Čast, zakon in oko
Smuknila je iz obleke, ki ji je preko zadnjice padla na tapecirana tla. Obrnila je glavo, v polmraku so se ji lasje zlivali s senco, ki ji je prekrivala hrbet, in se navidezno nadaljevali do bokov. Stopil je do nje in jo objel, objel z namenom. Potegnil jo je k sebi in postelji, omahnila sta na njo. Ljubil jo je kot burja, ona pa se ga je branila kot jambor, se vila pod pritiskom, kot sirena pela v njega, ki je raznašal njeno stokanje po celem prostoru. Blagoglasno in skupaj sta zakričala zadnji krik in vroče mokra kot po poletnem neurju obležala drug preko drugega.
Iz torbice, ki je kot žrtev valovanja obležala ob postelji, je vzela malo jekleno čutarico in jo nagnila. Žlahtno je zadišalo po žganem.
„Boš tudi ti?” ga je vprašala. „Hvala ... ampak malo se mi mudi.” Ni smela pokazati ljubosumja. Mudilo se mu je domov, k ženi. Ni bila ljubosumna na njo, temveč na to, da se mu je muditi. Njej se ni, doma pa jo je čakal fant. V bistvu zaročenec, ampak mu je tako govorila le en teden po zaroki, potem pa jo je kmalu minilo, ker se v resnici ni nič spremenilo. Ekpresna domačnost, ki je to potem tudi ostala, kljub magiji iz kamna na prstanu.
Spila je še malo. „Moram iti,” je prekinil njeno razmišljanje, „v redu?” Seveda je bilo v redu. „Še malo bom ostala, pa tudi jaz grem ... bom jaz odjavila na recepciji, ne skrbi.” Na omarici ji je pustil 50 evrov, jo poljubil in odšel. Vedela je, da ji ni plačal za seks, pa se je vseeno vsakič počutila tako, ko je na omarici pustil denar za sobo. Umazano. Še enkrat je nagnila čutarico in se malo potolažila, ko je pregnala to misel. Um ji je počasi taval vedno bližje v konfuzne meglice alkohola. Morala je oditi, fant zaročenec je čakal, da zaključi s sestankom. Smuknila je nazaj v obleko, nekoliko manj elegantno kot jo je nekaj ur prej izgubila, nataknila čez lahek dežni plašček in se pri tem skoraj spotaknila čez visoko petko svojega rdečega čeveljca. Počutila se je kurbirsko elegantno in s tem občutkom oddehtela skozi vrata, ki jih je za seboj pustila vehementno odprta.
Kmalu je sedela doma. V glavi je še vedno igrala v filmu, ki se ji je vrtel od popoldneva. “Natoči mi še,” je rekla, zahtevno, kljub temu, da je komaj še valjala svoj pijani jezik po ustih, ob tem pa uporno pred njega postavila prazen kozarec. “Rabim,” je še pristavila, “v službi sem imela težek dan.” Zasmilila se mu je, ampak le za trenutek, v naslednjem pa ji je že točil nov kozarec. "Ti ne boš?” ga je detektivsko izprašala, ko je nakon ugotovila, da sebi ni privoščil opojne ognjene vode. “Še imam,” jo je pomiril. Imel je, ampak isti napol prazen kozarec cel večer, česar pa, smrdljivo opita, kot je bila, ni bila sposobna opaziti, še manj povezati s čimerkoli.
“Na stranišče moram,” je uspela posvaljkati jezik po komaj odpirajočih se ustih. “Naj te pospremim,“ se je ponudil. Prijel jo je pod rokama in ji pomagal vstati, potem pa hodil za njo, da jo je vodil in poleg tega napol nosil čez hodnik do stranišča. Počasi, z njenim velikim fizičnim in njegovim moralnim odporom, sta se pomikala skozi stanovanje in se poskušala izogibati vrečkam s smetmi, copatom, odvrženim oblačilom in nevarnim prevrnjenim steklenicam. Saj ni hotel, da pade na trda tla. Uspelo jima je priti do cilja, počasi in potrpežljivo. Z eno roko jo je držal okoli pasu ter poskusil omiliti njeno omahovanje, z drugo pa je odpiral vrata stranišča. Uspelo se jima je prebiti čez zadnjo oviro. “Bom sama,” je dejala s skoraj prikupnim nasmehom male punčke, ki šele dela prve samostojne korake v veliki toaletni svet, in se sklonila proti deski, da bi jo dvignila. Pri tem je skoraj omahnila v školjko. Izkoristil je trenutek in ji posvetil en sam top udarec v tilnik, ravno prav močan, da je celotno težo zgornjega dela telesa skozi čelo posadila na keramični pokrov lončka. Zakričala je v istem hipu, tenko, a presunljivo, tako, da je paralo ušesa. Zvok so zadušila lesena vrata, ki jih je hitro zaprl za njo in jih zaklenil z rezervnim ključem, katerih šop je imel pripravljen v žepu. To je storil zadnji trenutek, saj se je krik sprevrgel v kričanje, ki se je nekaj minut stopnjevalo. Z zadovoljstvom je pomislil, kolikokrat je tako kričala pod njim ter utrla pot mirnemu spancu sosedov, ki so njen krvavi crescendo zamenjali za užitek in se najbrž le obrnili v postelji ter si poveznili blazine čez glave.
Med njegovim premišljevanjem se je kričanje izza vrat umirilo in postalo nekolikanj histeričen jok, kmalu za tem pa le še glasno hlipanje. Tolčenje po vratih je opazil šele, ko je postalo le-to obupano nežno trkanje. Zasmilila se mu je, a le za hip. Odprl je vrata, skozi katera mu je vsa krvava omahnila v naročje. Objela ga je in kričala nanj, iz čela ji je tekla ena sama debela črna sraga krvi, ki se je mešala s solzami. Kri mu je tekla po prsih, ko jo je dvignil in odnesel vso plahavo in brez energije v kopalno kad v kopalnici. Ta je bila prikladno polna mlačne vode, ravno prav, da je skupaj z njenim telesom napolnila kad skoraj do roba. Okoli vratu ji je dal gumijasto napihljivo blazinico, kot se jih uporablja za spanec na manj udobnih prevoznih sredstvih, kot so letala in avtobusi. Saj ni hotel, da se mu še utopi.
“Tako me boli ....” Je javknila. “Nič ne vidim,” je še shropela. Očesne jamice je imela popolnoma črne in zlepljene od krvi. Pobožal jo je po glavi, iz katere je kri že nehala mezeti, in jo pomiril: “Vse bo v redu ... Samo malo si se udarila. Te močno boli?” V odgovor je le zajokala. “Tu, vzemi.” Vzel je njeno roko, ji prste ovil okoli kozarca in ji v usta položil malo rumeno tabletko. “Takoj bo bolje.” Pogoltala je vodo kot da bi si jo zlila po goltancu. Ko je bila pijana, ni znala šteti, ne kozarcev, ne žaljivk, še manj tabletk - vsaj ne natančno. Tako ji je tableto po tableto silil v usta, včasih po več, ona pa je marljivo odpirala od alkohola dehidrirana usta in s suhimi ustnicami objemala kozarec. Bolečina je morala biti neznosna. Pustil jo je tam, da je grkala. Ko je zapiral vrata kopalnice, je še videl, da si je bruhnila v usta. Ostali refleksi niso več delovali. Če ni uspela premakniti glave na stran, se je najbrž zadušila, je pomislil tisti moment, in spet se mu je zasmilila. Le za trenutek. Odšel je v spalnico in malo nemirno zaspal.
Ko je zjutraj vstal, se ni spomnil svojih sanj, jo je pa našel v kopalnici, napihnjeno in popolnoma brez barve. Edini kontrast belim ploščicam in prozorni koži sta bil rdeča voda, v kateri je plavala, ter roza napihljiva blazinica. To je previdno odstranil in vrat potopil nazaj v vodo.
Za nekaj ur se je še ulegel, jo dopoldne našel in obvestil policijo. Navadno ni tako dolgo spal, ampak tisti dan je bil utrujen. Preutrujen, da bi vedel, kdaj je odšla iz skupne postelje in se najedla pomirjeval. Saj ni bilo prvič, veste. Povprašajte na urgenco, imajo kartoteko.
Ko so jo nesli ven, je kos bele kože na stegnu ubežal pokrivalu in pokazal ljubeznjivo modrico, ki je morda nastala prav prejšnje popoldne v neki hotelski sobi. Za hip se mu je zasmilila. Usedel se je na tla v spalnici. Vsi ubijemo to, kar ljubimo. Eni tako, drugi drugače. Razlika je zgolj v pristopu.
Pričakovanje
Pred seboj je opazoval brkatega gospoda v poznih petdesetih, ki je srkal Laško pivo in se spogledoval s svojim odsevom v oknu restavracije na vlaku proti severu. Pred tem je na mestu brkatega, malo zariplega gospoda, ki je oddajal temeljito s cigareti prekajen vonj, mešan s kolonjsko, ki je bila iste zamolklo težko sive barve kot njegov suknjič, sedela prikupna mlada dama. Tam je sedela 3 ure, od začetka vožnje, in odšla šele pred kratkim. Zdaj je njeno mesto zavzemal bistveno drugačen lik, ki je namesto njene vode srkal svoje Laško pivo. Punca je večino časa, če ni ravno govorila po telefonu, pa še takrat je znala pogled dvigniti, flirtala z nasproti sedečim opazovalcem. Vsaj tako si je tolmačil drobne nasmehe in zelo tople, prijazne oči, ki so bile kot v pričakovanju.
Pričakovanje je bila beseda dneva. Dve nekdanji dekleti opazovalca sta bili skupaj z blagoslovljenima bodočima očetoma v blaženem pričakovanju že globoko v pričakovani deveti mesec, njegov prijatelj je izvedel, da je v službi vse po pričakovanju, torej v pričakovanju poslov, ki niso prihajali, opazovalčeva sestra, ki je bila njegova edina družina, v pričakovanju bogate dediščine, ki bi jo morala podedovati po pokojnem možu, ki je smrt pričakoval kar dve leti in sicer večinoma na simbolno pomenljivi smrtni postelji, sorodniki pokojnega pa v pričakovanju poštene rešitve dednega spora. Pričakovanje je torej, nič nenavadnega, izražal tudi pogled prikupne mlade dame, namenjen tihemu opazovalcu, točno temu, ki je sedaj pred seboj namesto nje opazoval brkatega gospoda.
Skrnil je vročo kavo in si opekel jezik. Zakaj ga ni stegnil prej, proti prikupni mladi dami, jo morda vprašal, čemu pričakovanje v njenih očeh, in ne šele proti natakarici, ki jo je prosil za račun, si ni znal odgovoriti.
Izstopil je dve postaji prezgodaj in v malem severnem kraju odkril motel, kjer je prevedril do prvega jutranjega vlaka v nasprotno, južno smer. Od tega prekinjenega potovanja je pričakoval neizmerno veliko, ni pa se upal več soočiti še z enim neizpolnjenim ciljem in eno modrostjo za popotnico več. Pričakoval je, po vsem, kar je opazoval okoli sebe že dovolj dolgo, da je zabrisalo starejše spomine, le še en poraz. To pričakovanje mu je vzelo željo pričakovati kar koli drugega. Prispel je domov in zaklenil za seboj. V nekaj urah ni pričakoval ničesar več, njegova sestra pa le še en pogreb in eno dediščino več v že tako pričakovanj polnem letu.
Mimobežnica
Srečal jo je, ko je hitel preko mostu čez Ljubljanico. Niti malo se ni spremenila odkar jo je nazadnje videl, kljub temu da je minilo že nekaj let. Tudi ona je hitela, a ga je opazila. To je vedel, ker se je za hip zdrznila, ko ga je opazila hoditi nasproti. Izgledalo je, kot da ga je hotela pozdraviti. Tudi on jo je želel, a tega najbrz ni pokazal, vsa ne tako, da bi ona to lahko zaznala.
Na hrbtu je nosila violino in roka ji je počivala na naramnici. Lahko je videl njene tenke prste, ki so objemali naramnico, lepe, elegantne, kakršen je bil tudi njen obraz, nespremenjeno čudovit, droban, kot takrat, pred dolgimi leti, ko jo je nazadnje videl. Dobro si ga je zapomnil, ker ga je včasih skrivoma študiral med dolgimi predavanji. Nikakor ne bi mogel trditi, da je bil zaljubljen vanjo, vendar ga je vedno privlačila. Ravno zaradi te tihe, drobne lepote.
Bila je plašna in preveč zaprta vase. Edini stik, ki ga je bil navezal z njo, je bil, ko je vstopil prezgodaj v predavalnico in jo pozdravil. Odzdravila je in zardela. Od tistega momenta se mu je za vedno zapisala v spomin. Kdo dandanes sploh še zardeva in iz kakšnih razlogov? To se mu je zdelo v svetu, kjer so sramežljivosti napisali nebroj nekrologov, bolj oddaljeno od oddaljenega.
Ko je odšla mimo, mu je bilo žal, da je ni ustavil in poskusil z njo poklepetati. Dvomil je, da jo bo še kadarkoli videl.
Na poti
Ne postavljaj se prostovoljno med človeka in njegovo lastno mizerijo ... našel bo novo pot do cilja in te peljal zraven.
Medčloveški odnosi 2.0
Medijska informacijska in siceršnja komunikacijska senzorska preobremenitev v kombinaciji s socialnomreženjskim neredom nas je vse spremenila v tekmece za pozornost.
Moja edina napaka
Sanjam sanje enajstih vrtnic,
in dvanajsta si ti,
oranžnih enajstih lepotic
kraljica sred cveti.
Kako te je videti lepo,
enajstih lepotic kraljica,
sede, z glavo sklonjeno,
edina prava lepotica.
Tako si čudovita,
rad bi te imel,
za vedno pri meni skrita,
da ne obraste te plevel.
Moja vrtnica si,
najbolj posebna roža,
zate me ne skrbi,
ko sapica te boža.
Sapica ti pihlja med listi,
tako lepo šumiš,
nikoli zvok ni isti,
ko mimo pihne piš.
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
šumenja te čar
zaziba lepo.
Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje je večen piš,
med listi ti skače.
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
roka z vodó.
Šumiš, šumiš!
Vsak dan drugače!
Življenje živiš,
srce mi kar skače!
A jaz, kot vrtnar,
zalivam skrbno,
vsakdanji čar,
z isto roko.
Ne vem še, kako,
kaj storim, kaj bi,
če vrtnica kar tako,
mirno, umrla bi ti.
Mrtva, svobodna,
nikoli več roke ne rabiš,
mrtva, hladna,
jokaš, rečeš, pozabiš.
A jaz, kot vrtnar,
zalival bi te skrbno,
a tebi ni mar,
kaj je bilo.
Važno da si mrtva in svobodna,
mrtva in hladna,
vesela in srečna,
v pišu večna.
Postavljam te v čas,
ti prostor omejujem,
ni mi do vas,
iz vrtnic le lastno srečo si kujem.
Ker jaz, kot vrtnar,
vsak dan sem isti,
meni ni mar,
da piš te očisti.
Vetrc, sapa, piš,
piha, pihlja, prepihava,
jaz pa pustim, da sediš,
obrašča te trava.
A jaz, kot vrtnar,
rastem s to travo,
obraščam te kar,
to mi je pravo.
Dušim, mrtvim, na mestu stojim,
nisem piš, nisem čar,
ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad,
ob sebi, ob komer hočeš,
samo da živiš, samo da dihaš, nočem,
da se dušiš, a moja napaka, kot edina,
ki zanjo vem, ti kot edina,
ki zanjo veš, je ta, da te ljubim,
a ne sama po sebi. Je ta, da te ljubim preveč.
Jokam, ko pišem,
jokam, ko pišeš,
jokam, ko govorim,
jokam, ker je to moja napaka,
ker ne vem, kaj je ljubezen,
ker ljubezen ne omejuje,
ker ljubezen ne diha,
ker ljubezen samo je,
ne krade kisika,
mogoče ti kupim še en ducat vrtnic,
mogoče ti pošljem porcelanasto lutko,
mogoče, kot vedno, je to moja napaka,
ker taka, kot si, je vsaka enaka (napaka),
ker vsaka ima en,
en sam cilj, ki je večen,
in cilj je kar ta, da te slečem in
stlačim v škatlo brez dna in
zavijem v celofan,
kar tako tja dan,
da te ovira,
da ne moreš dihati,
da si tam, a ne, ker tako hočeš,
da si tam, a ne ker tako hočem,
da si tam, ker misliš, da hočem,
da si tam, ker misliš, da moreš,
da si tam, ker jaz te tam hočem,
ker jaz sem kot bog in ti kot boginja,
boginja?
Ne, kot sužnja, sužnja moje edine napake.
Napake, da ni ti enake, ne, ni mi mar,
če živiš, če sploh želiš, da sem,
da sploh diham, da sploh dihaš,
da jokaš, da čutiš, da rasteš,
da si, da nisem, če si, če sem,
sploh, ker jaz,
jaz te ljubim, in
jaz, jaz te obožujem, in
jaz, jaz te imam rad.
Res rad.
Sodobno
Sodobni svet,
sodobni ljudje,
sodobni odnosi.
Sodobno okolje,
sodoben pekel,
sodobne igre.
Sodobni vplivi,
sodobne pretveze,
sodobno sami.
Oživljena
Spomnim se dneva ne točno,
ko vrtnico rdečo sem dobil.
Sočno in lepo in rdečo sem hranil,
dišeča spominjala me je nate.
Branil ji nisem ne sonca ne vode,
veselo je cvetela in sijala.
Svoboden pogled je imela v naravo,
sonce rumeno in travo zeleno,
in polje in vrt.
Ne ujame me smrt,
si misli kraljica,
ko glava ji klone,
je jasna resnica.
Zdaj vrtnica moja,
ki si mi jo dala,
počiva pri meni –
je za vedno zaspala.
Zdaj trni so suhi in trdi.
prej le mehko so bodli.
Gledam jo, in mislim, in jokam
ne pomaga ji nič, naj še stokrat zastokam
in rečem, naj vstane, pa sploh ne posluša,
ker s telesom je z mano, a v duši že mrtva.
Kaj vem, mogoče še vstane,
ne danes, ne jutri, mogoče pa kdaj,
zares nikoli se ne ve …
Posmrtna izkušnja
Danes sem se bil zbudil mrtev
sprva nisem vedel,
kogar bil sem žrtev,
na rob postelje sem se usedel.
Mrtev čakal sem na dan,
ker sem bil prezgodaj vstal,
nisem bil zaspan,
o večeru prej sem misli si koval.
Zakaj se človek umorjen,
brez očitnega razloga,
mrtev, hladen, v smrti prerojen,
se sme zbuditi, zaboga.
In to povrh še v lastni postelji,
kot da vesoljna ironija,
ki se mu smeji,
šale nad njim zbija.
Dan poprej, kaj že?
Spomin se vrača,
tuhtam, jokam se smeje,
kaj že, kaj že, sploh?
In kot blisk, zadene, zasveti,
ne počasi in tuhtajoče,
drog, luč, cesta, jaz in ti,
smrt počasi se smeji, ko možgani,
počasi, se cede,
po drogu,
počasi, na pločnik,
počasi, smeje,
dvignem se, ne sam,
neseš me ti.
Ti?
Kam, kam me neseš,
zakaj, saj si prešibka,
me neseš, kot pero,
tako zlahka,
spomin mrtvemu se vrača,
hitro, švig,
kaj, švigne misel,
kako, kaj počenjaš,
zakaj me nosiš,
kako to, da ti.
Ti?
Mene ni, prelahek sem,
samo zdi se mi, da sem,
tako zlahka nošen,
kot pero lahak,
ne more biti,
sanjam, to bo, sanjam!
Ah, kakšne lepe sanje,
znam leteti, lebdeti,
nesmrtno živeti,
moč nad vsem imam jaz.
Jaz!
Jaz, ko pa vendar letim,
sem močan, a lahak, kot ptica,
ne kak telekinetski spak,
temveč tak, kot mi ni noben enak,
saj letim, do nesmrtnosti ni več kot korak.
Korak pa tak, bedak,
kri mi teče, v eni sragi.
Življenje z njo, odteka,
krasno …


