Kristjan Lapuh Zapisi

Moja edina napaka

Sanjam sanje enajstih vrtnic,
in dvanajsta si ti,
oranžnih enajstih lepotic
kraljica sred cveti.

Kako te je videti lepo,
enajstih lepotic kraljica,
sede, z glavo sklonjeno,
edina prava lepotica.

Tako si čudovita,
rad bi te imel,
za vedno pri meni skrita,
da ne obraste te plevel.

Moja vrtnica si,
najbolj posebna roža,
zate me ne skrbi,
ko sapica te boža.

Sapica ti pihlja med listi,
tako lepo šumiš,
nikoli zvok ni isti,
ko mimo pihne piš.

A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
šumenja te čar
zaziba lepo.

Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje je večen piš,
med listi ti skače.

A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
roka z vodó.

Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje živiš,
srce mi kar skače!

A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
z isto roko.

Ne vem še, kako,
kaj storim, kaj bi,
če vrtnica kar tako,
mirno, umrla bi ti.

Mrtva, svobodna,
nikoli več roke ne rabiš,
mrtva, hladna,
jokaš, rečeš, pozabiš.

A jaz, kot vrtnar,
zalival bi te skrbno,
a tebi ni mar,
kaj je bilo.

Važno da si mrtva in svobodna,
mrtva in hladna,
vesela in srečna,
v pišu večna.

Postavljam te v čas,
ti prostor omejujem,
ni mi do vas,
iz vrtnic le lastno srečo si kujem.

Ker jaz, kot vrtnar,
vsak dan sem isti,
meni ni mar,
da piš te očisti.

Vetrc, sapa, piš,
piha, pihlja, prepihava,
jaz pa pustim, da sediš,
obrašča te trava.

A jaz, kot vrtnar,
rastem s to travo,
obraščam te kar,
to mi je pravo.

Dušim, mrtvim, na mestu stojim,
nisem piš, nisem čar,
ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad,
ob sebi, ob komer hočeš,
samo da živiš, samo da dihaš, nočem,
da se dušiš, a moja napaka, kot edina,
ki zanjo vem, ti kot edina,
ki zanjo veš, je ta, da te ljubim,
a ne sama po sebi. Je ta, da te ljubim preveč.
Jokam, ko pišem,
jokam, ko pišeš,
jokam, ko govorim,
jokam, ker je to moja napaka,
ker ne vem, kaj je ljubezen,
ker ljubezen ne omejuje,
ker ljubezen ne diha,
ker ljubezen samo je,
ne krade kisika,
mogoče ti kupim še en ducat vrtnic,
mogoče ti pošljem porcelanasto lutko,
mogoče, kot vedno, je to moja napaka,
ker taka, kot si, je vsaka enaka (napaka),
ker vsaka ima en,
en sam cilj, ki je večen,
in cilj je kar ta, da te slečem in
stlačim v škatlo brez dna in
zavijem v celofan,
kar tako tja dan,
da te ovira,
da ne moreš dihati,
da si tam, a ne, ker tako hočeš,
da si tam, a ne ker tako hočem,
da si tam, ker misliš, da hočem,
da si tam, ker misliš, da moreš,
da si tam, ker jaz te tam hočem,
ker jaz sem kot bog in ti kot boginja,
boginja?
Ne, kot sužnja, sužnja moje edine napake.
Napake, da ni ti enake, ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad.

Res rad.

Sodobno

Sodobni svet,
sodobni ljudje,
sodobni odnosi.

Sodobno okolje,
sodoben pekel,
sodobne igre.

Sodobni vplivi,
sodobne pretveze,
sodobno sami.

Oživljena

Spomnim se dneva ne točno,
ko vrtnico rdečo sem dobil.

Sočno in lepo in rdečo sem hranil,
dišeča spominjala me je nate.

Branil ji nisem ne sonca ne vode,
veselo je cvetela in sijala.

Svoboden pogled je imela v naravo,
sonce rumeno in travo zeleno,
in polje in vrt.

Ne ujame me smrt,
si misli kraljica,
ko glava ji klone,
je jasna resnica.

Zdaj vrtnica moja,
ki si mi jo dala,
počiva pri meni –
je za vedno zaspala.

Zdaj trni so suhi in trdi.
prej le mehko so bodli.

Gledam jo, in mislim, in jokam
ne pomaga ji nič, naj še stokrat zastokam
in rečem, naj vstane, pa sploh ne posluša,
ker s telesom je z mano, a v duši že mrtva.

Kaj vem, mogoče še vstane,
ne danes, ne jutri, mogoče pa kdaj,
zares nikoli se ne ve …

Posmrtna izkušnja

Danes sem se bil zbudil mrtev
sprva nisem vedel,
kogar bil sem žrtev,
na rob postelje sem se usedel.

Mrtev čakal sem na dan,
ker sem bil prezgodaj vstal,
nisem bil zaspan,
o večeru prej sem misli si koval.

Zakaj se človek umorjen,
brez očitnega razloga,
mrtev, hladen, v smrti prerojen,
se sme zbuditi, zaboga.

In to povrh še v lastni postelji,
kot da vesoljna ironija,
ki se mu smeji,
šale nad njim zbija.

Dan poprej, kaj že?
Spomin se vrača,
tuhtam, jokam se smeje,
kaj že, kaj že, sploh?

In kot blisk, zadene, zasveti,
ne počasi in tuhtajoče,
drog, luč, cesta, jaz in ti,
smrt počasi se smeji, ko možgani,
počasi, se cede,
po drogu,
počasi, na pločnik,
počasi, smeje,
dvignem se, ne sam,
neseš me ti.
Ti?

Kam, kam me neseš,
zakaj, saj si prešibka,
me neseš, kot pero,
tako zlahka,
spomin mrtvemu se vrača,
hitro, švig,
kaj, švigne misel,
kako, kaj počenjaš,
zakaj me nosiš,
kako to, da ti.
Ti?

Mene ni, prelahek sem,
samo zdi se mi, da sem,
tako zlahka nošen,
kot pero lahak,
ne more biti,
sanjam, to bo, sanjam!
Ah, kakšne lepe sanje,
znam leteti, lebdeti,
nesmrtno živeti,
moč nad vsem imam jaz.
Jaz!

Jaz, ko pa vendar letim,
sem močan, a lahak, kot ptica,
ne kak telekinetski spak,
temveč tak, kot mi ni noben enak,
saj letim, do nesmrtnosti ni več kot korak.

Korak pa tak, bedak,
kri mi teče, v eni sragi.
Življenje z njo, odteka,
krasno …