Pravo in svoboda
V tem eseju bom poskusil opredeliti pojem svobode iz različnih filozofskih, socioloških in personalnih vidikov, a se poskušal osredotočati predvsem na sociološko-pravni vidik pojma državljanskih in družbenih pravic skozi gledišče svobode govora in izražanja. Moje besedilo se bo naslanjalo na razmišljanja iz Millovega dela »O svobodi« (On Liberty), moja lastna ter na nekaj drugih.
»Poglavitno, vodilno načelo, v katero se stekajo vsi argumenti, razviti na teh straneh, je, da je za razvoj človeštva absolutnega in bistvenega pomena njegova čim bogatejša raznolikost.« -Wilhelm von Humboldt
1. Svoboda volje ali družbena svoboda
1.1 Osebna svoboda
Mill že na začetku - v uvodu - svojega eseja o svobodi poudari razliko med osebno svobodo oz. svobodo volje, ter družbeno, državljansko svobodo, ter slednjo opredeli kot predmet razprave svojega dela. Za nastanek pojma, ali celo »ideologije« osebne svobode so nujno potrebni nasprotniki te svobode – v primeru osebne svobode je lahko vsak posameznik tisti, ki jo omejuje komu drugemu, nujno s poljem svojih pravic, z lastno voljo pa lahko omejuje tujo osebno svobodo aktivno. Nietzsche gre celo tako daleč, da trdi: nasprotniki so bolj potrebni kot prijatelji, vsaj ko gre za nekakšen moralen obstoj, vezan na podobo, pa naj bo to samopodoba ali podoba v javnosti. V nasprotju obstaja nujnost delovanja, brez nje delovanje nima smisla. Osebna svoboda je filozofski, praktičen, psihološki, lahko političen pojem, ki obsega celotno polje osebnih svoboščin od svobode gibanja do svobode mišljenja.
Paralela med osebno in državljansko svobodo je očitna: na eni strani gre za posameznikovo svobodo nasproti svobodi vsakega posameznika, na drugi pa za naravo in mejo legitimne oblasti družbe nad posameznikom.
1.2 Družbena ali državljanska svoboda
Družbena svoboda je vseobsegajoča in naj bi se dotikala vsakega posameznika prav toliko kot široke družbe – vsak posameznik naj bi imel v boju proti družbi prav toliko pravic kot družba v boju proti njem, kar je osnova za nastanek pravnega sistema.
Pojem družbene ali državljanske svobode se je razvil skozi zgodovino razrednega boja– boj med svobodo in oblastjo, med vladanim ljudstvom in vladarji. Svoboda je bila tako začetkoma pojmovana kot zaščita pred nasiljem političnih vladarjev, saj so bili ti v zgodnjih zgodovinskih obdobjih razen redkih izjem, kot je Grška, nujno nasproti ljudstvu. Tako je obstajal med ljudstvom in vladajočim razredom nek delikaten in nevaren odnos – kakor je bila oblast nujna za organizacijo zunanje politike, je bila v domačem okolju lahko nevarna, saj bi isto moč lahko uporabila nasproti svojim podanikom. Razvije se patriotizem, katerega cilj je uvedba varoval, ki bi zlorabo moči lahko preprečila.
Pod okriljem tega nastaneta dva principa varovanja pravic skupnosti: princip imunitet: političnih svoboščin in pravic, ter princip vpeljave ustavnih varoval.
2. Začetki nastanka državljanskih pravic
2.1 Politične svoboščine in pravice
Skupina patriotov ima za poglaviten cilj omejitev oblasti vladajočemu razredu. Sistem imunitet je sistem kršitve in kazni – vladar je pod grožnjo upora, vstaje, prevrata oblasti, če bo grobo kršil pravice skupnosti, ki ji vlada. S tem, da je bil lahko vladar kaznovan za svoje kršitve, je ljudstvo sicer pridobilo sicer nek majhen del oblasti, a nikakor ni moglo sodelovati pri vršitvi ali izbiri vršitve oblasti. Koliko je ta odnos med vladajočimi in vladanimi res izraz svobode, je vprašljivo, saj so revolucije, upori in vstaje ponavadi le delo manjših skupin, ki reagirajo pod težkim pritiskom razmer, in ne splošna vstaja ali vzgib širšega ljudstva.
Sistem je preprost in primitiven, a je v svoji osnovi platforma za zapletenejše ustavne sisteme.
2.2 Sistem ustavnih varoval
Sistem ustavnih varoval bi lahko označili kot začetek sistema predstavniške družbe – vladarji morajo namreč ob sprejemanju pomembnih odlokov upoštevati tudi voljo ljudstva, ali, kot je bolj pogosto, nekega njenega predstavniškega telesa, ki voljo ljudstva zastopa. Ljudstvo si tako že pridobi osnovno pravico oz. možnost sodelovati pri vladanju, a se zanjo načeloma ne meni, dokler je le zavarovano pred vladarjevo samovoljo. Nihče zares ne podvomi o vladarjevi legitimnosti – ker je že dolgo na tem položaju, naj bo še naprej, in vladar tako ostaja neodvisna sila. Na oblast se gleda oddaljeno, izgleda kot fikcija ter taka tudi kot nedotakljiva – to je čas moralno limitirane osebne, a ne državljanske, politične svobode.
2.3 Vladarji neodvisni?
V neki točki ljudje v dejstvu, da jim vladar stoji nasproti in zavzema vse vloge, ki sem jih bil že omenil, ne vidijo več naravne nujnosti. Začenja se uveljavljati radikalna misel o tem, da morajo biti vladajoči pravzaprav v civilni službi ljudstva in so kot taki lahko postavljeni in odpoklicani s položaja. Izvoljena oblast je tako kmalu postala prevladujoč cilj predvsem zaradi občutka, da tako postavljena oblast nikakor ne more škodovati vladanim, saj iz njih izhaja. Tako prepričanje je nastalo predvsem iz simplificirane bilateralnosti situacije – na eni strani od samega sebe postavljen vladar, močan in z ljudskim nasprotujočimi cilji in načeli, na drugi pa vladar, ki izhaja iz ljudstva in zatorej predstavlja vse njegove interese. Posledično se moč slednjega vladarja ne omejuje, ker navidez ni potrebe po tem – je narod potrebno varovati pred njegovo lastno voljo?
Že če bi šlo pri vladanju vedno za natančno preslikavo splošne ljudske volje, se lahko postavi vprašanje, kaj ljudska volja sploh je, in ali je večina sploh legitimna, da sprejema odločitve še namesto manjšine.
2.4 So vladarji lahko istovetni z ljudstvom?
Ko se je demokracija kot način vladanja uveljavila na precejšnjem prostoru, je postala kot množičen pojav bolj občutljiva na kritične poglede in natančnejše preiskave. So ljudje, ki izvršujejo oblast, vedno istovetni z ljudmi, nad katerimi se oblast izvršuje? »Vladanje sebi« naj ne bi pomenilo samouprave vladajočega telesa, ampak to, da vladajočemu telesu vsi vladajo.
Volja ljudstva, kot sem že omenil, pomeni le voljo najštevilčnejšega in najdejavnejšega dela ljudstva – večini, kar pa je že predpogoja za pojav tiranije večine. Večina, ko se enkrat oblikuje, lahko uvede tiranijo svojega prevladujočega mnenja in občutenja, začne diskartirati individualnost, uvaja enoten model , kar preprečuje nastanek sleherne individualnosti, ki ne stopa po točno začrtani poti.
Nastanek zaščite pred vmešavanjem kolektivnega mnenja v osebno integriteto posameznika je prav tako nujen kot zaščita pred političnim samodrštvom.
2.5 Sprava med družbenim nadzorom in individualno neodvisnostjo
Ni dovolj, kot trdi Mill, da se zavarujemo le pred tiranijo vladajočih, enako potrebno se je varovati prevladujočega mnenja, mnenja večine, ki prav tako lahko uporabi vzvode prisile nad drugače mislečimi. Nastati mora meja med »legitimnim vmešavanjem kolektivnega mnenja« in »individualno neodvisnostjo«, unificiran sistem pravic in svoboščin, ki bo veljal prav toliko v odnosih med družbo in vladajočo manjšino kot v odnosih med posamezniki in družbo oz. vseh možnih kombinacijah teh odnosov. V 20. stoletju tako začne nastajati moderni sistem pravic in svoboščin.
Pravice se morejo opredeliti kot upravičenja, možnost, da subjekt ravna na določen način, s konkretnim pravnim redom.
2.6 Moderni razvoj pojma človekovih pravic
Človekove pravice kot poseben pojem so fenomen 20. stoletja in se prej ne pojavljajo v konkretni pravni formi. Miselni sistemi o »naravnih pravicah«, »svoboščinah« ali »pravicah človeka«, so se bile sprva razvile, vendar je do koncepta pravic, ki bi pripadale vsakemu človeku in ki bi bile priznane na mednarodni ravni, prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja, po II. svetovni vojni. Sprejeti sta Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (1950) – najpomembnejši regionalni dokument, ki je predvidel tudi mehanizme za varstvo v konkretnih primerih – pritožbo na Evropsko komisijo za ČP in Evropsko sodišče za ČP (od 1998 združena v en organ). Pomemben vpliv na ta razvoj ima tudi sojenje storilcem nacističnih zločinov v Nürnbergu.
Po II. svetovni vojni pride tudi do razširjene uporabe individualnih pravnih sredstev za varstvo temeljnih pravic iz ustave. V Evropi ima vodilno vlogo Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije (institut ustavne pritožbe), v ZDA pa Vrhovno sodišče zelo razširi svojo prakso pri obravnavanju problemov, kot so npr. varstvo manjšin, svoboda izražanja, pravica do zasebnosti, pravice obdolženca v kazenskem postopku itd.
Človekove pravice dobijo nov pomen po padcu Berlinskega zidu (1989), ko so aktivno sprejete tudi v bivših komunističnih državah. Skoraj vse vzhodnoevropske države oblikujejo ustavna sodišča (v Jug. in Slo. so sicer obstajala že od 1964) ali druge vrste ustavne presoje in pristopijo k mednarodnim sporazumom kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah. Namesto »ideološkega instrumenta« človekove pravice pridobijo skorajda univerzalni značaj.
Tudi v Veliki Britaniji, ki je tradicionalno zavračala možnost sodne presoje z vidika človekovih pravic, je bil leta 1998 sprejet Zakon o človekovih pravicah (Human Rights Act), ki omogoča določene oblike presoje skladnosti pravnih aktov s človekovimi pravicami.
Vse našteto ima velik impakt na dandanašnje življenje, saj je le s tovrstno liberalizacijo lahko prišlo do zdrave politične in pravne rabe pojma človekovih pravic, svoboščin in državljanskih pravic.
3. Pravo in svoboda
Ali so lahko nekatera pravila obnašanja vsiljena ali je popolna svoboda le anarhija? Meja nekje more biti zarisana – v osnovi se že tam, kjer se začne tuja pravica, konča naša, a poraja se še vprašanje ureditve.
Nekatera pravila morajo biti vsiljena – zakonsko ali splošno družbeno, če zakonska ureditev ni najprimernejša (denimo z običajem) – saj morajo veljati za vse enaka pravila, če nam je v interesu uveljavljati kakršno koli osebno, politično in izrazno svobodo. Jasno je tudi, da morajo biti zakonsko urejeni tako odnosi med posamezniki kot odnosi med državo in posamezniki.
Postavi se, katere konkretne kategorije človekovih pravic so tako pomembne, da morajo biti pravno urejene. V sodobnem pravnem sistemu so to predvsem zaščita posameznikovega življenja, njegove telesne nedotakljivosti ter seveda njegove fizične svobode, hipotetično ogrožene s strani tretjih oseb. Država ima še vedno monopol nad sredstvi fizične prisile, zatorej morajo biti urejeni vidiki poštene postopka pri odvzemu prostosti, sojenju in kaznih in izvrševanju le-teh. Prepovedana je diskriminacija na podlagi rase, verske izpovedi, spola ali narodnosti, s tem, da se tu pogosto postavlja vprašanje izvrševanja oz. »vsiljevanja« teh svoboščin ter pogosto težave z določanjem meje med sposobnostjo in nekim psihičnim ali fizičnim stanjem posameznika. Razvit je sistem civilnih tožb za izravnavo teh pravic. Mogoče po večjem delu sveta najbolj samoumevna, a zelo pomembna ureditev je ureditev svobode govora, vesti, veroizpovedi in združevanja.
4. Zakaj svoboda govora
Svoboda govora more biti zakonsko urejena – predvsem v tisku, ki je glasnik splošnega nezadovoljnega ljudstva, ali naj bi to vsaj bil, ter tako opravičeval svojo politično funkcijo.
»Če bi vsi ljudje razen enega samega človeka mislili enako, ga ne bi bili vsi skupaj nič bolj upravičeni utišati, kot bi bil on – če bi razpolagal z zadostno močjo – upravičen utišati njih.« -Mill
Načelo svobode:vsaka oseba ima pravico do največjega možnega obsega osnovnih svoboščin, ki je za vse enak (svoboda govora, izražanja, združevanja, izbire poklica in življenjskega stila), a so prav brez svobode govora, svobode do izražanja želje po svobodi, vse te pravice skoraj nične. Svoboda govora je tako rekoč naravna pravica – pravica do izražanja od najbolj nujnih do profanih kulturnih, političnih in družbeno-problematskih potreb.
Često je hrabrejše živeti, kakor umreti
Zadnje čase opažam, da vedno manj ljudi, s katerimi se družim, goji pesimizem, črnogledost, kot način življenja. To lahko pripišem več razlogom. Mogoče sem se sam malce spremenil. Vem, da sem bil poprej bolj pesimistične sorte, a zdaj gledam na stvari okoli sebe z več pozitivnosti. Lahko, da sem s tem tudi komu drugemu pomagal spremeniti pogled na svet, ali pa le, da človeškega malodušja in slabe volje ne opažam več kot nekaj, kar bi ogrozilo moje veselje do česarkoli, kar tisti trenutek pač počenjam. Drug razlog je mogoče tudi to, da sem si družbo natančneje odbral, nekako po načelu "kdor slabo misli, slabo dela" in obratno. Ne govorim za vse, a ponavadi tisti najbolj črnogledi ne pomagajo svojim bližnjim ravno najbolj, ker ne najdejo smisla v pozitivnosti, ko je vse tako ali tako črno. Ali pa zaradi preproste zlobe - zakaj bi šlo komu dobro, ko njim ne gre? Razloga navidez ni. Tretji razlog pa bi lahko bil splošno nagibanje k delanju dobrega, k pozitivnosti, k ljubezni. A v meni je še zadosti zdravega pesimizma, da v to ne verjamem in nikoli ne bom. Dokler bo človek, bo dobro in slabo. Sicer verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, a je pogosto premalo.
Človek mora biti vedno dovolj na tleh, da okoli sebe vidi oboje, dobro in slabo, a dovolj nad tem, da slabo ne pride do njega kot uničevalna sila. Verjeti v ljubezen in vedeti za sovraštvo.
Dokler ne pride to preobrata ... V življenju se ti je pokazal položaj kot brezizhoden, kar naenkrat vsaka pot kot da le še poslabša tvoj položaj, vse kar narediš, je popolnoma narobe in brez smisla. Vidiš izključno črno, ljudi, ki ti hočejo stati ob strani, naganjaš. Odpoveduješ se sreči, ki ti je ostala, ker nisi dobil natančno tistega, kar si hotel.
Potapljaš se v globoke misli o življenju, v glavi ponovno doživljaš vse slabo, ki je za tabo. Lepemu zapiraš oči pod pretvezo, da ni stalno, da sta nesreča in žalost tista, ki v resnici vladata življenju. Depresija. Pesimizem v vsej svoji obsežnosti. Misli letijo vse hitreje, slabe stvari, že davno zakopane, so v glavi ponovno oživljene, kot bi se bile zgodile včeraj. Premišljuješ. Bolj ko premišljuješ, huje postaja, nevzdržneje.
Zakaj premišljuješ? Kaj na celem svetu imaš od tega, da se mučiš, da si predočaš slabo? Kje je vzrok?
Ta tiči v tebi. Zakaj bi ga iskal drugje? Vsak človek je nekje v sebi optimist, išče dobro v slabem in uživa v tem, kar dobi. Zakaj, ko se stvari malo obrnejo, sta ga že sama nesreča in obup? Misel na konec življenja postane naslada, ki si jo po možnosti deli z drugimi, da bi čutili tvojo bolečino. Bolečino, ki ti je v užitek.
Misel na smrt poglabljaš, jo raziskuješ, postane privlačna. Zakaj? Zaradi tega, kar se bo zgodilo po njej. Ker bo tedaj bolelo tiste, ki so krivi za tvoje življenje. Vprašanje za ali proti postane vprašanje poguma. Najbrž ne veš, ali je pravi pogum v soočenju ali begu. Kje je?
Mrtev si. Ubil te je življenjski nazor. Na pogreb bodo prišla tvoja načela v spremstvu tvoje filozofije. Ne bo te več, enkratno si vrgel stran, za tabo je ostala bolečina, recimo, praznina? Je bil to tvoj namen?
Je tako narobe biti vsaj malo neumen? Je tako težko življenje jemati za nekaj, po čemer hodiš, ne da bi vedel, kaj je? Brez glave, brez pretehtavanja vsake poteze posebej? Ti lahko vsaj, ko ti je težko, vlada intuicija? Zakaj se ne zakoplješ v delo, vero, lepe stvari življenja? Sprejemaš prijateljstvo, ljubezen, Boga?
Nekatere stvari obstajajo brez tega, da jih seciramo in skušamo ugotoviti njih bistvo. Kako boš opisal ljubezen? Po katerih enačbah se ravnajo človekova čustva in zakaj so tako nepredvidljiva – tudi tvoja lastna? Življenje je lahko srečno brez tvojega obstoja, torej tudi brez tvojega razmišljanja o bistvu. Razmišljanje o le-tem te lahko, če se opravlja ob napačnem času na napačen način, pripelje namesto k inspiraciji do lažnih sklepov, ki te slepijo s têmo. Živi za trenutek, kajti sreča ne more obstajati nikjer drugje kot v sedanjosti.
Popolnost odnosov
Živimo v zelo zapletenem času. V njem je vsaka stvar zakomplicirana, pa naj gre za birokratske odnose z davkarijo, pridobivanje stopnje izobrazbe, ali medčloveške odnose. Vsaka stvar je podprta in pogojena s takim številom dejavnikov, da katerega prehitro izpustiš. Človek preživi, če je evolucijsko prilagojen, razen če nima take sreče, da živi v okolju, ki ga bodisi razume ali pa je na njegovi stopnji dojemanja.
Večina pa nas nima take sreče. Življenje se nam začne zapletati že kmalu po vstopu v kakšno šolujočo ustanovo in nato postaja samo še bolj zapleteno. Nazaj k naravi postane nazaj v plenice, v popoln mir pokoja in omejenega in počasnega duha. Vsi si želimo, da bi čim bolje končali šolo, kmalu zatem, da bi dobili čim boljšo službo, ki bi nam bila pisana na kožo in zagotavljala čim večji pritok denarja, še kasneje nam postane cilj borba za čim boljšo pokojnino, voliti začnemo stranke, ki naj bi nam zagotovile mir in pokoj ter veliko denarja na stara leta. V celem toku pa moramo poiskati še popolnega življenjskega sopotnika, ker ne moremo celo življenje živeti pri mami. Pri iskanju se nekajkrat opečemo zaradi neizkušenosti, nekajkrat zaradi partnerjeve prevelike izkušenosti, na koncu pa taki skeptiki postanemo še sami.
Aspekt, ki je omenjen kot zadnji, je ponavadi še najbolj zapleten. Ne pogojuje ga znanje, ne pogojuje ga izobrazba oz. spričevalo, ne pogojuje nadarjenost za kvačkanje in hitrostno menjanje kanalov na televizijskem sprejemniku. Vse, kar smo se v življenju naučili, je skoraj neuporabno.
Sočlovek je, preden ga spoznamo, skoraj vedno neomadeževan, torej nevtralno popoln, saj nima niti očitnih napak niti neverjetnih sposobnosti, ki bi jih mi poznali. Ko pa se začne veza poglabljati, torej ko preraste iz običajnega znančevstva v prijateljevanje, začnemo lastnosti sočloveka spoznavati. Sprva seveda samo dobre lastnosti, če se začne s slabimi, vse skupaj raje pozabimo in osebo odpišemo. Da se sprva spoznamo z dobrimi in svetlimi stranmi sočloveka, nikakor ni naključje. Pomislimo, kaj sami naredimo, ko spoznamo nekega človeka: začnemo se prezentirati. In kakšna bi bila prezentacija, če bi v njej začeli s slabimi lastnostmi in dejanji, s katerimi se ponašamo? Nikakršna.
Če so nam karakterne poteze novospoznanega človeka všeč, je nasprotnega spola, mi nimamo partnerja, in nam je navsezadnje fizično atraktiven, so okoliščine idealne za nastanek nove zveze. V katero se eni spravijo kot z svedrom na nemočno limono, drugi pa previdno in tipajoče. Slednji način nam lahko kasneje prihrani marsikakšno razočaranje.
Faza spoznavanja je dokončno za nami, ali vsaj mislimo, da je, in odločimo se, da bi se radi z dotično osebo povezali ne le na spiritualnem nivoju. Začne se popolnoma novo spoznavanje, intimno raziskovanje, ki je, ako opravljeno z ljubeznijo, nekaj zelo lepega. Skrbimo, da partnerju ne damo preveč naenkrat, da pa ne dobi premalo glede na to, kolikor sam nudi. Mnogi ljudje, ki jih poznam, trdijo, da je to najlepši in najbolj čaroben del odnosa, saj v njem delujejo vse sile, ki so nam potrebne za odličen, a malo plitev odnos: zaljubljenost še drži, telesna privlačnost je še na stopnji želje po raziskovanju neznanega, telesni odnosi na ravni neverjetnega eksperimentiranja - popolna harmonija. Tu pa se pojavi problem, ki ga ti ljudje imajo - čarobnost izginja v nasprotnem razmerju s stopnjo, na kateri poznamo našega partnerja. Za dobrimi lastnostmi, ki smo jih sprva videli, ponavadi pridejo še hibe na njegovem karakterju, več, kot se pogovarjaš, več veš o njegovih pogledih na stvari. Ti se lahko od tvoji razlikujejo. Ciniki (upravičeno?) trdijo, da je beseda konec popolnega razmerja. Do neke mere imajo prav, če govorijo zase. Za njih je odnosa na tej stopnji lahko že konec.
Najdejo pa se tiči, ki v svojem partnerju najdejo somišljenika, brata po duši, svojo polovico, harmonijo, in nenazadnje, potrebo po varnosti, po zaklonu - vsi se po malem bojimo samote. Prav to zadnje je velikokrat razlog, da se zveza obdrži dlje, lahko veliko dlje, kot bi se, če ta razlog ne bi obstajal. S tem, da partnerja pustimo, odtrgamo polovico svoje harmonije in ostanemo odprti in ranljivi. (Samo kot opomba: zato se ponavadi nove zveze razvijajo na podlagi poprejšnjega razočaranja.) Če pa se za ločitev od partnerja ne znamo ali ne upamo odločiti, se lahko začno hude kalvarije za enega, drugega ali oba, če ima eden lastnosti, ki drugega odbijajo - ga naredijo nekompatibilnega s partnerjem.
Denimo, da je eden od obeh ljubosumen. To je sicer samo podaljšek (pre)velike navezanosti, a hudo moteč faktor. Ljubosumje je sestavljeno, hudo kompleksno čustvo: ponavadi ima osnovo v ljubezni oz. navezanosti, ki vodi v veliko potrebo po prisotnosti partnerja. To povzroči, da se ne počutimo preveč v redu, ko se partner odloči, da bo raje kot z vami preživel večer s prijateljem ali prijateljico, najhuje nam je seveda, ko gre za osebo nam enakega spola. Če znamo zamižati in požreti slino ter zadušiti nezaupanje, stvar mine brez prevelikih posledic. Problem je seveda moteče prisoten šele takrat, ko nam zaupanja do partnerja zmanjka, pa naj bo to upravičeno ali ne. Začnemo se boriti za naklonjenost, poskušamo nuditi več kot kdo drug. V svetu ekonomije konkurenca poveča ponudbo, kvaliteto in znižuje cene storitev in izdelkov, v svetu čustev pa konkurenca največkrat pomeni smrt zvezi. Lahko postanemo neprijetni, ko se za partnerja tako nenaravno trudimo. Ni iskreno. Tukaj velja omeniti še eno zvrst ljubosumja: ljubosumnost na prejšnjega partnerja. Ta je izredno neprijetna, rešljiva pa je samo tako, da se naučimo živeti s tem, da je vaša oseba zdaj sicer samo vaša, a je imela čustva, ki jih zdaj čuti do vas, že prej do nekoga drugega.
Z zgornjim včasih povezan problem je pomanjkanje časa. Problem, ki se zdi preveč očiten in banalen, da bi bil sploh vreden omembe, je lahko v kombinaciji ljubosumnostjo, pa tudi samostojno, smrtonosen. Partner vam beži vsak večer na nekakšne treninge, vi pa se sprašujete, kdo mu več pomeni - vi ali neka dejavnost. Odgovor nikoli ni enostaven, obstaja pa veliko napačnih, za katere je bolje, da jih ne slišite nikoli. Samo za primer: "Atletika je neka stalnica, ti pa …". Nadaljevanje sploh ni potrebno. Partnerju se je zareklo. Ko smo že pri zarečenostih - te lahko samostojno ali v družbe povzročijo hude probleme, kot recimo v tem primeru. Časovna neprilagojenost in neprilagodljivost lahko povzroči nekaj jeze, preveč rad pa se uresniči še pregovor, ali bolje, rečenica: "Daleč od oči, daleč od srca.".
Bolj nepremostljiv problem lahko predstavlja ohladitev enega od obeh partnerjev. Kot prvo je potrebno opredeliti razloge, ki so krivi za tako ohladitev. Poznamo dve vrsti ohladitev: primarne in sekundarne. Primarna ohladitev ponavadi pomeni, da je oseba, ki jo doživi, še malo nezrela in da ni primerna za daljše veze. Vnaprej ve, da bo v zvezi prej ali slej zmanjkalo ljubezni in čara, se hoče tega zaščititi in zbeži, ko vidi prve znake ohladitve na sebi. O sekundarni ohladitvi bomo slišali več malo kasneje.
Če se ohladita oba, kritično stanje nikoli ne nastopi, saj se osebi zlahka ločita in si poiščeta novega sopotnika. Ob tej priložnosti je treba potegniti črto med prej omenjenim cinikom, ki se je "hladne fronte" poprej zavedal in se je ob prvem pišu zavestno odloči, da je potreben "nov izziv", in na tem mestu omenjenim načinom razpada (sekundarna ohladitev prve stopnje): ko v partnerju iščemo nekaj, kar nam bi bilo dovolj všeč, da bi ostali z njim, pa nam ne uspe. Prej je bilo omenjeno, da lahko pride do tega, da enemu partnerju ljubezni, zaljubljenosti oz. katerega koli čustva, ki ga je v odnos prinesel, enostavno zmanjka. Drugega partnerja lahko tak odnos ljubljene osebe, ki ga čuti, a s prstom nanj ponavadi ne zna pokazati, zelo prizadene, saj v svoji navezanosti išče (ter pogosto tudi najde) krivdo v sebi. Zdaj je na potezi "hladnejši" partner: bo svoji ljubezni grobo razodel resnico ali pa ji bo vlival lažno upanje. Eno in drugo slej ali prej pripelje do konca, ki je boleč. Nekateri pa skušajo težavo rešiti tako, da partnerja načrtno ohlajajo oz. mu skušajo vlivati negativna čustva o sebi. Tako skušajo doseči status, v katerem oba koprnita po koncu boleče zveze in je vse le še vprašanje časa. Če pa je partner preveč navezan, je tudi to lahko problem.
Kot problem se lahko pojavi tudi prevelika navezanost obeh partnerjev, ali pa prevelika navezanost enega v kombinaciji z dominantnostjo v odnosu. Člana para v takem primeru izgubita svojo individualnost in kot posameznika postaneta za svoje prijatelje neuporabne, saj vedno prideta skupaj, v paketu. Tak par hitro postane osamljen, saj se vsem po malem zdi, da bodo kaj zmotili, če bodo pristopili in se začeli z enim ali drugim pogovarjati.
Malo prej sem omenil dominantnost enega ali drugega, in sicer v kombinaciji s potencialno preveliko željo po druženju. Tu ne gre za nič drugega kot še za eno obliko vsiljevanja svoje volje. V življenju je pač tako, da včasih namesto enakopravnosti nekdo izbere pasivno vlogo, nekdo drug aktivno, vse skupaj se ujame kot vijak z matico, a danes ni preveč obstojno. V današnjem svetu se vedno bolj poudarja potreba po individualnosti, zato je pasivnost nekaj negativnega, čeprav včasih dve osebi najdeta svoj ritem v takem načinu občevanja. Posebej ženske se ta problem prej ali slej dotakne, ko se vidi v nekem ameriškem filmu kot, denimo, pridna in marljiva gospodinja brez lastne volje. A izbira bi morala biti še vedno njena. Ženski svet se je v boju proti moški nadvladi tako močno povezal, da je včasih zveze konec že kar zaradi stereotipa "moški so svinje, tvoj še posebej" in ne več zaradi individualnosti, po kateri vsi tako koprnimo.
Denimo, da zgoraj omenjeni problemi do naše namišljene zveze ne pridejo. Vse teče, partnerja se razumeta, hodita dovolj pogosto, da sta oba zadovoljna, in ne prevečkrat, tako da oba ohranita svojo individualnost v družbi. Svoj odnos poglabljata, želita zvedeti še neodkrito o svojem partnerju. Zavedata se svojih napak, a jih ne poskušata pretirano popravljati, saj se dobro zavedata primerljive hibe na drugem. Taka zveza se na zunaj kaže kot popolna, idealna v telesnem in psihičnem delu odnosa. Kaj bi lahko šlo narobe. Če imamo srečo, razdiralske kače sovraštva do napak drugega spijo, po malem pa se oba čutita opeharjeno. Tu nastopita dva možna scenarija.
O eni različici prvega smo že spregovorili: sekundarna ohladitev prve stopnje. Ta nastopi hitro in je ponavadi ež vnaprej določena. Sekundarna ohladitev druge stopnje, v našem primeru prvi scenarij, je mnogo bolj nevarna in zahrbtna, bi pa bila lahko rešljiva, če bi se partnerja zavedala, v čem je njun problem. Partnerja torej ugotovita, da ni nihče popoln, a si tega ne upata odkrito priznati. Prepiri na to temo se ponavadi končajo s pobotanjem, ki pa ni nič drugega kot zakopavanje problema pod plast sveže zemlje ter sejanje nove trave na le-to. Prej ali slej pa eden v svoji jezi ugotovi, da ne partnerja sploh ni več navezan. Konec je oddaljen samo še za nekaj prepirov.
Drugi scenarij te slepe ulice se začne kot prvi, samo da se ne konča z ohladitvijo, temveč s sovraštvom. To je ponavadi slabša rešitev, a kratkoročno gledano manj boleča, saj partnerjev ne povezuje več ljubezen, temveč jeza in bes. Klin se s klinom zbija, čustvo je najlažje nadomestiti z drugim, saj drugače ostane praznina, ki je zelo moteča.
Ali obstajajo popolne zveze? Odgovor naj bi bil jasen, saj lahko iz aksioma "Nihče ni popoln." sklepamo, da popolnih zvez ni, če ni popolnih partnerjev. A popolne zveze (vsaj teoretično) lahko obstajajo, če se hibe, želje in tisto, kar lahko nudimo, in posebno dobre lastnosti enega in drugega ujemajo. O takem popolnem odnosu sicer ni veliko govora, saj je res, da želje po njem usahnejo, ko imaš za sabo več kot enega partnerja. Ugotoviš, da je težnja po popolnem partnerju utopija, ki pripelje do tega, da želiš prilagajati. Ko najdeš nekoga, ki je vsaj blizu tvojega ideala, ga želiš spremeniti v popolno podobo v svoji glavi. To ponavadi pomeni konec, ko se partner začne počutiti ogroženega ali celo nevrednega, polnega napak.
Kako bi lahko živeli v popolnem odnosu? Ne bi obstajale diskusije, vsi argumenti bi izzveneli v prazno, saj bi se partner vedno strinjal, skregali se ne bi nikoli, kar pomeni, da se tudi nikoli ne bi pobotali. Si tega res želimo?
Zato je nekaterim že jasno, da partnerja ne velja prilagajati neki neobstoječi viziji. Nekaterim to postane boleče jasno, ko jočejo v svoji bolečini in poprejšnji zmoti. Nesebičnost je lahko resnično vodilo in edina lastnost, ki bo iskren odnos popeljala do tja, kamor si želimo, pa čeprav v celo življenje z enim samim partnerjem.
Včasih je svojega partnerja bolje pustiti in mu ob tem dati vedeti, kako vas je prizadel in onemogočil dober odnos, kot trpeti. S tem naredite veliko uslugo tistemu, ki bo s to osebo naslednji, oziroma vsaj upate, da se je nekaj naučil za življenje. Če imamo koga res radi, moramo znati poskrbeti tudi za njegov lastni blagor, čeprav to kratkoročno pomeni obojestransko bolečino.
