Neko noč se prikrade k osloma v hlev lisica in potihem zbudi enega od njiiju. Takoj napelje pametnejšega od oslov, ko počivata v hlevu, da mu bo pomagala doseči nepojmljive dosežke, celo podvojiti njegovo delovno storilnost. Pametni osel navdušeno pristane k dogovoru, da mu lisica pomaga, saj kot pameten osel dobro ve, da je lisica zvita zver in da mnogo ve. Lisica mu izda, kje na poti raste zel, ki bo naredila ta čudež, a usluga ne bo poceni. Ne skrbi, je rekel osel, s podvojeno storilnostjo bom zlahka odplačal dolg, je rekel osel in naslednji dan z veseljem krenil na pot.

Osla sta že zgodaj zjutraj odpotovala s kmetom proti mestu zelo daleč proč. Naskrivaj pametnejši od oslov po lisičinem nasvetu pomuli zel in kmalu zatem, morda mine le nekaj minut, morda še manj, močno oboli tako, da ga noge komaj neso. Kmalu mu noge popolnoma popuste in jih le še brezmočno vleče po tleh. Zgolj močna vprega, katere večji del teže je zdaj nosil zdravi marljivi osel, je nosila njegovo telo in ga vlekla naprej. Drugi osel se potrudi in sam vleče cizo ter bolnega osla, pri tem pa strašno omaguje. V nekaj dnevih zdravi osel od same izčrpanosti stori smrt, bolni pa čudežno ozdravi še naslednji dan. Od tistega dne je moral cizo peljati sam, saj je kmet videl, da je to sposoben opravljati tudi en sam osel.

Pametnega osla ob povratku iz službene poti obišče lisica in zahteva poplačilo. Osel se pritoži, da je izgubil prijatelja osla, ter da so bile obljube lažne. Lisica reče – glede na svoj neto efekt si dvakrat močnejši kot si bil, saj zdaj sam opravljaš, kar sta prej dva. Že, odgovori osel, ampak na koncu dneva ležem sam spat po tem, ko dobim enako za piti in jesti kot prej. Vidiš, je rekla lisica, zato imam pa jaz MBA, ti pa ne. Osel je še dolga leta, takorekoč do smrti, odplačeval svoj dolg lisici in včasih pred spanjem podvomil v svojo pamet.

Sodni epilog

Lisica je bila obtožena zaradi konflikta interesov pri svetovanju svojim strankam. Prav tako kot oslu je namreč svetovala kmetu – na področju povečevanja storilnosti delovne sile. Zvita, kot je bila, jo je odnesla brez obsodbe.

»Pomagaj mi iz te luknje; zaradi velikega kamna, ki mi zapira votlino, ne morem ven.«

»Kako me boš pa plačala?« vpraša kmet.

»Oh, preljubi človek, tako te bom poplačala, kakor plačujejo ljudje največje dobrote.«

»Naj bo,« reče kmet in odvali veliki kamen.

Ko pride tako rešena kača na svetlo, hoče kmeta umoriti. »Ho, ho!« zavpije ta. »Kaj pa je to? Je to plačilo za tako veliko dobroto? Je to zahvala sveta?«

»Je,« odgovori kača. »Ljudje plačujejo dobro s hudim, to zahvalo sveta sem ti obljubila.«

»Jaz sem preprost človek, zato se ne maram prepirati brez učenih prič. Poiskati jih morava in jim dati to zadevo v razsodbo. Če izgubim pravdo jaz, rad umrem.«

Oba se napotita in ne daleč najdeta starega konja — belca; sama kost in koža gaje, meso je izginilo.

»Zdravo, gospod belec!« nagovorita kljuse. »Kaj delate tu na pustem polju in zakaj niste na pristavi v hlevu pri mastni ovseni hrani?«

»Oh,« odgovori belec, »nikar se temu ne čudita. Splošna navada na svetuje, da stvari zavržejo, ki zaradi starosti ne morejo več služiti. Trideset let sem bil pri imenitnem gospodarju; njegov je grad, ki ga vidita tukaj, zvesto sem mu služil in še dobro se spominjam, da sem ga v zadnjem boju nekajkrat rešil smrti. Zdaj, ko sem že star in slab, me je izročil konjedercu.«

»Si slišal, kmet,« pravi kača, »kako plačuje svet? Pri priči te zadavim!« »Počasi, počasi!« reče kmet. »En sam tega ne more razsoditi. Treba jih je zaslišati še več.«

Poslovita se od belca in gresta dalje. Kmalu nato naletita na psa, ki je bil privezan k plotu za staro vrv.

»Zdravo, gospod pes!« ga pozdravita. »Kaj ste tako otožni? Menda slabo živite, ker ste podobni okostnjaku?«

»Oh,« vzdihne pes. »Zvesto sem služil svojemu gospodarju in to je zdaj moje plačilo. Koliko težav sem prebil na lovih in zabavah, koliko zajcev nalovil gospodi in marsikateri dober košček čapnil s svojimi zobmi. Da ne govorim o potepuhih in tatovih, ki sem jih pregnal, ko sem varoval. Ker sem že star in utrujen, meje dal moj gospod privezati k plotu. Vsak trenutek pričakujem smrti, ker skoraj pridejo, da me ustrelijo.«

»No, kmet,« zavpije kača, »tvoja pravda je izgubljena!«

»Ne tako naglo, moja kača! Če še tretji tako razsodi, tedaj sem v tvoji oblasti in lahko storiš, kakor ti je drago.«

Ko se tako prepirata, se prikaže lisica, ki se drage volje ponudi za sodnika. Preden pa se loti razsodbe, pokliče kmeta na stran in ga vpraša, kako je preskrbljen s kokošmi, in koliko jih da nji, če ga reši iz te nevarnosti.

»Vse svoje kokoši ti dam, ljuba, zlata lisica!« odgovori kmet.

Zdaj prične govoriti lisica na dolgo in široko in dokaže, da je treba preudariti natanko vse okoliščine.

»Da se nobenemu od vaju ne zgodi krivica,« pravi lisica, »moramo vedeti vse, kako se je to zgodilo, pregledati moramo tudi kraj, kjer si bila ti, kača, zaprta.«

Vsi trije se napotijo k pečini.

Lisica maje z glavo, kot bi ne mogla razumeti, kako je imela ta velika kača prostor v tej tesni luknji.

»Pokaži mi vendar, kača,« reče lisica, »kako si tičala v tej votlini?«

Kača zleze v luknjo, da bi pokazala, kmet pa na lisičin migljaj zavali kamen pred votlino. Vtem še zvita lisica večkrat vpraša kačo: »Je bilo tako, ljuba kača?«

»Ravno tako,« odgovori ona.

»Če je bilo tako,« nadaljuje lisica, »pa tako tudi ostani!«

Tako rešeni kmet vesel povabi lisico za zjutraj ob sedmih domov na kurjo pečenko. Kmeta, ki je tako pozno prišel domov, žena ni ravno prijazno pozdravila.

»Oh, ljuba moja žena,« pravi kmet, »ko bi vedela, kako se mi je godilo, bi drugače govorila. Zlata moja ženka! Toliko, da me nisi izgubila! Pomisli, kakšna nesreča se mi je primerila; moje življenje je bilo v veliki nevarnosti.«

Nato ji pove vse.

»In,« pravi nazadnje, »če bi tedaj ne bilo poštene lisice, bi bil izguljen. Iz hvaležnosti sem ji bil obljubil vse naše kokoši, jutri zjutraj pride ponje ...«

»Ponje pride?« pravi žena. »Kaj, po našo perutnino pride? Kaj imaš ti z mojo perjadjo? Le pride naj lisica, jaz ji že posvetim!«

Sirota lisica pride, toda v svojo nesrečo. Kmetica ji potre hrbtišče.

Umirajoča še vzdihne lisica:

»To je plačilo sveta!«

Slovenska ljudska