi življenje na podlagi močno prisotne želje po idealnem – zdaj je samo narobe. Ideale gradim okoli resničnosti. Ali pa se vsaj trudim.

Naj ti samo na kratko povem, kako sem vesel, da sem našel tebe – svoj ideal nad ideali, srečo v magnitudi, ki si je v svojem življenju sploh nisem upal predstavljati. List za listom tenkih tančic okoli tebe sem odstranjeval skrivnosti in te spoznaval, sproti pa le stežka dojemal, da si res vse tisto, kar bi me v življenju osrečevalo in dopolnjevalo. Všeč mi je tvoja moč, ker ob sebi potrebujem nekoga, ki ne bo klonil. Samozavest, a vseeno ne predrzna drža in absolutno brezpogojno sprejemanje lastnega za edino pravilno se mi zdi zdrava kombinacija lastnosti.

Včasih je dobro pokopati stare ideale, če imaš tako neverjetno srečo, da v življenju najdeš nove. Res si nekaj posebnega, vsaj zame, in za to te bom spoštoval, pa naj me življenje pahne v kar koli.

Črnogorski dnevnik – 5. dan

Okoli mene polagoma začenja utripati dnevni ritem. Čeprav je ura že devet, je jutro še zelo zaspano, promet je redek in len, hotelsko osebje pa še krmežljavo. Montenegro daje velik poudarek na nočno življenje. Vse, kar se tu začne dogajati pred mrakom, je po vsej verjetnosti povezano s kako otroško kolonijo. Na poti v Budvo sem opazoval lokale, ki so bilo ob devetih zvečer še popolnoma prazni, na poti iz Budve nekaj ur kasneje pa je bila slika čisto drugačna. Opazil sem, d imajo celo frizerji odprto do enih zjutraj.

Nič čudnega torej, če je ob devetih zjutraj na že tako nasplošno zaspani terasi slišati le škržate in sem ter tja kak tovornjak. Edino, ki že miga in diha, je plaža, s katere se sliši oddaljen zvok vreščanja otrok in mrmranje množice.

Montenegro je karikatura vsega, kar sem od nje pričakoval. Ljudje tukaj dejansko delujejo leno, a so najbrž le utrujeno od divjega nočnega življenja. Ogromno, poudarek na res veliko, je zaslužkarjev, in malokdo, ki ga lahko vidiš, dejansko kaj stori za denar, ki ga prejema. Plaža mrgoli s potujočimi pladnji, polnimi nekakšnih krofov s paradižnikovo mezgo, ljudmi, ki te za nekaj denarja slikajo s svojo kačo/ovco/oslom/opico … Najbolj neverjeten, in še celo uspešen poskus služenja denarja na račun naivnih turistov sem videl nekaj dni nazaj na plaži. Starejši, bolj močan moški je prišel z megafonom točno pred mene in se začel dreti, da je on največja turistična atrakcija Montenegra. Ker na agenciji niso ničesar omenili, sem prisluhnil. Izvedel sem, da je on človek, ki v vodi ne tone, pokazal je članke iz svetovnih časopisov, vsi so govorili o njegovih neverjetnih sposobnostih, kot so »branje časopisa v vodi«, »kajenje v vodi« in tako naprej. Njegov repertoar je bil neverjeten, njegov pogoj za izvedbo predstave pa deset mark od obiskovalcev plaže. Sam sem mu dal marko in pol in ga vprašal, koliko še rabi, da gre stran.

Deset mark nismo uspeli zbrati, zato je tipa pobralo naprej po plaži, kjer sem ga pol ure kasneje opazoval pri predstavi. Imel je živce, da je šel v vodo, stopil na pesek, iz plavajočega lavorja vzel v plastično folijo zavit časopis in se začel dreti: »Čitam novine!« Toliko o tukajšnjih neverjetnih turističnih atrakcijah, če je ta glavna in največja.

V mojem času na terasi se je okolica prebudila in meni je zmanjkalo kave. S kavo je v hotelskem baru svojevrsten problem – prvič sem optimistično naročil kavo s smetano, kot običajno, in dobil malo kavico s pljunkom spenjenega mleka na vrhu. Zadeva je izgledala kot miniaturen kapučin, skrajno nenavadno. Še nekajkrat sem poskusil in pri različnih natakaricah dobil različne doze kave v različno velikih skodelice, a vsaka sleherna je imela na vrhu plavajoč pljunek spenjenega mleka namesto smetane. Ko sem vprašal, zakaj ne dobim smetane, so povedali, da je ni. Niti za trenutek prezgodaj, kajti hipoma sem začel naročati kavo z mlekom. Dobil sem jo v lepi veliki skodelici, brez majhnega pljunka stepenega mleka. Na njegovem mestu je bil velik pljunek stepenega mleka, ki mi čisto slučajno zraven kave sploh ni pogodu. Moj naslednji eksperiment je izhajal iz naslednjega sklepa – če je kava s smetano majhen kapučin, kava z mlekom pa velik kapučin, potem kapučin gotovo ni kapučin, kot ga jaz poznam. Mogoče ga naredijo iz spenjene smetane, kaj pa bi jaz vedel. Pogumno sem naročil kapučin. Predme je bila postavljena znova velika skodelica kave, tokrat z zvrhano goro, človek si ne bi nikoli mislil, spenjenega mleka. Ponoči sem zasnoval načrt … moje naslednje naročilo bo macchiatto, pa da vidimo junaške natakarice na penilcu mleka z vprašajčki v očeh. Ali pa jim bom ponoči zamašil cev …

Počasi si želim, da bi škržati utihnili. »Motijo moj ritem.« Tudi cesta bi bila lahko nekoliko dlje, zdaj se je začel gostiti tudi promet. Najlepše je na tej terasi zvečer, ali pa za konce tedna, saj prometa takrat skoraj ni.

Ravnokar sem se zalotil pri vzdihu, ko sem spet pomislil nate in na tvoje ustnice. Čudovite ustnice imaš. Mislim, da je bil to moj prvi neposredni kompliment zate. V sporočilu, ki si mi ga poslala na mobitel, si me vprašala, če vse ljudi vedno tako opazujem kot tebe. Odgovoril sem, da so mi všeč tvoje oči in ustnice, in odgovor ti je bil ljub. Kot zdaj sem tudi takrat že ljubil tvoje oči, in s svojim strmenjem nisem hotel ničesar povedati, le iskal sem te v njih. Iskal sem iskrice, ki so me vedno razveselile, ko so se le pojavile. Ko si govorila, sem opazoval tvoje ustnice in zobe za njimi. Nisem mogel umakniti pogleda, tudi, če nisi več govorila. Ob tebi sem ostal brez besed, kot ob čudovitem sončnem zahodu ali kakšni drugi prečudoviti podobi, ki je sama sebi največji kompliment in jo vsak komentar le pokvari. V tvojih očeh je toliko čudovitih stvari, ki jih vidim, da ne obstaja beseda, ki njihovi lepoti ne bi delala krivice.

Danes sem sanjal, da si umrla, in zbudil sem se v solzah. Že sama misel na to me je tako prizadela, da sem šel na zajtrk s črnimi očmi in sončnimi očali. Nikoli te ne smem izgubiti, vedno boš ob meni, da te bom lahko ljubil in osrečeval. Na nek način si me zbudila v življenje, in brez tebe bi bil znova pahnjen v racionalen molk in emocionalen mrk. Odkar te poznam, si sploh ne znam več predstavljati, kako sem dosedaj živel brez tebe.

Spominjam se najinega prvega poljuba in tvojih razprtih ustnic ob moje zaprte. Dokler te nisem začutil, nisem vedel, ali bi bil poljub napaka ali ne. Ko sem začutil toplino tvojega obraza, sem vedel, da nikoli ne bo narobe, če te poljubim.

Če bi bila tu, bi skupaj ležala v mokrem pesku in se poljubljala. Še nikogar nisem v življenju tako močno pogrešal kot ta dopust tebe.

Črnogorski dnevnik – 4. dan

Še preden sem sploh šel tja, sem imel nek čuden, a lep občutek. Najbrž je bil povezan s tem, da si bila edina oseba, povabljena na zabavo, ki je še nisem poznal. Prvič, ko sva se videla nekaj mesecev pred tem, ne šteje, ker je bilo le bežno in je trajalo natanko 20 sekund. Natančno se še spomnim poteka celotnega »spoznavanja«, vključno s tvojim utrujenim, a malce radovednim pogledom, in stiska roke. Pred tem in po tem sem slišal ogromno stvari o tebi, večinoma objektivne, a izključno pozitivne. Moram priznati, da se je začela nabirati radovednost o tem »mitu«, ki so ga poznali vsi razen moje malenkosti.

Ta trenutek se počutim, kot da bi te poznal že od nekdaj, in pogrešam te kot del sebe. Kje si bila ves ta čas? Zdi se mi, kot da bi čakala drug na drugega ves čas, ko nisva niti vedela, da obstajava. Potrebno se je bilo le še spoznati in … S tabo se mi je odprl svet že pozabljene sreče, ki je sedaj močnejša kot kadar koli v mojem mladem življenju.

Najlepša stvar, ki se mi je dogodila danes, je bil prav tvoj glas z druge strani žice. Samo tvoj glas, duh tvoje oddaljene prisotnosti, me lahko pomiri v teh dneh, ko nisva skupaj. Čeprav vem, da popolnoma uživaš tam, kjer si, in da si se danes pet ur kopala in da se imate res v redu, bi te sebično rad imel ob sebi. Tak pač sem.

Nihče ni hotel z menoj na postajo, in vedel sem, da nihče od prisotnih ne bo odreagiral na moje povabilo. Samozavestno sem šel dvakrat okrog z vprašanjem, kdo gre z mano čakat Katjo, malo zmedo, na postajo, in vsakič od vsakega posebej dobil negativen odgovor – ostala si le še ti. Mogoče sem te tako kot lev ločil od črede in na osamljeno planil po tebi z istim vprašanjem.

Ne sprašuj zakaj, ampak vedel sem, da bo odgovor pozitiven. Videti je bilo neko iskro v tvojih očeh.

V času, kar te poznam, je ta iskra svetila močneje z vsakim dnem, in želim si, da ne bi nikoli ugasnila. Kako jo pogreša … niti tvoje fotografije nimam, a je najbrž tudi ne rabim, saj se mi tvoj obraz kar naprej prikazuje. Takrat zavzdihnem in napolni me nemir. Želim si tvojega objema. Na višku takega nemira ponavadi stečem po pesku, zelo vročem pesku (zato tečem, sicer sem bolj lene narave), naravnost v morje in plavam na vso moč kolikor daleč pač zmorem. Danes sem to naredil že petkrat, in takoj zatem odšel v sobo telovadit, dokler nisem obležal na tleh , prepoten in čisto zadihan. A še nisem dovolj utrujen, da ne bi spet vzdihnil za tabo ali vsaj za tvojim glasom od daleč.

Spominjam se najinega prvega redkobesednega pogovora na poti do avtobusne postaje. Čudno … takrat sploh nisem čutil ne vem kakšne potrebe po besedičenju s tabo, dovolj mi je bilo že to, da si pešačila z mano. Nisem se sposoben spomniti, o čem sva govorila. Ni imelo substance.

Misel mi je ušla na trenutek, ko sem se opogumil in ti ponudil žlico s sadjem. Poskusil sem biti nevsiljiv in ti jo pomoliti nekje med višino ust in višino, na kateri bi žlico lahko prijela v roko. Izgledala si izredno ljubko, ko si našobila ustnici okoli žlice – mentalna slika, ki je kot vgravirana v del mojega spomina. Na tej sliki je samo tvoj sladek obrazek, žlica, moja roka … poudarek je na podrobnostih, moji mali obsesiji. Imela si res ljubko našobljeni ustnici, spodnjo navihano ob spodnjem delu ustnice, zgornjo pa kot kljunček do dna žlice. V tvojih priprtih očeh sem zasledil sled nekakšnega užitka, in upal sem, še vedno upa, da to ni bil le moj vtis. Na nek čisto nedolžen način se mi je zdelo vse skupaj malce erotično.

Na svoji hotelski terasi sem ravnokar pokončal tri kepice sladoleda, očitno kompliment hiše ali nekoga v njej, saj mi jih je brez naročila prinesel smehljajoč se natakar, ki sploh ne streže na terasi, temveč v restavraciji nadstropje niže. Hkrati mi je pristojna natakarica dostavila naročeno pivo, in natakarja le začudeno pogledala. Vsi trije smo ostali brez besed, meni pa postaja ob mešanici piva in sladoleda rahlo slabo. Za življenja se človeku zgodi marsikaj. Tudi ljubezen na (tako rekoč) prvi pogled, pa čeprav (najbrž še vedno) ne verjamem vanjo …

Je bilo to to? Ljubezen na prvi pogled? Če bi ostalo na nekem plitkem privlaku, se ne bi zadeva razvila niti malo dalje od prvega skupnega večera. Oba veva, da samo na podlagi tistega, kar sva čutila, ko sva se prvič videla, ne bi naredila ničesar. Čeprav je steklo vse zelo hitro, lahko rečem, da te nisem poznal niti malo premalo za karkoli, kar sva do sedaj počenjala skupaj. Čutil sem kar sem, in sedaj, ko sem te uspel precej dobro spoznati, vem, da sem ti lahko zaupal in da ti seveda lahko še. Zdi se mi, da si na zelo dobri poti, da ugotoviš mojo esenco, nekaj, do česar doslej drugi ljudje niso znali ali pa le niso hoteli priti do nje.

Tako te ljubim, resnično za vsako stvar, ki jo o tebi vem. Ljubim te tudi zato, ker si mi dala čas, ko sem ga potreboval.

Ni bila samo ljubezen na prvi pogled, to se mi še vedno sliši tako ceneno. Bila je ljubezen, ki se je začela s prvim pogledom, in potem še precej zrasla, preden je začela uveljavljati svoje težnje.

Okoli mene je nastala temna noč, ki v meni prebuja temne in zle demone, ki že snujejo mračne načrte proti kretenu z »glasbenimi sintetizatorji«, ki je prislinil svojo pot do terase in zdaj mori večer s svojo »lahko obmorsko glasbo«. Če ne bi bilo le-te, bi veliko lažje mislil oziroma se vživel v tisti večer ob morju. Tam sem te prosil le, da bodi z menoj, in to je še vedno največ, kar si smem želeti.

Črnogorski dnevnik – 3. dan

V trenutku pisanja bi se mi prilegla ena groba masaža hrbta. Kot včeraj, ko sem vstal, me je tudi danes med rituali zgodnjega jutra bolel hrbet. Včeraj sem to pripisal nošnji prtljage, danes, ko je bolečina v križu le hujša, pa ležišču. V jedilnico sem vstopil raven kot prekla in dajal vtis neprespanega mačkastega aristokrata. Ljudje so le začudeno gledali izza prtičkov in samopostrežnih sendvičev.

Že odkar sem vstal, oziroma od malo prej, napeto, no – sproščeno, a v velikem pričakovanju, čakam tvoj klic. Mislim, da v življenju še nikogar nisem toliko pogrešal kot tebe.

Ničesar ni bolj zanimivega od opazovanja iracionalnih reči skozi racionalen filter. Pri belem dnevu se recimo zalotim pri sanjarjenju o tem, kako bi se poljubljal s tabo. Vse kaže, da te pogrešam. Zelo pogrešam. S to pravo kombinacijo pogrešanja in zaupanja tebi se da kar lepo preživeta kakšna dva tedna, ker vem, da ne počenjaš prevelikih neumnosti, ker vem, da tudi ti mene pogrešaš, in ker vem, da te bom kmalu spet videl, še bolj zaljubljen vate in v tvoje oči, ker z vsakim dnem bolj vem in se močneje zavedam, da ne morem brez tebe.

Ko se zbudim, si želim tvoje telo ob svojem. Želim si, da bi te lahko zbudil s poljubi in objemom. Želim si, da bi ti bilo spet vroče ob meni, in da bi zaradi mene slabo spala. Ko vstanem, si želim, da bi šla z menoj v kopalnico in se tuširala pod curki vroče vode. Želim si, da bi me opazovala pri britju. Želim si, da bi se skupaj napravila in odšla na zajtrk. Želim si s teboj oditi na plažo, in želim si, da bi me namazala s sončno kremo. Želim si tvoje nagajivosti. Želim si s teboj v toplo vodo in se nastavljati valovom. Želim si te obrisati s svojo brisačo. S tabo si želim v restavracijo naročit ribji meni, in rad bi očistil tvojo ribo. Želim si, da bi po kosilu sita obležala poleg mene na postelji. Želim si na dolg sprehod po obali v popoldanski vročini. Želim si s teboj teči po pesku. S tabo si želim deliti sončni zahod. S tabo si želim zaspati.

Tako pa čakam tu v sobi na sobarico, da mi pospravi posteljo, če ne celo kopalnice, in fantaziram o tvojem glasu, ki mi še odzvanja v glavi od tvojega jutranjega klica. Premišljujem dalje. Spomnim se na čaroben večer ob morju, v mislih spet pokleknem pred tabo – največ, kar lahko storim, je da te prosim – bodi ob meni. Kakršne koli viharje doživljava drug ob drugem – bodiva si stalna.

Pri tebi sem se zaljubil tudi v to – čutim da si stabilen človek, sposoben stabilnih čustev, in ob tebi se počutim varnega. Želim si nekoga čakati doma, in želim biti pričakovan, ko me ni. Obožujem lepe spomine na ljudi, ki me imajo še radi kot takrat, ko so le-ti nastali. In midva jih imava v tem kratkem času ogromno.

Včasih sam ne morem verjeti, koliko sem se zaljubil vate.

Zdaj pa kakšna malenkost o črnogorskih plažah. Vtis popolnega turističnega podnja, ki sem ga dobil na prostorsko in arhitektonsko superiornem letališču, se je popravil že s hotelom, ki je sicer prazen, a zelo lep, z urejeno okolico in vrtnimi škropilniki, ki delujejo od zore do mraka (v krogu petdesetih metrov okrog hotela na nekaj metrov v debelem curku po travi in drevesih prši voda) in ohranjajo travo zeleno in zrak vlažen (da ne omenjam svojih »sušečih« se kopalk, visečih na balkonu). Sama plaža je čudovita, po drobnem pesku, mivki in ponekod kamenčkih vedno pljuskajo valovi, ljudi je veliko, a so neopazni, če jih ne gledaš, morje skoraj pretoplo, čez cisto cel dan pa iz različnih smeri pihajo različno topli vetrovi. Sem se hodi namakat predvsem Sedanja Jugoslavija in velik del Vzhoda (Češka, Slovaška, Poljska, Rusija), predstavnikov Latvije, Litve in Estonije pa ni bojda zato, ker so prerevni.

Vzljubil sem hotelsko teraso, ki je prazna čez cel dan razen zvečer, ko se s približno desetimi ljudmi napolnijo okoli štiri mize od približno sedemdesetih. Ampak zvečer me ni tu, raje grem na sprehod ob morju ali spat.

Prš valov, ki butajo po kilometrih peščene plaže, polni zrak s halogenimi elementi, ki prijajo, če si človek želi spočiti pljuča od ljubljanskega ozona, ogljikovih oksidov in drugega vročinskega in avtomobilskega sranja našega malega mesta.

Rad bi te prijel za roko in s teboj ob obali odpešačil do Budve, starega mesta, oddaljenega nekaj kilometrov od Bečičev, kjer sem. Bečiči so malo turistično naselje z veliko restavracijami in hoteli. Črnogorci so leta 1979 doživeli hujši potres, ki je še vedno kriv, da je polovica rezidenčnih hiš izgrajena le do druge ali tretje gradbene faze. Včasih izgleda, kot da bi vse naokrog izgrajevali kulise za kak film.

Budva je manjše staro mesto z obzidjem, ki je nekoč služilo obrambi pred pirati in podobno zalego, zdaj pa so se ti preselili prav v osrčje mesta in prodajajo glasbo, igre in programsko opremo, uvoženo iz Rusije, ali lastne produkcije. Če bi Budva in nje prebivalci videli to zvito potezo vnaprej, bi namesto obzidij lahko razvijali boljšo zaščito proti kopiranju zgoščenk in drugih medijev. A za nazaj smo lahko vsi pametni, vključno z mano.

Budva ima svojo romantično legendo, podobno tisti o Romeu in Juliji – dva mlada človeka, zaljubljena, a iz različnih stanov, se odločita skočiti s pečine, ker za živega ne bi prišla skupaj. Zaradi neskončnosti njune ljubezni skočita ne v smrt, temveč v večno življenje skupaj – ob stiku s skalami in morjem se spremenita zaljubljenca v ribi in zaplavata med pečinami, kjer se tudi združita v večnosti. Simbol mesta Budva sta dve opozitni druga v drugo prehajajoči ribi, iz te legende pa izhaja tudi ime mesta Budva, ki pomeni bodisi »bodiva« ali »bosta dva«.

Včeraj sem si z ladjico na dieselski pogon privoščil panoramsko plovbo ob obali. Višje ob obali, v smeri proti Sredozemskemu morju, ki od tu niti ni preveč oddaljeno, je zelo lep skalnat otok Sveti Štefan, ki zvečer osvetljen deluje kot grad sredi morja. Ta pravljični bi si rad delil s teboj. Ali pa kar cel dopust. In enkrat si bom, oboje.

Kot tiho svarilo pred alergijami me je začelo že včeraj nekaj pikati po prsih, zato se danes skrivam pod majico in v hotelski sobi, da me mine. Živim torej svoje tiho boemsko življenje, nekaj mladih Rusinj pa ne more ugotoviti, kaj je moj poklic, da vedno hodim po hotelu z rumeno mapo in pisalom. Mislim, da so me danes prišle opazovat na teraso, ampak koga briga.

Sicer ne vem, kako mi je uspelo tako razgibati mojo asociativno mrežo, ampak ravnokar sem se spomnil na našega »vodiča« iz potovalne agencije, ki je baje, govori se, organizirala moje počitnice tu. Ta človek je, milo rečeno, eden izmed tistih bolj ali močneje, kakor želiš, vase zaljubljenih. Njegov preudaren način govora kaže, da samemu sebi daje neko pomembnost, ki pa se skozi dejansko vsebino povedanega sploh ne izkazuje ali potrjuje. Preden začne govoriti, vedno opazuje, kdo ga posluša, in ne prenaša kritike. Misli, da ljudi lahko slepi z obvladovanjem svojega »področja« (turistični vodič in to …) in govori, koliko ljudi mu manjka za določene izlete, za določene pa ne, pogosto laže (nekaj časa navaja, da ima na voljo dva »zelo dobra izleta, ki ju priporoča«, potem pa kasneje izvemo, da sta na voljo izključno dva izleta), rad vzvišeno govori z ljudmi, ki očitno vedo več kot on, in predvsem – uporablja izraze, ki jih ne razume. Mislim, da so naštete skoraj vse stvari, ki mi gredo pri ljudeh nasplošno na živce, tako da ta človek pač nima sreče. Upam, da ga čimprej znova vidim. Drobne stvari lahko človeka zlahka osrečijo.

Ravnokar ugotavljam, da živim v fenomenalnem hotelu – imam sobo v drugem nadstropju, a iz balkona lahko stopim čez ograjo direktno na travo, v ograjo pa vsake toliko časa dobim od drevesa odbite in z vetrom prinešene kapljice vode iz škropilnika. Slednje je posebno praktično, če daš, tako kot jaz, na ograjo sušit prepotene nogavice, in ko jih zvečer znova vidiš, od njih žalostno kaplja. Hotel je tudi drugače zabaven – druga klet ima okna proti morju. Če pa bi pod mojo sobo bila še ena soba, bi imela pogled na korenine nekega igličastega drevesa. Še enkrat – druga klet je pet nadstropij stran, jaz pa sem v drugem.

Glede puščanja ključev na recepciji pa sem si izmislil nek sistem, ki ne moti receptorjev – ključe nosim s seboj. Tako me zdaj trije pari oči le začudeno gledajo, ko hodim mimo, in ni treba nikomur dejansko stegniti roke do pulta. Njihovi pogledi so poglavje zase – najsi pridem v kopalkah in s kapljajočo brisačo iz plaže, ali pa grem le mimo njih na teraso naročit kavo, vedno, ne glede na to, kdo sploh dela za pultom, me gledajo kot prebodeni in pribiti. Mogoče še kdaj izvem, zakaj, zaenkrat pa vzorca še nisem opazil.

Ravnokar sem se spomnil na zabavo, na kateri sva se spoznala. Čarobni spomini, res, pa nisem sentimentalen človek. Mogoče bom to kdaj ob tebi še postal, že zdaj me namreč ob misli nate preveje toliko močnih občutkov, vezanih le na to, kar sva v tem kratkem času doživela skupaj. Mogoče je pa lepo biti sentimentalen … če imaš za kaj biti.

Črnogorski dnevnik – 2. dan

Včeraj sem priletel v Montenegro, in že prva stvar, ki je naredila name dober vtis, so bila stranišča na letališču Tivat. Bila so zanemarjena in močno je zaudarjalo iz njih, a to še ni bil vzrok, da so mi postala tako všeč. Kar se mi je zdelo res zanimivo, je bilo dejstvo, da si neposredno iz okenca, kjer so se zagledali v tvoj potni list, stopil skoraj v prostore stranišč.

Vsako zanemarjeno stranišče ima svoj vonj, in tista bolj zanemarjena smrdijo še izven območij, kjer se sama nahajajo, v naseljena območja, na tivatskem letališču recimo do carine. Ko sem čakal, da prtljaga prispe po tekočem traku, sem ugotovil, da smrdi tudi do tja. Ko sem šel po voziček za kovčke, je še smrdelo, kot tudi v vrsti za rentgenski pregled prtljage. Vonj je izginil šele tisti trenutek, ko sem stopil mimo uslužbenca, ki je pregledoval prtljago, ven skozi vrata in na svež zrak. Edina res očitna razlika med letališčem in straniščem (podobnosti, kot so ploščice, že omenjen smrad, nizek strop ter mnogo zaprtih vrat, je bilo precej), je bila na vsakem vogalu ponavljajoč se napis »Zabranjeno pušenje«, seveda v cirilici, saj je Montenegro v Zvezni republiki Jugoslaviji.

Tako torej v Montenegro skrbijo za praktično funkcionalnost prostorov in za dobro označene toaletne prostore. Kot sem uspel ugotoviti v enem dnevu, kar sem tu, skrbijo dobro tudi za vedno enakomerno tople sedeže v prostorih recepcije – ko jim prinesem ključ sobe in ga odložim na pult, se sprva začudeno pogledajo, češ kaj pa hoče ta s tem povedati, potem debelo gledajo mene, nato pa se z nekakšnim v črno usodo vdanim pogledom znova pogledajo. Mislim, da se v tej točki odloči, kdo bo nesrečnež, ki bo prevzel in pospravil ključ. Če jih opazujem dovolj časa in se potrudim čimbolj podaljšati svojo pot do izhoda iz hotela, vidim roko neznanega heroja, ki ključ odstrani s pulta. Mogoče bi jim moral pod obesek nastaviti kakšno marko. Nemško, seveda, ki je tu plačilna enota. Sprva zna to človeka malo zmesti, vsaj mene je.

Včeraj pozno popoldne, ko je bilo za mano že popoldansko kopanje, mlatenje sendviča na plaži, branje znanstveno-fantastičnega romana in popoldansko spanje, sem šel na teraso s trdno odločitvijo nekaj napisati. Takrat še nisem vedel, kaj bo, vedel sem le, da bo zate.

Prav redko se zgodi, da se odločim usesti s kupom papirja in pisalom v roki, rečem Piši!, in piše. Ponavadi manjka tista emocionalna zagretost, tisti trenutni navdih. A zelo hitro sem ugotovil, da sem v ekstatičnem psihičnem stanju, in besede so začele deževati iz mene. Zelo hitro je začela nastajati, ki je želela pokazati moje trenutno nemirno in zaljubljeno stanje. Prišla je neposredno iz nemirnega, komaj zaceljenega, aritmičnega in zmedenega srca – seveda je bila zanič, in je sedaj na nekem listu z dvema diagonalama, začrtanima čez obe kitici. Pesem je bila preveč zmedena, surovo vzeta iz glave, brez poglavitne misli, bila je le kup čustvenih trzljajev, ki jih ne bi potem nihče več razumel, vključno z mano. Užitek je bilo pustiti zadnji stavek nedokončan in potegniti črti.

Druga pesem pa je že imela nek cilj, neko osnovno in hkrati osrednjo misel. Imela je čustveno podlago, posvetilo, torej vse, kar je rabila. Jaz torej imam tebe. Tebe, skoraj 1000 killometrov stran, tebe, hrepenečo in zaljubljeno, tebe, ki me pogreša in si me želi in prejema oboževanje nazaj. Vsak pesnik rabi svojo muzo.

In polagoma, zelo počasi, je začela nastajati pesem, posvečena tebi, edini, najini ljubezni, ki je prav tako edina, sreči, ki jo čutim ob tebi, a tudi nesreči, iz katere je vse skupaj zraslo. Skratka, posvečena je začetku najine ljubezni, torej na nek čuden način mojemu ponovnemu rojstvu v življenje.

Posvečena je milini v tvojih očeh.

Črnogorski dnevnik – 1. dan

Poslednji

Ljubezni bil je mrtev dan,
pokopane, poteptane.
Od bolečin je pijan
zapiral veke ožgane.

Junaštva dolgo že več ni,
grobosti le njega bole.
V prazno čas le še beži –
ura teče tiho, molče …

Upanje je pokopano –
bolečina, mrtvilo, smrt.
Zaupanje to izdano
srce da v mrliški prt.

Dolgo in mučno trpljenje
lahko hipoma spremeni
še tako srečno življenje
v kup ruševin in kosti.

Milina v očeh pa živi,
dve lučki, dva svetla raja –
nekaj zelo svetlo brli
vse okrog tvojega kraja.

In ko on prebudi se spet
v čisto novo svetlobo,
začne odpirati oči
in tam zagleda podobo.

Lepota mrtvega zbledi,
kri v žilah vzplapoli,
ko v njene zagleda se oči
in tam le svetle so luči.

In čuti, in misli,
nikdar ne pozabi,
kako hitro ljubezni čar se porabi
s sovraštvom in temo, in jezo
s pretvezo skrbi in ljubezni, ko to ni,
pa bi, če bi lahko, a ne more,
posega po zvezdah, ki so dosegljive,
a ne, ker boli in skeli, če
to, kar želiš, to ni, a
lahko bi bilo, če se verjame,
to – ono in sveto, česar
se nikdar ne pozabi, pa ne
zato, ker boli, ampak zato,
ker večno tli in v dveh
srcih hkrati gori in plamti
in vedno je tam, ne premakne
se drugam, nikoli in nikdar,
četudi drugim ni mar
in koprnijo in
smrdijo po zelenem in črnem,
po oglju oleandra, ni vsaka
presneta candra že tisto, kar
šteje mesce in leta,
ona nič nikomur ne
obeta, ona je nič, ker
tam, kjer je tisto – ono in
sveto, je vse, kar
kadarkoli sploh lahko tli, živi.
To meni si ti.