Kristjan Lapuh Zapisi

Mimobežnica

Srečal jo je, ko je hitel preko mostu čez Ljubljanico. Niti malo se ni spremenila odkar jo je nazadnje videl, kljub temu da je minilo že nekaj let. Tudi ona je hitela, a ga je opazila. To je vedel, ker se je za hip zdrznila, ko ga je opazila hoditi nasproti. Izgledalo je, kot da ga je hotela pozdraviti. Tudi on jo je želel, a tega najbrz ni pokazal, vsa ne tako, da bi ona to lahko zaznala.

Na hrbtu je nosila violino in roka ji je počivala na naramnici. Lahko je videl njene tenke prste, ki so objemali naramnico, lepe, elegantne, kakršen je bil tudi njen obraz, nespremenjeno čudovit, droban, kot takrat, pred dolgimi leti, ko jo je nazadnje videl. Dobro si ga je zapomnil, ker ga je včasih skrivoma študiral med dolgimi predavanji. Nikakor ne bi mogel trditi, da je bil zaljubljen vanjo, vendar ga je vedno privlačila. Ravno zaradi te tihe, drobne lepote.

Bila je plašna in preveč zaprta vase. Edini stik, ki ga je bil navezal z njo, je bil, ko je vstopil prezgodaj v predavalnico in jo pozdravil. Odzdravila je in zardela. Od tistega momenta se mu je za vedno zapisala v spomin. Kdo dandanes sploh še zardeva in iz kakšnih razlogov? To se mu je zdelo v svetu, kjer so sramežljivosti napisali nebroj nekrologov, bolj oddaljeno od oddaljenega.

Ko je odšla mimo, mu je bilo žal, da je ni ustavil in poskusil z njo poklepetati. Dvomil je, da jo bo še kadarkoli videl.

Retrospektiva

Odložil je telefonsko slušalko in globoko vdihnil. Na oko se mu je prikradla krokodilja solza ... takšna bi bila, če bi jo kdo videl. Spomnil se je, da je v prostoru sam, solza ni mogla izpolniti namena, vzpodbuditi usmiljenja, kupiti ali hipotekirati objema, ničesar. Bila je le prazna solza iz praznega očesa. Oko, ki je ostalo prazno po tem, ko so mu izbili iz njega ves smisel lažnega žara, neke odigrane karizme, ki je bila sestavljena le iz široke odprtosti in močnih obrvi, ostrega pogleda s hitro premikajočim se žariščem in brez mežikanja, ali pa le z bežnim, ko se je pogled obsojenega umaknil drugam, ker ni zdržal teže. V očesu je sedaj brlel nov pogled. Bil je to razkrinkan pogled obsojenega morilca, ki je ves čas sojenja verjel v svojo trdno, čeprav iz trte zvito obrambo, pogled hinavskega izdajalca, ki v tisti sekundi, ko je zasačen, izgubi vse prej, pogled lažnivca, kateremu ena, zadnja laž, uniči kredibilnost vseh 100 resnic poprej. Pogled je bil mrtev. Raje je obrisal solzo.

Končalo se je s pismom in klicem, ki je pismo potrdil. Končalo se je z obtožbo po vseh možnih točkah obtožnice, in administracijo kazni. Mogoče pa le ni bila krokodilja solza ... samo da je prišla iz nečesa tako globokega, tako zakoreninjenega, da ni bilo mogoče več določiti točke izvora, kot 10x preusmerjeno pismo s prav toliko prečrtanimi in dopisanimi naslovi, potrganimi znamkami in zbledelim žigom. Lahko bi bilo, da bi bila tisto solza sramote. Če je bilo tako, ni bila zadnja.

»To, prijatelj, je bila solza, ki jo dobiš, ko ožameš krompir, ki drugače izgleda suh in kot kamen. Solza prebodenega in stisnjenega ega.« Pisal je pesem v svoji glavi, neritmično poetičen tekst brez repa in z mnogo strašnih glav, da bi se potolažil ravno toliko, da bi lahko mirno pri sebi ugotovil škodo. Kaj, pravzaprav, je tisto, kar je stisnilo tisti krompir, ki utripa namesto srca in ima namesto žil infuzijske injekcije in cevčice?

»Ego ne izpušča telesnih tekočin, če je pravilno ojačan, integriran in zavit v mistiko laži okoli njega. Ego je nekaterim, kot si ti,« si je razlagal »srce in duša vsega, kar počnejo. Za vse je najpomembnejše, da izgleda, kot mora izgledati, vse je igra, ki je zgrajena okoli tega.«

Pomembno zanj v tistem trenutku je bilo, da je ugotovil, kje so se zadeve zalomile, ampak ne na časovni premici dogodkov, ki so se dejansko dogajali okoli njega in v stiku z njo, ampak, kje si je dovolil tako blizu, da se je videlo tako veliko tolikšnih napak, ki so pokopale iluzijo popolnega umora, umora brez krivca. To, da ga je obtožila vsega, česar je bil res kriv, ni bilo uničujoče zanj ne zaradi posledic (navsezadnje jo je izgubil, ampak kaj potem) in ne zaradi tega, ker bi preko nje spoznal novo in ultimativno resnico (čeprav je bilo včasih potrebno, da je lagal sebi, za blagor večje slike, za realističnost). Uničilo ga je, da je izgubil igro, v kateri še nikoli ni končal kot poraženec pred samim sabo. Poraženci ga niso zanimali, vedel je, da se lahko počutijo kot zmagovalci, ampak samo pred samimi sabo. Kot se počutiš zmagovalca nad klopom, ki je izgubil glavo pod tvojo kožo ... umrl ... a v procesu povzročil zajebano vnetje in meningitis. Klop je zmagal. On je ponavadi zmagal. Tokrat pa je bil on le klop, odstranjen z glavo vred, predvsem z vsem, kar je bilo v glavi. Nihče ni jokal za njim, še maščevati se ni mogel, presenečen je bil, nikakor ni bil pripravljen. On je v tej sliki bil absoluten, popoln in nezamenljiv poraženec v očeh morebitnega vsakogar, ki bi se v situacijo površno poglobil kot naključni poslušalec kogarkoli, ki bi zgodbo pripovedoval.

To je bila tista solza. Solza osramočenega, povoženega in sušečega se ega. Na kar koli v pismu, njenih besedah ali v dejanski preteklosti skozi nov filter tega, kako je ona resnično to dojemala, je pomislil, ga je samo še bolj potrlo. Kriv na vseh točkah. Najhuje je bilo, da se je tega poprej zavedal, ampak si nikoli ne bi mislil, da se bo našel nekdo ...

Tokrat je res šlo predaleč in prehitro. Iz rok mu je zbila vsa možna orožja, tako dobro ga je poznala, da mu je vnaprej odgovorila na kakršen koli možen odgovor z njegove strani. »Ne sklicuj se na ljubezen.« in »Ne omenjaj spoštovanja, ker ga sam nimaš.« in še mnogo stvari, ki so bile nekoč zanje le krilatice, z lahkoto izstreljene in devastatorne, kjer so našle ušesa. Zdaj so bile brez pomena. Bile so razkrinkana laž lažnivca, hinavca, tatu. On sam je bil brez pomena. Na nek način je večji del živel v lastnih besedah. Besede so bile tiste, ki so pomagale razlagati stvari, ki so se že bile zgodile na način, kjer so se zgodile na način, kjer je on izpadel v dobri luči, včasih heroj, včasih sodnik, včasih le kot opazovalec, ampak vedno kot moralni zmagovalec. Še če je govoril o svoji zmoti, je bilo to tako, da je izpadel v stiku s svojo platjo, ki jo je imel za slabo lahko le on, in nihče drug, ker bi to že bilo žaljivo. Ampak v resnici je bil slab. Brez provociranja, brez projekcij, brez prirejanja preteklosti, slabo je delal in slab je bil. Tako se je tudi počutil. Brez milosti. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje pred tem čutil kaj zares, samo po sebi, brez dodatkov in brez igre. Mogoče nikoli, mogoče do mrtvih objektov, kot so bile igrače in kraji v otroštvu. Ni se spomnil. Zato ni obstajalo.

To je bil on. To je še leta kasneje bil on. Le da podivjane zveri - črni psi, čuvarji ega, luskasti zmaji in petelini, ki so kikirikali ode soncu, ne da bi jih sami razumeli ali vedeli ali razumeli, kaj sonce je in zakaj sveti - niso več bivale v istem zverinjaku. Obrnile so se navznoter in njega samega branile pred njim samim. Tako kot bi moralo biti dolgo pred tem, da bi lahko bilo nekoč kako drugače.

Sanje

Spet jo je imel v rokah. Temu nikakor ni mogel verjeti, ne tokrat. Vohal je njene lase, kot da so resnični, malo so migali v ledenem zimskem vetru, ki je dišal po zimi, uležanem snegu in umazanih železniških tirih na postaji. Bilo je zgodnje božično jutro in kot tako popolnoma tiho. Vsak zvok, ki je nastal kjer koli v bližnji ali daljni okolici se je z neverjetno jasnostjo izstrelil čez bližnje travnike in se odbijal od naselja. Psa iz kmetije nedaleč stran si slišal, da bi se ga lahko dotaknil in ga pomiril, v oddaljenosti pa si lahko slišal težak počasen vlak. Vse to so bile seveda le sanje. Kot take si jih je, sicer previdno, upal še naprej uživati.

Vonj njenih las je bombardiral njegov nos, tako domač in znan po vseh letih. Veliko spominov je priklical ta preprost, čist vonj, mešanica kože, šampona in težke rjave grive, ki ji je vedno na tak način padala čez obraz, kot da bi bil vsak las del umetnega, previdno oblikovanega slapu. Tudi kot celota je njen obraz deloval bolj kot delo beneškega keramika kot nekaj naravnega, s svojo gladko belo kožo in konkrasti, ki so jih risale obrvi in v jutranji ledenici še toliko bolj rožnato obarvane tenke, a mehke ustnice. Ni si jih upal poljubiti, ker se je bal, da bo prekinil nežno stkan sen. Ni se je upal niti pogledati, v resnici je njen obraz videl le kratek čas tik preden mu ga je zakopala pod vrat. Uho je izgledalo na mestu, točno tam, kjer ga je pričakoval, tudi to v harmoniji s padajočimi, hladnimi lasmi.

Sonce se je počasi dvigovalo in prenehalo biti vijolično. Čutil je mraz, kako se mu je počasi prikradel v zadnjico in se čudil, kako resnično je vse postajalo. Lasje so ga, kot da bi ga želeli prepričati, da sanje le niso sanje, s konicami žgečkali po nosu do te mere, da se je po njem popraskal. Nato je spregovorila in kri se mu je strdila v žilah kljub temu, da je njegovo srce norelo v prsih ob prvih zvokih, ki niso bili lajež, škripanje škornjev ob sneg prezgodnjega sprehajalca, počasen, a zanesljivo se približujoč vlak ali njegova lastna kri, ki mu je od vznemirjenja šumela v ušesih.

”Želela sem ti samo voščiti,” je rekla. Mirno in nemirno hkrati je zaključila stavek, prelival se je v drgetajoč šepet. Najbrž od mraza. Saj ga ne ljubi več, je pomislil. „Hvala, veliko mi pomeni,” je odgovoril. Besedo hvala so skoraj v celoti pogoltnile zlepljene glasilke. Obrnil je obraz stran od nje in se odkašljal v roko, ki jo je za trenutek odtegnil iz njenega hrbta. Bilo mu je nerodno. Še v sanjah je znal uničiti moment.

Desno lice, toplo od njenega, je hip zatem, ko je obraz umaknil, preplavil mraz. Izkoristil je priložnost in z obema rokama objel njeno silhueto okoli bokov in se umaknil malo od nje. Ni se mogel več zadrževati – moral jo je poljubiti, pa če se v naslednjem hipu zbudi v enako jutro kot zadnjih nekaj let, odkar se nista več zbujala skupaj. V jutro, kjer ga je kot enoličen opomnik, v kakšen dan se bo resnici prevesilo, pospremila njena slika na klubski mizici. V dan, ki se bo prav tako kot dan poprej in dan, ki sledi, prevesil v topogleden večer, podoben prav vsem do točno tistega večera. Na njegovo presenečenje je čisto malo razprla ustnice, ki so bile kljub mrazu in sicer ledenemu obrazu prav tople, kot v želji po poljubu. Prste ji je zakopal od spodaj skozi lase in zaprl oči. Kljub temu jo je popolnoma jasno videl pred seboj. Poljubljal jo je, kot da je zadnjič, saj je tudi bilo. Niti v sanjah niti v resnici je ni videl že nekaj dovolj časa, da je trenutek znal in upal ceniti. S čim si je zaslužil tako živo prebujanje, ni upal niti pomisliti. Počutil se je, kot da je zblaznel in da ga um razsipno razvaja s podobami sreče in ugodja. Pomislil je, da se mu je morda kaj pripetilo. Morda celo res dokončno zmešalo.

Poljub ni jenjal, ne, celo stopnjeval se je, stopnjeval tako, kot se lahko stopnjujejo le poljubi zaljubljencev sredi zasneženega perona male želežniške postaje z enim tirom na božično jutro v sanjskem svetu. Prste ji je vedno močneje zakopaval v lase in jih mučil ter kuštral, oni pa se niso vdajali in so mu polzeli med členki kot curki vode. Njene roke so našle gumbe njegovega plašča in jih odpele ravno prav, da so ga lahko objele okoli ledij. V hipu so postale tople ob njegovem telesu. Objem je to postal šele, ko se je z rokami oprla in popolnoma privila k njemu.

Ni zdržal več. Lajalo je vedno več psov, jutranjo tišino, kolikor jo je dopustil vedno glasnejši počasni vlak, je začel prekinjati glasen promet. Sanje so postajale mučne in težke, glede na nežen začetek popolnoma neblagoglasne in lažnive. Želel se je zbuditi. Roke je pustil, da so same omahnile od njega, noge so mu klecnile kot v korak nazaj, stran od nje, ter se spotaknile na rob perona. Vlak se ni zdel več tako počasen ko ga je videl iz oči v luči, te sprva rumene, zatem svetle kot poletno sonce, kmalu rdeče in potem popolnoma črne. Njen krik je preparal nebo, njegov pa tire.

Na kratko

Ozrl se je okoli sebe, v polmraku je komaj zaznaval oblike predmetov okoli njega. Do konca je odprl oči in čakal, da se privadijo na temo v prostoru. Ni vedel, kaj bo uzrl in kje se je zbudil, a ker ni bilo prvič, da se je zbudil rahlo dezorientiran, je mirno počakal, da so oči začele zaznavati obliko prostora. Kmalu ga je prepoznal. Bila je soba hotela malce izven mesta, prijetna in domača. Ob sebi je na dvojni postelji pričakoval njo, in uzrl jo je takoj, ko so oči prepoznale silhueto njenega telesa proti zadimljeni svetlobi svetilke s ceste. Ugotovil je, da njeni lasje padajo čez njegovo roko. Zvok, ki se je prej zlival s prometom, je razpoznal kot mirno in globoko dihanje. Prevrnil se je na bok k njej in ji dal roko okoli pasu. Bila je topla in gola. Poljubil jo je na teme in se odvalil nazaj na hrbet. Tudi sam je začel mirno in počasi dihati, kot ona, prvo vzburjenje ob zbujanju ga je minilo. Čutil je, kako se mu telo prekrvavlja, kako ga objema mraz sobe, ki je iz zimske noči uhajal skozi priprto okno. Pomislil je, da bi jo morda zeblo, in se ponovno stisnil k njej. Zastokala je in objela roko, ki ji jo je položil na polne prsi. Vedel je, da je ni zbudil in da ga je objela le, ker ga je čutila tudi v spanju. Najbrž ga je sanjala kot marsikdaj. Verjel ji je, ko mu je razlagala, kako živo ga doživlja ter da se zbuja z mislijo, da je ob njej, ker je bil v njeni glavi tako prisoten, da bi ga lahko prijela poleg sebe, ko odpre oči. Verjel je, da ga ljubi, čeprav mu je to reklo že toliko ljudi poprej, za katere se je izkazalo, da uporabljajo le zven in ne duha besede „ljubiti“.

Zastokala je ponovno, ko ji je ukradel roko iz njenih prsi in se počasi odvalil s postelje tako, da je ne bi zbudil. Pokril jo je z odejo ter pobral hlače s tal. Zaponko pasu je držal trdno v roki, da ne bi rožljala, ko bi si nadeval hlače. Tako se je kos po kosu oblekel in na koncu snel še topel zimski plašč z obešalnika iz omare, ki je neznosno zacvilila, ko jo je zaprl. Zbudil jo je. Le upal je, da se ne bo ozrla in ga videla popolnoma oblečenega pred vrati hotelske sobe. Ni je želel prestrašiti. Vedel je, da se bo zbala, da odhaja. Tokrat bi imela prav.

Obrnila se je in zakričala, ko je videla njegovo temno silhueto, neprepoznavno v temi. Slišal je, kako njena dlan panično išče stikalo svetilke na nočni omarici poleg postelje. Luč ga je razkrila tik pred odhodom iz sobe.

„Kam greš?“ je vprašala skoraj panično, a gotovo močno prestrašeno.

„Na sprehod sem si zaželel,“ je rekel, ko je ugotovil, da je oblečen v plašč ne bi uspel prepričati, da je želel le obiskati hotelski bar.

„Zakaj? Kaj je narobe?“ je nadaljevala z istim tonom, tokrat manj prestrašenim, a toliko bolj zaskrbljenim.

„Nič,“ je odgovoril in skozi nasmeh nadaljeval: „ampak zbudil sem se in se nisem želel premetavati ob tebi, da te ne bi zbudil.“ To jo je pomirilo in nasmehnila se je nazaj.

„Rada te imam,“ je rekla z ljubečim, toplim tonom. „Kmalu se vrni. Rada te imam …“ Stavek je izzvenel kot nedokončan. Nedokončan kot vse, kar se je med njima dogajalo v tisti sobi. Vedel je, da je pravi trenutek, da odide, a je izkoristil priložnost, da je stopil čez sobo, jo objel in poljubil. Usločila je svoj beli vrat proti njegovi glavi in ga toplo poljubila. Z roko mu je šla na kratko skozi lase in mu jo pustila na vratu ter ga nežno poljubljala z vlažnim jezikom. Neverjetno je dišala. Na hitro jo je objel okoli ram in takoj stopil korak stran.

„Kmalu bom nazaj, samo malo zraka rabim … bom potem lahko najbrž zaspal naprej.“ To rekoč je stopil nazaj proti vratom. Ozrl se je in jo videl, kako je legla. Zaprla je oči. Bila je mirna in videti srečna. Na oko mu je stopila solza in spolzela ob nosu. V slabi svetlobi male svetilke je ne bi mogla videti tudi, če bi odprla oči, a si jo je kljub temu hitro obrisal.

Ko je hodil po hodniku proti stopnišču, je v plašču zatipal po denarnici. Bila je tam. Odpravil se je proti recepciji in hitro plačal ter prevzel svoj dokument. Stopil je na sneg na ulici. Bil je svoboden in lahko je odšel. V hotelu ni imel ničesar, po kar bi se želel vrniti.

Potres

Naglo in cvileče je avtobus zavrl na postaji in se skoraj izpraznil. Ljudje so začeli plužiti po tri dni starem sivem ljubljanskem snegu vsak v svoj del naselja ob postaji. Avtobus je speljal in najbolj počasno starko poškropil po z zdrizom črne plundre izpod srednjega kolesa.

Aleš je prizor, dokler ga je imel v vidu, opazoval skozi počiščeno luknjo na zarošeni šipi, ter zatem nadaljeval branje iz papirjev, ki jih je držal pred seboj. Minuto zatem se je zalotil pri premišljevanju o umazanem plašču in obrazu starke, ki ga v resnici ni videl niti prej, ko je še bila na avtobusu, ampak si ga je živo predstavljal, zgrbančenega, uvelega in grenkega. Obraz nekoga, ki ni odraščal med cestami, pločniki in po istem voznem redu kot vozniki avtobusov. Zdaj je bila starka najbrž že na poti v svoje dvosobno stanovanje med zidovi delavskih blokov spalnega naselja. Najbrž je še 20 let nazaj nosila predpasnik in vihtela kuhalnico za svojega moža. Najbrž se spominja dne, ko je ostala sama v dvosobnem stanovanju, pogreba, hladnih obrazov obeh poročenih otrok s svojima družinama in občutka ovdovelosti. Po vsej verjetnosti je bil pogreb na kakšen nenormalno topel pomladanski dan, ona pa se je potila pod črno ruto, ki je z njeno mamo pokopala že njenega očeta. Najbrž ji je bilo prevroče, da bi lahko sploh zares jokala. In po vsem, kar ima za sabo, se vrača v svoje prazno stanovanje, ki ga enkrat na teden obišče hčerka in mogoče enkrat na mesec sin, ki je odvetnik in prezaposlen, na poti pa jo z ledeno vodo škropijo brezskrbni vozniki. Njen morebitni pogreb je edini razlog, da njen sin zavaruje počitnice, če bi jih moral odpovedati. Dopust je dragocen. Sicer pa, kaj starka počenja zvečer, da se mora vračati zvečer, sama.

Aleš je papirje pospravil v aktovko, ker se je izgubil pregloboko v svoji domišljiji. Do doma je imel še približno 5 minut, in zaprl je oči. Opazoval se je, kako je vstopal skozi vhodna vrata bloka in poklical smrdljivo staro dvigalo. Vsakič, ko je pritisnil na tisti gumb, se je spomnil, kako je nekoč tekel po stopnicah za njim, zadnja leta pa je bil za to preutrujen. In vsakič, ko se je opazoval vstopati skozi vrata stanovanja, je pomislil na svojo punco, kako ga čaka nekje na področju šestdesetih kvadratnih metrov, najbolj verjetno v dnevni sobi, nesrečna in nevajena življenja v stanovanju tipičnega skompresiranega ljubljanskega naselja. Mogoče niti ni bila več nesrečna, ampak kadarkoli je Aleš o tem premišljeval, si jo je predstavljal kot prvi dan, ko je prinesla prvo torbo in vstopila skozi vrata z utrujenim in naveličanim pogledom. Seveda se bosta preselila, ampak situacija, kot je, tega trenutno ne dovoljuje že nekaj let. Pa saj še nimata otrok, in službo imata oba blizu. Zakaj ni bila zadovoljna? Ljubljana je vendar skoraj vas in v katero koli smer se pelješ nekaj kilometrov, si zunaj.

Avtobus je dalje sekal skozi meglo, Aleš je za trenutek videl le nekaj luči, oranžno svetlobo uličnih svetilk in oddaljeno svetlobo avtomobilske meglenke. Odločil se je, da raje nazaj zapre oči. Bil je lačen in na ogrevanem avtobusu mu je bilo prevroče. Komaj je čakal, da stopi na vlažen in leden zrak in sam začne sekati meglo s svojim telesom.

Bližalo se je zadnje križišče pred njegovo izstopno postajo. Aleša je prvo skoraj vrglo v šipo, takoj zatem pa je dobesedno odletel iz stola na mokra umazana tla. Sam pri sebi je preklel voznika, ki jih je celo pot vozil kot tovor, in poskušal vstati. Preklinjal je avto, v katerega so se zaleteli, gradbeno luknjo, ki so jo povozili, karkoli je že bilo. Ko se je prijel za rob stola, da bi se dvignil, ga je spet vrglo na tla, in tokrat se je udaril z glavo v stol zraven. Za trenutek je videl blisk svetlobe, malo ga je zabolelo, ampak ni bilo nič resnega. S še resnejšo namero, da vstane, se je močno prijel stola z obema rokama. Tokrat mu je uspelo, vstal je. Videl je ljudi, ki so tekli iz hiše ob cesti, voznik pa se je spredaj nekaj drl. Enkrat med Aleševim plazenjem po tleh je slednji tudi odprl vsa vrata avtobusa, in Aleš je izstopil na cesto sredi križišča. V gosti megli je videl le malo, in začel je hoditi po pločniku proti domu. Ljudje, ki jih je videl teči, so že izginili iz njegovega vidnega polja.

Ko je hodil dalje, je mimo njega zapeljal avtobus, iz katerega je izstopil. Nobenega drugega avtomobila ni bilo, očitno se niso zaleteli. Takrat je prvič začutil, da so tla pod njim rahlo zadrhtela in se kmalu umirila. Iz smeri, v katero je šel, je zaslišal kričanje otrok. Zdaj mu je postalo že jasno, da ga je iz stola vrgel močan potresni sunek. Vseeno ne more biti hudega, saj je vse protipotresno. Mirno, a s ščepcem nervoze, je nadaljeval svojo pot. Mimo se je počasi peljalo nekaj avtomobilov, in nekje se je vklopila sirena. Nato se jih je vklopilo še nekaj. Očitno je bil res močan potres.

Ni hodil dolgo, ko sta mimo njega pridrvela dva tuleča gasilska tovornjaka in zavila proti njegovemu naselju. Počasi jima je sledil. Postajal je rahlo zaskrbljen. Iz žepa je izbrskal mobitel in poklical svojo punco. Ni se oglasila, kar ga je čudilo. Poklical je še domov, a je bilo zasedeno. Malo se je oddahnil. Mogoče že kliče starše in jih obvešča o dogodkih. Vseeno pa je stopil malo hitreje.

Na parkirišču pred bloki je bila zbrana precejšnja množica ljudi, ki so se bali ostati znotraj. Hitro je bil mimo in pred svojim hišnim vhodom, kjer je ponovno srečal enega izmed gasilskih tovornjakov. En avto pred hišo, parkiran pred vhodom, je bil razbit. Očitno so ga razbili gasilci, ko so ga nekako primaknili k sosednjemu avtu, da so se lahko vrinili pred vhod. Aleš je vedno čakal na dan, ko se bo to zgodilo, in lastniku je privoščil. Parkirišče je dovolj dobro za vse.

Ko se je bližal vhodu, ga je ustavil človek v gumijastih hlačah in fluorescenčno rumenim telovnikom. Objasnil mu je, da se je v hiši podrlo stopnišče, in da bodo ljudi iz višjih nadstropij evakuirali skozi okno. V času, ko je redno tekel po tem stopnišču, se je Alešu vedno zdelo, da stoji le na nekaj žicah in da se preveč trese. Očitno je bilo res.

Tako je stal pred vhodom in opazoval aktivnosti. Nekaj sosedov je lezlo navzdol po gasilski lestvi. Čakal je, da skozi okno najvišjega nadstropja stopi njegova, in čakal je zaman. Še enkrat je poklical na svojo domačo številko, in še vedno je bila zasedena. Ni se mu zdelo verjetno, da bi bila ona na telefonu. Mogoče se je kje prekinila linija. Še nekajkrat je poklical na njen mobitel. Situacija je bila vedno bolj nečloveška. Ljudi je bilo vedno manj, tisti iz blokov, ki so ostali celi, so se vračali, nekateri so se zaprli v avtomobile, gasilci pa so nosili iz hiše težke stopnice. Stopil je k enemu izmed gasilcev in ga vprašal, če je še kdo notri, in zvedel, da ni, da so vse spravili ven, in da če želi kje prenočiti, naj še malo počaka. Aleš mu je razložil, da je bila ona prehlajena, in da ni šla ven, da je bila gotovo notri, ko se je zgodil potres, gasilec pa mu je zagotavljal, da so vsi že zunaj. Predlagal mu je, naj jo še kaj pokliče in počaka, gotovo je kam samo skočila. Obrnil se je in premišljeval, h komu bo skočil. Mogoče celo prespat. Začel je hoditi v smer iz naselja proti domu svojega prijatelja, in še enkrat poklical na njen mobitel. Daleč iz megle za njim je začel zvoniti in prepoznal je melodijo. Oddahnil se je in se začel vračati proti hiši. Pa je le bila doma. Prepoznal je figuro gasilca, s katerim je govoril, kako je pokrival telo na tleh. Približal se je in spoznal njeno roko, ki je gledala izpod odeje. Bila je pokrita čez glavo. Obrnil se je, in šele takrat ga je gasilec opazil. Poskušal ga je zagrabiti za ramo, a Aleš je že stekel stran.

Tekel je in zdelo se mu je, da teče že celo večnost. Bil je prepoten in zadihan, pa je pretekel samo nekaj sto metrov. Prenehal je teči in začel počasi hoditi v smer, iz katere je prišel. Ko je prišel do avtobusne postaje, na kateri bi v vsakodnevnih razmerah izstopil, je iz aktovke, okoli katere ročaja so mu prsti že ohromeli in jih je le s težavo razklenil, vzel papirje in jih začel prebirati. Ker avtobusa ni bilo, si je naročil taksi do pisarne. Kakor je pričakoval, v pisarni ni bil premaknjen niti en papir ali prevrnjena ena sama lončnica. Pisarne so imeli v 3 leta stari stavbi v novem poslovnem centru. Vrgel se je na delo in poskušal misliti na nič.

Uspevalo mu je vsaj nekaj let, toliko časa pa je bilo dovolj, se je samo še pasivno spomnil tistega zimskega potresa in starke, ki je prišla domov umazana od črnega snega. Kljub temu pa je imel od potresa težave z pogostimi glavoboli in s spanjem. Zaradi slednjega je obiskal svojega zdravnika, ki mu je predpisal tablete za lažji spanec.

Aleša so spečega odkrili v njegovem stanovanju, ko ga dva tedna ni bilo na spregled po peti obletnici velikega potresa. Bil je hladen, modrikave barve in deloval je spokojno.

Mama

Zakaj sva se imela tako rada? Spoznala sva se na Internetu, na fantazijskem forumu, in ker sem imela dolgo fantazijsko ime, me nisi mogel klicati miška. Pa še v Novi Gorici se to sliši kar fensi. Gotovo si me zaradi tega malo bolj spoštoval.

Ali me je bilo v najini vezi kdaj strah? Pomislim na noč panike, ki sem jo preživela na kavču tvoje mame, ko ona sploh še ni vedela da obstajam, in gotovo ni pričakovala, da bo iz spalnice ponoči prišla mimo speče kepe v dnevni sobi. Kaj, če bi me ustrelila?

Ali te imam rada? Vsekakor. Ali te ljubim? Na začetku sem mislila, da te. Zdaj mislim, da bi te lahko, ampak nekoč. Ali sem bila zaljubljena vate? Bolj kot v kogar koli. Zato sem pa mislila, da te ljubim, ne?

Zakaj sem ti lagala? Ker te nisem želela prizadeti. Zakaj sem potem spala z drugim? Iz istega razloga kot bi sicer. Bil je tisti moment in samo po sebi mi ne bi bilo žal, če ne bi s tem prizadela tebe. Od kod naj bi vedela, da sta sodelavca? Predstavljam si, da je bil tvoj naslednji dan v službi res peklenski. Ne zamerim, da si me udaril, čeprav večkrat in čeprav nisem mogla domov cel teden, ker sem imela zatečen obraz. Moji so mislili, da sem bila na dopustu.

S tvojo mamo sem se navsezadnje zbližala in ugotovila, da ni slaba oseba. Pravzaprav mislim, da sva si postali prav všeč. Ko sem prišla k tebi, pa si še potegnil zadnjo vožnjo dostavnega kombija v oštarijo namesto domov, sva se imeli veliko časa zbližati skozi pogovor. Tvoja mama zelo rada bere. Zanimivo, da jo tako blizu Italije in z italjanskim poreklom tako veseli brati te stare porumenele knjige v gotici. Zadnjič mi je prebrala en stavek, potem pa sva enega še skupaj. Ampak jaz se nikoli nisem učila nemško, tako, da mi je morala potem oba še prevesti.

Dolgo časa mi ni bilo jasno, zakaj tvoja mama toliko časa preživi doma, praktično cel dan. Nisem razumela, kako je lahko tako zgodaj upokojena. Vedno mi je delovala zelo mlada in navduševalo me je, da izgleda za svoja leta tako dobro. Potem sem izvedela, da te je imela pri štirinajstih in navdušenje nad njeno mladostniško držo je malo splahnelo, ker je pač v resnici bila mlada in ni tako samo izgledala. Vseeno je imela v sebi neko modrost, ki si jo videl, čeprav je večino časa premolčala.

Ko pomislim, ne vem, zakaj si z mano toliko časa. Nisem bila dobra s tabo in še zdaj ne vidim razloga, da sem bila včasih tako nesramna. Ko sem se ti zatem opravičevala, pogosto nisem vedela, zakaj. Oprosti tudi za to, ampak samo rekla sem, kar se mi je zdelo, da želiš slišat. Tako kot »Ljubim te«. Ne želim te prizadeti, samo vseeno mi je, če te. Zato pa sem te tolikokrat.

Od tvoje mame sem en večer izvedela, da si pankrt, produkt posilstva nekega vojaka jugoslovanske vojske, ki je v Sloveniji služil rok. Bojda se je potem, ko je slišal, da je njegova žrtev noseča, skesal in prišel do nje. Tvoja mama ga je ustrelila z njegovo lastno pištolo in ga ubila, ti pa si se rodil v skrbništvo tete in strica po mamini strani. Mama je svojo mladostno lepoto tratila na zidovih umobolnice. Važno, da je zdaj ni več tam. Od tete in strica k njej si prišel šele polnoleten in se preselil v lepo dvonadstropno mamino hišo, kjer je živela popolnoma sama. Ni čudno, da se ji je zmešalo. Da je ubila tistega vojaka, je bila najbrž zadnja stvar, ki jo je naredila še normalna. Zadnjič mi je pokazala, kam je skrila pištolo, ki je policija dvajset let nazaj ni odkrila.

Danes sem prišla k tebi in tvoji mami domov in jo našla viseti iz cevi radiatorja iz dolgega usnjenega hlačnega pasu. Tako mi jo je bilo žal, zajokala sem ter jo objela okoli kolen. Viseti je morala že nekaj časa, saj je bila kri, ki ji je stekla po bradi na pulover sivkine barve z vijoličnimi cvetlicami, rjava in suha. Objemala sem jo in jokala v njena stegna in kolena.

Zdaj berem debel zvezek, ki ga je pustila na mizi odprtega na zadnji popisani strani. Govori o mladi materi, ki se je znašla sama proti svetu. Si vedel, da tvoja mati ni spregovorila, dokler te ni spet videla, ko si bil star 18 let in sta se te teta in stric končno odkrižala? Ali veš, koliko te je imela rada?

Včasih je tvoja mama brala knjige s pištolo v roki. Nikoli mi ni razložila, zakaj, le stiskala jo je s tenkimi belimi prsti. Zapis tvoje mame berem s isto pištolo v roki, ki je vzela življenje tvojemu očetu, in premišljujem, kako bi bilo, da bi si jo dala v usta in jo sprožila, da ne bi končala v kakšnem arestu kakšne nerazvite države, kjer bi me mučili in iz mene stiskali razna razkritja.

Mama ni nikoli izdala, zakaj je ubila tvojega očeta, niti, da je tvoj oče. Ko so ugotovili, da je noseča, so sklepali, da je šlo za kak ljubezenski trikotnik. A tvoja mama nikoli ni spregovorila o tem, tako da niso ničesar izvedeli.

Pištolo držim na tilniku in preizkušam, če lahko v takem položaju sprožim sprožilec. Nočem se ubit v usta. Hočem si raztreščit možgane, ki jih uporabljam samo za to, da te občasno prizadenem in za to, da vlečem črtne kode čez čitalec, da mi piska v glavi še cel dan, ko grem iz trgovine.

Oprosti mi ... sprožila bom, pa ne zameri. Vem, da boš prišel v cel masaker, pa boš že nekako preživel. Tega ne počnem zate. Res sem sita vsega. In oprosti, da sem pisala v zvezek tvoje matere, saj sem samo na zadnjo stran.