Oživljena
Spomnim se dneva ne točno,
ko vrtnico rdečo sem dobil.
Sočno in lepo in rdečo sem hranil,
dišeča spominjala me je nate.
Branil ji nisem ne sonca ne vode,
veselo je cvetela in sijala.
Svoboden pogled je imela v naravo,
sonce rumeno in travo zeleno,
in polje in vrt.
Ne ujame me smrt,
si misli kraljica,
ko glava ji klone,
je jasna resnica.
Zdaj vrtnica moja,
ki si mi jo dala,
počiva pri meni –
je za vedno zaspala.
Zdaj trni so suhi in trdi.
prej le mehko so bodli.
Gledam jo, in mislim, in jokam
ne pomaga ji nič, naj še stokrat zastokam
in rečem, naj vstane, pa sploh ne posluša,
ker s telesom je z mano, a v duši že mrtva.
Kaj vem, mogoče še vstane,
ne danes, ne jutri, mogoče pa kdaj,
zares nikoli se ne ve …
Posmrtna izkušnja
Danes sem se bil zbudil mrtev
sprva nisem vedel,
kogar bil sem žrtev,
na rob postelje sem se usedel.
Mrtev čakal sem na dan,
ker sem bil prezgodaj vstal,
nisem bil zaspan,
o večeru prej sem misli si koval.
Zakaj se človek umorjen,
brez očitnega razloga,
mrtev, hladen, v smrti prerojen,
se sme zbuditi, zaboga.
In to povrh še v lastni postelji,
kot da vesoljna ironija,
ki se mu smeji,
šale nad njim zbija.
Dan poprej, kaj že?
Spomin se vrača,
tuhtam, jokam se smeje,
kaj že, kaj že, sploh?
In kot blisk, zadene, zasveti,
ne počasi in tuhtajoče,
drog, luč, cesta, jaz in ti,
smrt počasi se smeji, ko možgani,
počasi, se cede,
po drogu,
počasi, na pločnik,
počasi, smeje,
dvignem se, ne sam,
neseš me ti.
Ti?
Kam, kam me neseš,
zakaj, saj si prešibka,
me neseš, kot pero,
tako zlahka,
spomin mrtvemu se vrača,
hitro, švig,
kaj, švigne misel,
kako, kaj počenjaš,
zakaj me nosiš,
kako to, da ti.
Ti?
Mene ni, prelahek sem,
samo zdi se mi, da sem,
tako zlahka nošen,
kot pero lahak,
ne more biti,
sanjam, to bo, sanjam!
Ah, kakšne lepe sanje,
znam leteti, lebdeti,
nesmrtno živeti,
moč nad vsem imam jaz.
Jaz!
Jaz, ko pa vendar letim,
sem močan, a lahak, kot ptica,
ne kak telekinetski spak,
temveč tak, kot mi ni noben enak,
saj letim, do nesmrtnosti ni več kot korak.
Korak pa tak, bedak,
kri mi teče, v eni sragi.
Življenje z njo, odteka,
krasno …
Pravo in svoboda
V tem eseju bom poskusil opredeliti pojem svobode iz različnih filozofskih, socioloških in personalnih vidikov, a se poskušal osredotočati predvsem na sociološko-pravni vidik pojma državljanskih in družbenih pravic skozi gledišče svobode govora in izražanja. Moje besedilo se bo naslanjalo na razmišljanja iz Millovega dela »O svobodi« (On Liberty), moja lastna ter na nekaj drugih.
»Poglavitno, vodilno načelo, v katero se stekajo vsi argumenti, razviti na teh straneh, je, da je za razvoj človeštva absolutnega in bistvenega pomena njegova čim bogatejša raznolikost.« -Wilhelm von Humboldt
1. Svoboda volje ali družbena svoboda
1.1 Osebna svoboda
Mill že na začetku - v uvodu - svojega eseja o svobodi poudari razliko med osebno svobodo oz. svobodo volje, ter družbeno, državljansko svobodo, ter slednjo opredeli kot predmet razprave svojega dela. Za nastanek pojma, ali celo »ideologije« osebne svobode so nujno potrebni nasprotniki te svobode – v primeru osebne svobode je lahko vsak posameznik tisti, ki jo omejuje komu drugemu, nujno s poljem svojih pravic, z lastno voljo pa lahko omejuje tujo osebno svobodo aktivno. Nietzsche gre celo tako daleč, da trdi: nasprotniki so bolj potrebni kot prijatelji, vsaj ko gre za nekakšen moralen obstoj, vezan na podobo, pa naj bo to samopodoba ali podoba v javnosti. V nasprotju obstaja nujnost delovanja, brez nje delovanje nima smisla. Osebna svoboda je filozofski, praktičen, psihološki, lahko političen pojem, ki obsega celotno polje osebnih svoboščin od svobode gibanja do svobode mišljenja.
Paralela med osebno in državljansko svobodo je očitna: na eni strani gre za posameznikovo svobodo nasproti svobodi vsakega posameznika, na drugi pa za naravo in mejo legitimne oblasti družbe nad posameznikom.
1.2 Družbena ali državljanska svoboda
Družbena svoboda je vseobsegajoča in naj bi se dotikala vsakega posameznika prav toliko kot široke družbe – vsak posameznik naj bi imel v boju proti družbi prav toliko pravic kot družba v boju proti njem, kar je osnova za nastanek pravnega sistema.
Pojem družbene ali državljanske svobode se je razvil skozi zgodovino razrednega boja– boj med svobodo in oblastjo, med vladanim ljudstvom in vladarji. Svoboda je bila tako začetkoma pojmovana kot zaščita pred nasiljem političnih vladarjev, saj so bili ti v zgodnjih zgodovinskih obdobjih razen redkih izjem, kot je Grška, nujno nasproti ljudstvu. Tako je obstajal med ljudstvom in vladajočim razredom nek delikaten in nevaren odnos – kakor je bila oblast nujna za organizacijo zunanje politike, je bila v domačem okolju lahko nevarna, saj bi isto moč lahko uporabila nasproti svojim podanikom. Razvije se patriotizem, katerega cilj je uvedba varoval, ki bi zlorabo moči lahko preprečila.
Pod okriljem tega nastaneta dva principa varovanja pravic skupnosti: princip imunitet: političnih svoboščin in pravic, ter princip vpeljave ustavnih varoval.
2. Začetki nastanka državljanskih pravic
2.1 Politične svoboščine in pravice
Skupina patriotov ima za poglaviten cilj omejitev oblasti vladajočemu razredu. Sistem imunitet je sistem kršitve in kazni – vladar je pod grožnjo upora, vstaje, prevrata oblasti, če bo grobo kršil pravice skupnosti, ki ji vlada. S tem, da je bil lahko vladar kaznovan za svoje kršitve, je ljudstvo sicer pridobilo sicer nek majhen del oblasti, a nikakor ni moglo sodelovati pri vršitvi ali izbiri vršitve oblasti. Koliko je ta odnos med vladajočimi in vladanimi res izraz svobode, je vprašljivo, saj so revolucije, upori in vstaje ponavadi le delo manjših skupin, ki reagirajo pod težkim pritiskom razmer, in ne splošna vstaja ali vzgib širšega ljudstva.
Sistem je preprost in primitiven, a je v svoji osnovi platforma za zapletenejše ustavne sisteme.
2.2 Sistem ustavnih varoval
Sistem ustavnih varoval bi lahko označili kot začetek sistema predstavniške družbe – vladarji morajo namreč ob sprejemanju pomembnih odlokov upoštevati tudi voljo ljudstva, ali, kot je bolj pogosto, nekega njenega predstavniškega telesa, ki voljo ljudstva zastopa. Ljudstvo si tako že pridobi osnovno pravico oz. možnost sodelovati pri vladanju, a se zanjo načeloma ne meni, dokler je le zavarovano pred vladarjevo samovoljo. Nihče zares ne podvomi o vladarjevi legitimnosti – ker je že dolgo na tem položaju, naj bo še naprej, in vladar tako ostaja neodvisna sila. Na oblast se gleda oddaljeno, izgleda kot fikcija ter taka tudi kot nedotakljiva – to je čas moralno limitirane osebne, a ne državljanske, politične svobode.
2.3 Vladarji neodvisni?
V neki točki ljudje v dejstvu, da jim vladar stoji nasproti in zavzema vse vloge, ki sem jih bil že omenil, ne vidijo več naravne nujnosti. Začenja se uveljavljati radikalna misel o tem, da morajo biti vladajoči pravzaprav v civilni službi ljudstva in so kot taki lahko postavljeni in odpoklicani s položaja. Izvoljena oblast je tako kmalu postala prevladujoč cilj predvsem zaradi občutka, da tako postavljena oblast nikakor ne more škodovati vladanim, saj iz njih izhaja. Tako prepričanje je nastalo predvsem iz simplificirane bilateralnosti situacije – na eni strani od samega sebe postavljen vladar, močan in z ljudskim nasprotujočimi cilji in načeli, na drugi pa vladar, ki izhaja iz ljudstva in zatorej predstavlja vse njegove interese. Posledično se moč slednjega vladarja ne omejuje, ker navidez ni potrebe po tem – je narod potrebno varovati pred njegovo lastno voljo?
Že če bi šlo pri vladanju vedno za natančno preslikavo splošne ljudske volje, se lahko postavi vprašanje, kaj ljudska volja sploh je, in ali je večina sploh legitimna, da sprejema odločitve še namesto manjšine.
2.4 So vladarji lahko istovetni z ljudstvom?
Ko se je demokracija kot način vladanja uveljavila na precejšnjem prostoru, je postala kot množičen pojav bolj občutljiva na kritične poglede in natančnejše preiskave. So ljudje, ki izvršujejo oblast, vedno istovetni z ljudmi, nad katerimi se oblast izvršuje? »Vladanje sebi« naj ne bi pomenilo samouprave vladajočega telesa, ampak to, da vladajočemu telesu vsi vladajo.
Volja ljudstva, kot sem že omenil, pomeni le voljo najštevilčnejšega in najdejavnejšega dela ljudstva – večini, kar pa je že predpogoja za pojav tiranije večine. Večina, ko se enkrat oblikuje, lahko uvede tiranijo svojega prevladujočega mnenja in občutenja, začne diskartirati individualnost, uvaja enoten model , kar preprečuje nastanek sleherne individualnosti, ki ne stopa po točno začrtani poti.
Nastanek zaščite pred vmešavanjem kolektivnega mnenja v osebno integriteto posameznika je prav tako nujen kot zaščita pred političnim samodrštvom.
2.5 Sprava med družbenim nadzorom in individualno neodvisnostjo
Ni dovolj, kot trdi Mill, da se zavarujemo le pred tiranijo vladajočih, enako potrebno se je varovati prevladujočega mnenja, mnenja večine, ki prav tako lahko uporabi vzvode prisile nad drugače mislečimi. Nastati mora meja med »legitimnim vmešavanjem kolektivnega mnenja« in »individualno neodvisnostjo«, unificiran sistem pravic in svoboščin, ki bo veljal prav toliko v odnosih med družbo in vladajočo manjšino kot v odnosih med posamezniki in družbo oz. vseh možnih kombinacijah teh odnosov. V 20. stoletju tako začne nastajati moderni sistem pravic in svoboščin.
Pravice se morejo opredeliti kot upravičenja, možnost, da subjekt ravna na določen način, s konkretnim pravnim redom.
2.6 Moderni razvoj pojma človekovih pravic
Človekove pravice kot poseben pojem so fenomen 20. stoletja in se prej ne pojavljajo v konkretni pravni formi. Miselni sistemi o »naravnih pravicah«, »svoboščinah« ali »pravicah človeka«, so se bile sprva razvile, vendar je do koncepta pravic, ki bi pripadale vsakemu človeku in ki bi bile priznane na mednarodni ravni, prišlo šele v drugi polovici 20. stoletja, po II. svetovni vojni. Sprejeti sta Splošna deklaracija človekovih pravic (1948) in Evropska konvencija o človekovih pravicah (1950) – najpomembnejši regionalni dokument, ki je predvidel tudi mehanizme za varstvo v konkretnih primerih – pritožbo na Evropsko komisijo za ČP in Evropsko sodišče za ČP (od 1998 združena v en organ). Pomemben vpliv na ta razvoj ima tudi sojenje storilcem nacističnih zločinov v Nürnbergu.
Po II. svetovni vojni pride tudi do razširjene uporabe individualnih pravnih sredstev za varstvo temeljnih pravic iz ustave. V Evropi ima vodilno vlogo Zvezno ustavno sodišče ZR Nemčije (institut ustavne pritožbe), v ZDA pa Vrhovno sodišče zelo razširi svojo prakso pri obravnavanju problemov, kot so npr. varstvo manjšin, svoboda izražanja, pravica do zasebnosti, pravice obdolženca v kazenskem postopku itd.
Človekove pravice dobijo nov pomen po padcu Berlinskega zidu (1989), ko so aktivno sprejete tudi v bivših komunističnih državah. Skoraj vse vzhodnoevropske države oblikujejo ustavna sodišča (v Jug. in Slo. so sicer obstajala že od 1964) ali druge vrste ustavne presoje in pristopijo k mednarodnim sporazumom kot je Evropska konvencija o človekovih pravicah. Namesto »ideološkega instrumenta« človekove pravice pridobijo skorajda univerzalni značaj.
Tudi v Veliki Britaniji, ki je tradicionalno zavračala možnost sodne presoje z vidika človekovih pravic, je bil leta 1998 sprejet Zakon o človekovih pravicah (Human Rights Act), ki omogoča določene oblike presoje skladnosti pravnih aktov s človekovimi pravicami.
Vse našteto ima velik impakt na dandanašnje življenje, saj je le s tovrstno liberalizacijo lahko prišlo do zdrave politične in pravne rabe pojma človekovih pravic, svoboščin in državljanskih pravic.
3. Pravo in svoboda
Ali so lahko nekatera pravila obnašanja vsiljena ali je popolna svoboda le anarhija? Meja nekje more biti zarisana – v osnovi se že tam, kjer se začne tuja pravica, konča naša, a poraja se še vprašanje ureditve.
Nekatera pravila morajo biti vsiljena – zakonsko ali splošno družbeno, če zakonska ureditev ni najprimernejša (denimo z običajem) – saj morajo veljati za vse enaka pravila, če nam je v interesu uveljavljati kakršno koli osebno, politično in izrazno svobodo. Jasno je tudi, da morajo biti zakonsko urejeni tako odnosi med posamezniki kot odnosi med državo in posamezniki.
Postavi se, katere konkretne kategorije človekovih pravic so tako pomembne, da morajo biti pravno urejene. V sodobnem pravnem sistemu so to predvsem zaščita posameznikovega življenja, njegove telesne nedotakljivosti ter seveda njegove fizične svobode, hipotetično ogrožene s strani tretjih oseb. Država ima še vedno monopol nad sredstvi fizične prisile, zatorej morajo biti urejeni vidiki poštene postopka pri odvzemu prostosti, sojenju in kaznih in izvrševanju le-teh. Prepovedana je diskriminacija na podlagi rase, verske izpovedi, spola ali narodnosti, s tem, da se tu pogosto postavlja vprašanje izvrševanja oz. »vsiljevanja« teh svoboščin ter pogosto težave z določanjem meje med sposobnostjo in nekim psihičnim ali fizičnim stanjem posameznika. Razvit je sistem civilnih tožb za izravnavo teh pravic. Mogoče po večjem delu sveta najbolj samoumevna, a zelo pomembna ureditev je ureditev svobode govora, vesti, veroizpovedi in združevanja.
4. Zakaj svoboda govora
Svoboda govora more biti zakonsko urejena – predvsem v tisku, ki je glasnik splošnega nezadovoljnega ljudstva, ali naj bi to vsaj bil, ter tako opravičeval svojo politično funkcijo.
»Če bi vsi ljudje razen enega samega človeka mislili enako, ga ne bi bili vsi skupaj nič bolj upravičeni utišati, kot bi bil on – če bi razpolagal z zadostno močjo – upravičen utišati njih.« -Mill
Načelo svobode:vsaka oseba ima pravico do največjega možnega obsega osnovnih svoboščin, ki je za vse enak (svoboda govora, izražanja, združevanja, izbire poklica in življenjskega stila), a so prav brez svobode govora, svobode do izražanja želje po svobodi, vse te pravice skoraj nične. Svoboda govora je tako rekoč naravna pravica – pravica do izražanja od najbolj nujnih do profanih kulturnih, političnih in družbeno-problematskih potreb.
Često je hrabrejše živeti, kakor umreti
Zadnje čase opažam, da vedno manj ljudi, s katerimi se družim, goji pesimizem, črnogledost, kot način življenja. To lahko pripišem več razlogom. Mogoče sem se sam malce spremenil. Vem, da sem bil poprej bolj pesimistične sorte, a zdaj gledam na stvari okoli sebe z več pozitivnosti. Lahko, da sem s tem tudi komu drugemu pomagal spremeniti pogled na svet, ali pa le, da človeškega malodušja in slabe volje ne opažam več kot nekaj, kar bi ogrozilo moje veselje do česarkoli, kar tisti trenutek pač počenjam. Drug razlog je mogoče tudi to, da sem si družbo natančneje odbral, nekako po načelu "kdor slabo misli, slabo dela" in obratno. Ne govorim za vse, a ponavadi tisti najbolj črnogledi ne pomagajo svojim bližnjim ravno najbolj, ker ne najdejo smisla v pozitivnosti, ko je vse tako ali tako črno. Ali pa zaradi preproste zlobe - zakaj bi šlo komu dobro, ko njim ne gre? Razloga navidez ni. Tretji razlog pa bi lahko bil splošno nagibanje k delanju dobrega, k pozitivnosti, k ljubezni. A v meni je še zadosti zdravega pesimizma, da v to ne verjamem in nikoli ne bom. Dokler bo človek, bo dobro in slabo. Sicer verjamem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega, a je pogosto premalo.
Človek mora biti vedno dovolj na tleh, da okoli sebe vidi oboje, dobro in slabo, a dovolj nad tem, da slabo ne pride do njega kot uničevalna sila. Verjeti v ljubezen in vedeti za sovraštvo.
Dokler ne pride to preobrata ... V življenju se ti je pokazal položaj kot brezizhoden, kar naenkrat vsaka pot kot da le še poslabša tvoj položaj, vse kar narediš, je popolnoma narobe in brez smisla. Vidiš izključno črno, ljudi, ki ti hočejo stati ob strani, naganjaš. Odpoveduješ se sreči, ki ti je ostala, ker nisi dobil natančno tistega, kar si hotel.
Potapljaš se v globoke misli o življenju, v glavi ponovno doživljaš vse slabo, ki je za tabo. Lepemu zapiraš oči pod pretvezo, da ni stalno, da sta nesreča in žalost tista, ki v resnici vladata življenju. Depresija. Pesimizem v vsej svoji obsežnosti. Misli letijo vse hitreje, slabe stvari, že davno zakopane, so v glavi ponovno oživljene, kot bi se bile zgodile včeraj. Premišljuješ. Bolj ko premišljuješ, huje postaja, nevzdržneje.
Zakaj premišljuješ? Kaj na celem svetu imaš od tega, da se mučiš, da si predočaš slabo? Kje je vzrok?
Ta tiči v tebi. Zakaj bi ga iskal drugje? Vsak človek je nekje v sebi optimist, išče dobro v slabem in uživa v tem, kar dobi. Zakaj, ko se stvari malo obrnejo, sta ga že sama nesreča in obup? Misel na konec življenja postane naslada, ki si jo po možnosti deli z drugimi, da bi čutili tvojo bolečino. Bolečino, ki ti je v užitek.
Misel na smrt poglabljaš, jo raziskuješ, postane privlačna. Zakaj? Zaradi tega, kar se bo zgodilo po njej. Ker bo tedaj bolelo tiste, ki so krivi za tvoje življenje. Vprašanje za ali proti postane vprašanje poguma. Najbrž ne veš, ali je pravi pogum v soočenju ali begu. Kje je?
Mrtev si. Ubil te je življenjski nazor. Na pogreb bodo prišla tvoja načela v spremstvu tvoje filozofije. Ne bo te več, enkratno si vrgel stran, za tabo je ostala bolečina, recimo, praznina? Je bil to tvoj namen?
Je tako narobe biti vsaj malo neumen? Je tako težko življenje jemati za nekaj, po čemer hodiš, ne da bi vedel, kaj je? Brez glave, brez pretehtavanja vsake poteze posebej? Ti lahko vsaj, ko ti je težko, vlada intuicija? Zakaj se ne zakoplješ v delo, vero, lepe stvari življenja? Sprejemaš prijateljstvo, ljubezen, Boga?
Nekatere stvari obstajajo brez tega, da jih seciramo in skušamo ugotoviti njih bistvo. Kako boš opisal ljubezen? Po katerih enačbah se ravnajo človekova čustva in zakaj so tako nepredvidljiva – tudi tvoja lastna? Življenje je lahko srečno brez tvojega obstoja, torej tudi brez tvojega razmišljanja o bistvu. Razmišljanje o le-tem te lahko, če se opravlja ob napačnem času na napačen način, pripelje namesto k inspiraciji do lažnih sklepov, ki te slepijo s têmo. Živi za trenutek, kajti sreča ne more obstajati nikjer drugje kot v sedanjosti.
In, tebe ni
In, tebe ni ...
Spet sem te iskala v neki temni sobi, kjer bobnijo tuje preteklosti,
v nekaterih drugih ljudeh, ki ti niso nic podobni ...
Na tujih dlaneh,
v praznih pogledih,
na pijanih ustnicah namišljenih pesnikov.
In, tebe ni ...
Tvoj molk piše dolga pisma in tvoja nenavzočnost nima imena.
Na drugi strani razuma še vedno priblodiš,
sanjav in otročje zanesen z navadnimi stvarmi.
Pustiš prstne odtise,
zmečkano rjuho
in še nekaj verzov zraven.
Naj ne pozabim
in si nikoli ne odpustim,
ker te z vsako zarjo znova zgubljam ...
Tebe,
ki si noč in dan,
in tisti san, ki se čaka življenja zapored ...
Mia Diavolo - Stojić
Hvala
Nekoč je nesel kmet v bližnje mesto nekaj naprodaj. Težko breme, ki ga je tiščalo v hrbet, ga je prisililo, da si je odpočil na nekem pečevju. V tisti pečini je bila zaprta velika kača. Ko ta kmeta ovoha, ga prisrčno prosi, naj se je usmili.
»Pomagaj mi iz te luknje; zaradi velikega kamna, ki mi zapira votlino, ne morem ven.«
»Kako me boš pa plačala?« vpraša kmet.
»Oh, preljubi človek, tako te bom poplačala, kakor plačujejo ljudje največje dobrote.«
»Naj bo,« reče kmet in odvali veliki kamen.
Ko pride tako rešena kača na svetlo, hoče kmeta umoriti. »Ho, ho!« zavpije ta. »Kaj pa je to? Je to plačilo za tako veliko dobroto? Je to zahvala sveta?«
»Je,« odgovori kača. »Ljudje plačujejo dobro s hudim, to zahvalo sveta sem ti obljubila.«
»Jaz sem preprost človek, zato se ne maram prepirati brez učenih prič. Poiskati jih morava in jim dati to zadevo v razsodbo. Če izgubim pravdo jaz, rad umrem.«
Oba se napotita in ne daleč najdeta starega konja — belca; sama kost in koža gaje, meso je izginilo.
»Zdravo, gospod belec!« nagovorita kljuse. »Kaj delate tu na pustem polju in zakaj niste na pristavi v hlevu pri mastni ovseni hrani?«
»Oh,« odgovori belec, »nikar se temu ne čudita. Splošna navada na svetuje, da stvari zavržejo, ki zaradi starosti ne morejo več služiti. Trideset let sem bil pri imenitnem gospodarju; njegov je grad, ki ga vidita tukaj, zvesto sem mu služil in še dobro se spominjam, da sem ga v zadnjem boju nekajkrat rešil smrti. Zdaj, ko sem že star in slab, me je izročil konjedercu.«
»Si slišal, kmet,« pravi kača, »kako plačuje svet? Pri priči te zadavim!« »Počasi, počasi!« reče kmet. »En sam tega ne more razsoditi. Treba jih je zaslišati še več.«
Poslovita se od belca in gresta dalje. Kmalu nato naletita na psa, ki je bil privezan k plotu za staro vrv.
»Zdravo, gospod pes!« ga pozdravita. »Kaj ste tako otožni? Menda slabo živite, ker ste podobni okostnjaku?«
»Oh,« vzdihne pes. »Zvesto sem služil svojemu gospodarju in to je zdaj moje plačilo. Koliko težav sem prebil na lovih in zabavah, koliko zajcev nalovil gospodi in marsikateri dober košček čapnil s svojimi zobmi. Da ne govorim o potepuhih in tatovih, ki sem jih pregnal, ko sem varoval. Ker sem že star in utrujen, meje dal moj gospod privezati k plotu. Vsak trenutek pričakujem smrti, ker skoraj pridejo, da me ustrelijo.«
»No, kmet,« zavpije kača, »tvoja pravda je izgubljena!«
»Ne tako naglo, moja kača! Če še tretji tako razsodi, tedaj sem v tvoji oblasti in lahko storiš, kakor ti je drago.«
Ko se tako prepirata, se prikaže lisica, ki se drage volje ponudi za sodnika. Preden pa se loti razsodbe, pokliče kmeta na stran in ga vpraša, kako je preskrbljen s kokošmi, in koliko jih da nji, če ga reši iz te nevarnosti.
»Vse svoje kokoši ti dam, ljuba, zlata lisica!« odgovori kmet.
Zdaj prične govoriti lisica na dolgo in široko in dokaže, da je treba preudariti natanko vse okoliščine.
»Da se nobenemu od vaju ne zgodi krivica,« pravi lisica, »moramo vedeti vse, kako se je to zgodilo, pregledati moramo tudi kraj, kjer si bila ti, kača, zaprta.«
Vsi trije se napotijo k pečini.
Lisica maje z glavo, kot bi ne mogla razumeti, kako je imela ta velika kača prostor v tej tesni luknji.
»Pokaži mi vendar, kača,« reče lisica, »kako si tičala v tej votlini?«
Kača zleze v luknjo, da bi pokazala, kmet pa na lisičin migljaj zavali kamen pred votlino. Vtem še zvita lisica večkrat vpraša kačo: »Je bilo tako, ljuba kača?«
»Ravno tako,« odgovori ona.
»Če je bilo tako,« nadaljuje lisica, »pa tako tudi ostani!«
Tako rešeni kmet vesel povabi lisico za zjutraj ob sedmih domov na kurjo pečenko. Kmeta, ki je tako pozno prišel domov, žena ni ravno prijazno pozdravila.
»Oh, ljuba moja žena,« pravi kmet, »ko bi vedela, kako se mi je godilo, bi drugače govorila. Zlata moja ženka! Toliko, da me nisi izgubila! Pomisli, kakšna nesreča se mi je primerila; moje življenje je bilo v veliki nevarnosti.«
Nato ji pove vse.
»In,« pravi nazadnje, »če bi tedaj ne bilo poštene lisice, bi bil izguljen. Iz hvaležnosti sem ji bil obljubil vse naše kokoši, jutri zjutraj pride ponje ...«
»Ponje pride?« pravi žena. »Kaj, po našo perutnino pride? Kaj imaš ti z mojo perjadjo? Le pride naj lisica, jaz ji že posvetim!«
Sirota lisica pride, toda v svojo nesrečo. Kmetica ji potre hrbtišče.
Umirajoča še vzdihne lisica:
»To je plačilo sveta!«
Slovenska ljudska
Petek
Opazoval je zvoneči telefon, ki je počasi odzvanjal h koncu prve minute. Če bo dvignil prezgodaj, bo izgledalo, kot da nima dela. Če bo prepozen, nič ne de, čez nekaj minut bo zopet zvonilo in na zaslončku bo izpisana ista številka kot prvič. Kdor koli na drugi strani je bil tokrat vztrajen, telefon je zvonil dalje. Da bi dvignil, je bilo prepozno, in čakal je, da odzvoni, ter pogled usmeril na monitor, napolnjen z vrsticami številk, ki so izgledale brez reda in popolnoma nepovezano.
Telefon je vmes utihnil, ne da bi on sploh slišal, kdaj, samo zavedel se je nenadne tišine in zvoka ceste skozi odprto okno. Ura je bila skoraj 4 popoldne na sončen poletni petek, vprašanje je, če ga bo, kdor koli je že bil, poklical znova - pisarne, ki se še niso, so se z gotovostjo zapirale in marljivi uslužbenci so glave preselili v konec tedna, kakršen koli naj že bo. Zalotil se je pri premišljevanju o koncu tedna, v načrtu ni imel nič nenavadnega. Petek ob kakšnem ohlajenem pivu ob Ljubljanici, kje na manj obljudenem delu, lahkotnih pogovorih o politiki, avtomobilih in nikakor ne o športu. O športu ni maral govoriti in se je, ko se je le lahko, temu izognil. Izjeme so bile kakšna svetovna prvenstva, ko je tematika nogometa neizčrpna za vse, ki se ponavadi pogovarjajo o avtomobilih. No, in ženskah. Po možnosti o ženskah v avtomobilih, najraje na sovozniških sedežih, ker same ne znajo voziti, če pa že, se njihovih 5 minut slave konča na preozkem parkirišču in korigiranju avtomobila, ki je in bo ostal postrani.
Poskušal se je znova osredotočiti na številke iz monitorja. Poskušal je odkriti, kjer je ostal, kar mu je pobralo zadnje trohice petkove zbranosti, če kaj takega, kot zbranost v petek popoldne, na sončen dan v juniju v sicer že popolnoma izpraznjeni pisarni sploh lahko obstaja. Spet telefon, ista ljubljanska številka. »Da?« Pustimo ime firme, pustimo njegovo ime, izdavil je le enozložnico, ki je govorila poleg tega, da je nekdo na drugi strani živ, le še to, da noče biti moten. »Dober dan, kot veste, je sončen poleten petek popoldne, vsi ostali so odšli iz pisarne, torej, ste kaj želeli, ali boste kar odložili v sramu, da ste upali poklicati in se posipali s pepelom ter odšli klečat na koruzo?« Nič takega. Mednarodni klient, največji, najpomembnejši, ki je lahko spreminjal načrte za dopust, delovni čas in menstrualne cikluse.
Ko se je 5 ur naproti načrtovanih 10 minut kasneje skoraj opotekal po stopnicah do stanovanja, si je dobro zapomnil svojo arogantnost. Če se je kaj naučil v delu kot posrednik med veliko strankami in stranmi, je bilo to, da nikoli nisi mogel misliti, da si naredil vse in da držiš vse konce v rokah. Preveč stvari se je vozlalo med sabo, se pokrivalo, povezovalo drugje in spet vračalo nazaj, da bi bilo enostavno kot pletenje z enim klobčičem, dvema pletilkama in dvema vrstama zank. Prej dvoročno kvačkanje štirih čipk hkrati. In, kot mnogokrat v življenju, je bilo dovolj, da je nekaj le izgledalo narejeno in dokončano, zato je nekako šlo. A to petkovo popoldne ali že večer ni šlo za nič, kar bi lahko izpadlo narejeno in dejansko bilo narejeno, ko bi bila nuja absolutna.
Zaklenil je za sabo in prižgal luč v predsobi. Nikogar ni bilo. Nikoli ni bilo nikogar. Odložil je aktovko, sezul čevlje in odvrgel hlače na tla pred vrata v kuhinjo samskega uspešneža s pirolitično pečico, ki se je čistila sama s sežigom nečistoč, a tega še nikoli ni naredila iz potrebe po čiščenju, temveč zgolj zato, ker je bila za to v kuhinji. Spekla je le pico, enkrat. Komu se pa da kuhati za samega sebe.
Pred televizijo si je postregel s pivom in kosom torte od sredinega praznovanja rojstnega dne sodelavke. Dve uri smehljanja za konferenčno mizo, srkanje vina, ki ga nikoli ni smel spiti tako hitro, kot bi ga želel, in je zato vedno posiljeno puščal zadnji centimeter kozarca napolnjenega, da ni izgledal kot nek alkoholik ali nekulturnež. Preden so vsi spili prvi kozarec, je bil preostanek vina vedno tako topel, da ga je minilo kakršno koli veselje piti nekaj na pravi sobni temperaturi, na katero se vsi tako radi sklicujejo, pa naj bo v sobi 30 stopinj ali kletnih 10. In oni te imenujejo nekulturnega, seveda ne z besedami, ampak z očitajočimi očmi, ko z veseljem spiješ že drugi kozarec dobre kapljice. In?
Iz televizije je utripal informativni program, isti obrazi, drugi položaji, enake fore, leto za letom. Scena izgleda kot nihalo ogromne zarjavele ure, ki se počasi spravlja v gibanje po predolgem času, pri tem pa odpadajo koščki rje, ki so se zataknili pod sklepi. Samo, da se giblje, predolgo smo živeli v očesu hurikana in zrak je postajal soparen in zadušljiv.
Novice so ga kmalu začele dolgočasiti in začel je preklapljati med kanali. Več filmov, več amerike, več slik socialne segregacije in izginjajočega srednjega sloja na zaslonu. Stišal je zvok in prijel telefon. Ni se želel več dolgočasiti doma, in kljub temu, da je bil utrujen in je v preklinjanju med zavlečenim delom v pisarni nehal načrtovati kakršno koli preživljanje časa izven stanovanja, se je odločil vrteti telefon, dokler ne najde koga, ki bi si želel preživeti ob tistem sanjskem pivu nekje nad gosto reko Ljubljanico. Število piv ali pivcev ni bilo omejeno. Prvi na seznamu je bil Robert, kolega iz študentskih let, s katerim ju je pot vodila popolnoma drugam, čeprav sta diplomirala na isti fakulteti in istega leta. Robert je bil na poti obetavnega mladega odvetnika, ki jo je začel, ko se je pridružil družinski odvetniški pisarni, čeprav ni bil član njihove družine. Ampak tak je pač Robi bil: družinski tip, čeprav daleč od tega, da bi imel lastno družino. Zlahka si ga videl v vlogi vestnega očeta, včasih strogega, vedno tam, dostikrat zaskrbljenega in vedno na dosegu klica, če je kdo potreboval uslugo. Zanimiv tip. Ko bo našel žensko, bo najbrž na veliko izkoriščala njegovo pridnost in čut za odgovornost, ampak tako najbrž te stvari gredo. Pravijo, da popolne veze ni, ker ni popolnih ljudi, ampak obstajajo na trenutke dvoma glede tega – nekateri ljudje se zdijo popolni za vezo, nekateri celo praktično s komerkoli. To so potrpežljivi in odgovorni ljudje, ki radi vzamejo koga v skrb. Sliši se cinično, ampak si drugače ni znal predstavljati, kako so naše babice preživele z našimi dedki v času, ko so imele pravic za lonec fižola, seveda le, če je bil primerno pripravljen in postrežen ob pravem času.
Bil je trenutek tišine iz mobitela in za tem zvonjenje. »Kaj je?« se je malce slabovoljno oglasil Robi. Najbrž je bil sredi nečesa. »Živjo ... mislil sem samo ... če bi imel čas za kakšno pivo?« Robi je bil slišati malo bolj zainteresiran, očitno je bilo, da ga, karkoli je delal tisti trenutek, ni preveč veselilo: »Hja, v redu, kam bi pa šel?«
Razložil mu je o načrtih preživljanja časa ob Ljubljanici, nekje na promenadi, nekje med ljudmi, klepetu, zajebanciji, takih stvareh. Robi ni bil slišati navdušen, češ, da ima še veliko dela. Ni bilo samo to. Redko si Robija lahko prepričal, da se je spravil v center, med vse tiste ljudi, med nekaj, kar je on imenoval »samooklicana elita« in »češpljev kompot«. Šlo je za dve skupini ljudi, ki so mu šli izrazito na živce, in jih tudi nikoli ni zmanjkalo na promenadi. Prva je bila neka slovenska različica nouveau riche, ki pa ni bil ne pretirano bogat ne pretirano nov kvazisnobovski sloj, nekaj vmes med estrado in navadnimi ljudmi, oziroma navadni ljudje, ki želijo, da jih imajo drugi navadni ljudje za estrado. V drugo skupino je spadala horda nališpanih mladoletnic, ki jih je bilo povsod vedno dovolj in jih ni zmanjkalo nikoli: vsako leto rekrutirajo nove pripadnice in vsako leto so bile bolj drzne. Slednja skupina mu je šla še posebej na živce, prve pa se je nagledal tekom delovnega časa toliko, da se je naučil gledati skozi ljudi in poslušati samo informacije in ne človeka.
Robi je ta petek žal ostal nepremičen. Večer se je tako spet končal na kavču, vikend pa ne kaj dosti bolj zanimivo.
Vitrina
Pest je previdno potegnil iz steklene vitrine kredence in pri tem pazil, da si ni kože še bolj raztrgal na razbitem steklu. Roko je dal pod ledeno vodo, ki je tekla iz pipe nad kuhinjskim koritom. Posoda za solato, ki je ležala v koritu, se je polnila z mešanico krvi in vode, ko si je trgal koščke kristalnega kozarca iz členkov in jih metal v kuhinjski mlinček. Iz oči mu je sijal božji ogenj, ampak je ugašal skupaj z jenjajočim tokom krvi. Iz dlani je le še rahlo mezela. Hladna voda je naredila svoje. Roko je povil s kuhinjsko krpo in si šel rano oskrbet v kopalnico. Vmes ja naredil kratek postanek v domači lekarni, iz katere je vzel povoje, antibiotik za zunanjo rabo in razkužilo. Ko je rano temeljito očistil in iz nje pobral še zadnje koščke steklene vitrine in kristala, se je mirno odpravil nazaj v kuhinjo preučiti stanje. V pol ure je bilo tudi to sanirano, naredil pa je eno napako – roko je ovil v kuhinjsko krpo, ki je bilo božično darilo njene mame, tako da si ni mogel privoščiti, da bi jo vrgel stran. Namesto tega jo je spravil v plastično vrečko in jo spravil v aktovko. Oprati se bo morala nekje drugje, saj bi ga domači pralni stroj prehitro izdal svoji siceršnji skrbnici.
Vsedel se je na kavč in prižgal televizijo. Kmalu se je spomnil, da televizije sicer sploh ne gleda, in jo ugasnil. Bil je pozen poletni večer, petek, skozi dnevno sobo pa je vel topel, skoraj soparen vetrič. Ni bilo razloga, da ostane doma. Odpravil se je v mesto. Ko se je obuval, je pretegnil prste poškodovane dlani. Bolečine takorekoč ni več čutil.
Kmalu za tem se je v spalnici zbudila ona. Dišalo ji je po alkoholu, slabem zraku in mokrem usnju. Na ta podton se je leno lepil šibkejši vonj prepotene posteljnine in sladke kože. Njene oči niso videle ničesar, le popolno temo. Roke so počivale ob njenem telesu na gladki in hladni posteljnini ter se bale premakniti. Ušesa so se že davno privadila na enakomerno tišino. Kljub zadušljivo mirni noči pa ji je srce razbijalo močno, sicer enakomerno, a močno in prehitro. Dvigovalo ji je prsi ob vsakem utripu, ki ga je čutila do konic prstov. S srcem kot da ji je utripalo celo telo.
Ni se upala premakniti, že tako se ji je zdelo, kot da se njeno srce sliši po celem prostoru in se hrup celo odbija od sten. Bala se je, da bi ga zbudila in prezgodaj priklicala jutro, ki se ga je bala še bolj. Zbala se je, da bo jutro prineslo spoznanje, prezir in slovo. Ne nujno v tem vrstnem redu. Čas je mineval kot ure, ki so morda to tudi bile. Srce ji je še kar utripalo kot metronom, enakomerno in hitro. Proti jutri je skozi okno posijalo rumeno. Ob njej ni bilo nikogar, v temi je prej za njegovo figuro zamenjala na rob postelje odrinjeno posteljnino. Tišina je bila očitno le nekoliko preenakomerna.
Ko je želela vstati, se ji je močno zvrtelo in omahnila je nazaj na posteljo. Vzglavnik je bil hladen in moker. Preden je poskusila znova vstati, se je vrnil on. V pijani omotici ga ni slišala oditi, zjutraj pa se je njegovo počasno obračanje ključa in premikanje zapahov v vratih slišalo kot glasno trzavo drgnjenje kovine ob les, kot da prihaja domov pompozno, poln energije.
Vstopil je skozi vrata in padel na posteljo poleg nje. V slab zrak je prinesel nekaj jutranje poletne svežine, postan vonj alkohola pa se je pomešal z novim po tobaku in svežem, skoraj dišečem vonju po viskiju. Zadišalo je po njegovi prepoteni koži. Dihal je hitro, srce mu je razbijalo tako kot njej celo noč, preden se ji je proti jutru umirilo. Dvigovalo mu je prsni koš, kot da ga poskuša odpreti in iti ven med rebri. V hipu je zaspal. Objela ga je. Ob tem je opazila povito roko. Najbrž se je spet s kom stepel, pijan, kot je očitno bil, si je mislila. Tudi zaradi tega se je počutila ob njem varno. Ne glede na sredstvo je dosegel cilj, izbirčen pa ni bil. Poskrbel je vedno tako zase kot za njo. Za njo ponavadi še toliko bolj rigorozno in srdito. Objela ga je močneje, želela je, da mu srce ne bi tako bežalo iz prsi. Imela ga je izjemno rada, zaupala je v to, da bo vedno tam in jo varoval pred vsem, kar je slabega. Slabega pa je bilo vedno dovolj, kot da bi se zbiralo prav okoli nje.
Popolnost odnosov
Živimo v zelo zapletenem času. V njem je vsaka stvar zakomplicirana, pa naj gre za birokratske odnose z davkarijo, pridobivanje stopnje izobrazbe, ali medčloveške odnose. Vsaka stvar je podprta in pogojena s takim številom dejavnikov, da katerega prehitro izpustiš. Človek preživi, če je evolucijsko prilagojen, razen če nima take sreče, da živi v okolju, ki ga bodisi razume ali pa je na njegovi stopnji dojemanja.
Večina pa nas nima take sreče. Življenje se nam začne zapletati že kmalu po vstopu v kakšno šolujočo ustanovo in nato postaja samo še bolj zapleteno. Nazaj k naravi postane nazaj v plenice, v popoln mir pokoja in omejenega in počasnega duha. Vsi si želimo, da bi čim bolje končali šolo, kmalu zatem, da bi dobili čim boljšo službo, ki bi nam bila pisana na kožo in zagotavljala čim večji pritok denarja, še kasneje nam postane cilj borba za čim boljšo pokojnino, voliti začnemo stranke, ki naj bi nam zagotovile mir in pokoj ter veliko denarja na stara leta. V celem toku pa moramo poiskati še popolnega življenjskega sopotnika, ker ne moremo celo življenje živeti pri mami. Pri iskanju se nekajkrat opečemo zaradi neizkušenosti, nekajkrat zaradi partnerjeve prevelike izkušenosti, na koncu pa taki skeptiki postanemo še sami.
Aspekt, ki je omenjen kot zadnji, je ponavadi še najbolj zapleten. Ne pogojuje ga znanje, ne pogojuje ga izobrazba oz. spričevalo, ne pogojuje nadarjenost za kvačkanje in hitrostno menjanje kanalov na televizijskem sprejemniku. Vse, kar smo se v življenju naučili, je skoraj neuporabno.
Sočlovek je, preden ga spoznamo, skoraj vedno neomadeževan, torej nevtralno popoln, saj nima niti očitnih napak niti neverjetnih sposobnosti, ki bi jih mi poznali. Ko pa se začne veza poglabljati, torej ko preraste iz običajnega znančevstva v prijateljevanje, začnemo lastnosti sočloveka spoznavati. Sprva seveda samo dobre lastnosti, če se začne s slabimi, vse skupaj raje pozabimo in osebo odpišemo. Da se sprva spoznamo z dobrimi in svetlimi stranmi sočloveka, nikakor ni naključje. Pomislimo, kaj sami naredimo, ko spoznamo nekega človeka: začnemo se prezentirati. In kakšna bi bila prezentacija, če bi v njej začeli s slabimi lastnostmi in dejanji, s katerimi se ponašamo? Nikakršna.
Če so nam karakterne poteze novospoznanega človeka všeč, je nasprotnega spola, mi nimamo partnerja, in nam je navsezadnje fizično atraktiven, so okoliščine idealne za nastanek nove zveze. V katero se eni spravijo kot z svedrom na nemočno limono, drugi pa previdno in tipajoče. Slednji način nam lahko kasneje prihrani marsikakšno razočaranje.
Faza spoznavanja je dokončno za nami, ali vsaj mislimo, da je, in odločimo se, da bi se radi z dotično osebo povezali ne le na spiritualnem nivoju. Začne se popolnoma novo spoznavanje, intimno raziskovanje, ki je, ako opravljeno z ljubeznijo, nekaj zelo lepega. Skrbimo, da partnerju ne damo preveč naenkrat, da pa ne dobi premalo glede na to, kolikor sam nudi. Mnogi ljudje, ki jih poznam, trdijo, da je to najlepši in najbolj čaroben del odnosa, saj v njem delujejo vse sile, ki so nam potrebne za odličen, a malo plitev odnos: zaljubljenost še drži, telesna privlačnost je še na stopnji želje po raziskovanju neznanega, telesni odnosi na ravni neverjetnega eksperimentiranja - popolna harmonija. Tu pa se pojavi problem, ki ga ti ljudje imajo - čarobnost izginja v nasprotnem razmerju s stopnjo, na kateri poznamo našega partnerja. Za dobrimi lastnostmi, ki smo jih sprva videli, ponavadi pridejo še hibe na njegovem karakterju, več, kot se pogovarjaš, več veš o njegovih pogledih na stvari. Ti se lahko od tvoji razlikujejo. Ciniki (upravičeno?) trdijo, da je beseda konec popolnega razmerja. Do neke mere imajo prav, če govorijo zase. Za njih je odnosa na tej stopnji lahko že konec.
Najdejo pa se tiči, ki v svojem partnerju najdejo somišljenika, brata po duši, svojo polovico, harmonijo, in nenazadnje, potrebo po varnosti, po zaklonu - vsi se po malem bojimo samote. Prav to zadnje je velikokrat razlog, da se zveza obdrži dlje, lahko veliko dlje, kot bi se, če ta razlog ne bi obstajal. S tem, da partnerja pustimo, odtrgamo polovico svoje harmonije in ostanemo odprti in ranljivi. (Samo kot opomba: zato se ponavadi nove zveze razvijajo na podlagi poprejšnjega razočaranja.) Če pa se za ločitev od partnerja ne znamo ali ne upamo odločiti, se lahko začno hude kalvarije za enega, drugega ali oba, če ima eden lastnosti, ki drugega odbijajo - ga naredijo nekompatibilnega s partnerjem.
Denimo, da je eden od obeh ljubosumen. To je sicer samo podaljšek (pre)velike navezanosti, a hudo moteč faktor. Ljubosumje je sestavljeno, hudo kompleksno čustvo: ponavadi ima osnovo v ljubezni oz. navezanosti, ki vodi v veliko potrebo po prisotnosti partnerja. To povzroči, da se ne počutimo preveč v redu, ko se partner odloči, da bo raje kot z vami preživel večer s prijateljem ali prijateljico, najhuje nam je seveda, ko gre za osebo nam enakega spola. Če znamo zamižati in požreti slino ter zadušiti nezaupanje, stvar mine brez prevelikih posledic. Problem je seveda moteče prisoten šele takrat, ko nam zaupanja do partnerja zmanjka, pa naj bo to upravičeno ali ne. Začnemo se boriti za naklonjenost, poskušamo nuditi več kot kdo drug. V svetu ekonomije konkurenca poveča ponudbo, kvaliteto in znižuje cene storitev in izdelkov, v svetu čustev pa konkurenca največkrat pomeni smrt zvezi. Lahko postanemo neprijetni, ko se za partnerja tako nenaravno trudimo. Ni iskreno. Tukaj velja omeniti še eno zvrst ljubosumja: ljubosumnost na prejšnjega partnerja. Ta je izredno neprijetna, rešljiva pa je samo tako, da se naučimo živeti s tem, da je vaša oseba zdaj sicer samo vaša, a je imela čustva, ki jih zdaj čuti do vas, že prej do nekoga drugega.
Z zgornjim včasih povezan problem je pomanjkanje časa. Problem, ki se zdi preveč očiten in banalen, da bi bil sploh vreden omembe, je lahko v kombinaciji ljubosumnostjo, pa tudi samostojno, smrtonosen. Partner vam beži vsak večer na nekakšne treninge, vi pa se sprašujete, kdo mu več pomeni - vi ali neka dejavnost. Odgovor nikoli ni enostaven, obstaja pa veliko napačnih, za katere je bolje, da jih ne slišite nikoli. Samo za primer: "Atletika je neka stalnica, ti pa …". Nadaljevanje sploh ni potrebno. Partnerju se je zareklo. Ko smo že pri zarečenostih - te lahko samostojno ali v družbe povzročijo hude probleme, kot recimo v tem primeru. Časovna neprilagojenost in neprilagodljivost lahko povzroči nekaj jeze, preveč rad pa se uresniči še pregovor, ali bolje, rečenica: "Daleč od oči, daleč od srca.".
Bolj nepremostljiv problem lahko predstavlja ohladitev enega od obeh partnerjev. Kot prvo je potrebno opredeliti razloge, ki so krivi za tako ohladitev. Poznamo dve vrsti ohladitev: primarne in sekundarne. Primarna ohladitev ponavadi pomeni, da je oseba, ki jo doživi, še malo nezrela in da ni primerna za daljše veze. Vnaprej ve, da bo v zvezi prej ali slej zmanjkalo ljubezni in čara, se hoče tega zaščititi in zbeži, ko vidi prve znake ohladitve na sebi. O sekundarni ohladitvi bomo slišali več malo kasneje.
Če se ohladita oba, kritično stanje nikoli ne nastopi, saj se osebi zlahka ločita in si poiščeta novega sopotnika. Ob tej priložnosti je treba potegniti črto med prej omenjenim cinikom, ki se je "hladne fronte" poprej zavedal in se je ob prvem pišu zavestno odloči, da je potreben "nov izziv", in na tem mestu omenjenim načinom razpada (sekundarna ohladitev prve stopnje): ko v partnerju iščemo nekaj, kar nam bi bilo dovolj všeč, da bi ostali z njim, pa nam ne uspe. Prej je bilo omenjeno, da lahko pride do tega, da enemu partnerju ljubezni, zaljubljenosti oz. katerega koli čustva, ki ga je v odnos prinesel, enostavno zmanjka. Drugega partnerja lahko tak odnos ljubljene osebe, ki ga čuti, a s prstom nanj ponavadi ne zna pokazati, zelo prizadene, saj v svoji navezanosti išče (ter pogosto tudi najde) krivdo v sebi. Zdaj je na potezi "hladnejši" partner: bo svoji ljubezni grobo razodel resnico ali pa ji bo vlival lažno upanje. Eno in drugo slej ali prej pripelje do konca, ki je boleč. Nekateri pa skušajo težavo rešiti tako, da partnerja načrtno ohlajajo oz. mu skušajo vlivati negativna čustva o sebi. Tako skušajo doseči status, v katerem oba koprnita po koncu boleče zveze in je vse le še vprašanje časa. Če pa je partner preveč navezan, je tudi to lahko problem.
Kot problem se lahko pojavi tudi prevelika navezanost obeh partnerjev, ali pa prevelika navezanost enega v kombinaciji z dominantnostjo v odnosu. Člana para v takem primeru izgubita svojo individualnost in kot posameznika postaneta za svoje prijatelje neuporabne, saj vedno prideta skupaj, v paketu. Tak par hitro postane osamljen, saj se vsem po malem zdi, da bodo kaj zmotili, če bodo pristopili in se začeli z enim ali drugim pogovarjati.
Malo prej sem omenil dominantnost enega ali drugega, in sicer v kombinaciji s potencialno preveliko željo po druženju. Tu ne gre za nič drugega kot še za eno obliko vsiljevanja svoje volje. V življenju je pač tako, da včasih namesto enakopravnosti nekdo izbere pasivno vlogo, nekdo drug aktivno, vse skupaj se ujame kot vijak z matico, a danes ni preveč obstojno. V današnjem svetu se vedno bolj poudarja potreba po individualnosti, zato je pasivnost nekaj negativnega, čeprav včasih dve osebi najdeta svoj ritem v takem načinu občevanja. Posebej ženske se ta problem prej ali slej dotakne, ko se vidi v nekem ameriškem filmu kot, denimo, pridna in marljiva gospodinja brez lastne volje. A izbira bi morala biti še vedno njena. Ženski svet se je v boju proti moški nadvladi tako močno povezal, da je včasih zveze konec že kar zaradi stereotipa "moški so svinje, tvoj še posebej" in ne več zaradi individualnosti, po kateri vsi tako koprnimo.
Denimo, da zgoraj omenjeni problemi do naše namišljene zveze ne pridejo. Vse teče, partnerja se razumeta, hodita dovolj pogosto, da sta oba zadovoljna, in ne prevečkrat, tako da oba ohranita svojo individualnost v družbi. Svoj odnos poglabljata, želita zvedeti še neodkrito o svojem partnerju. Zavedata se svojih napak, a jih ne poskušata pretirano popravljati, saj se dobro zavedata primerljive hibe na drugem. Taka zveza se na zunaj kaže kot popolna, idealna v telesnem in psihičnem delu odnosa. Kaj bi lahko šlo narobe. Če imamo srečo, razdiralske kače sovraštva do napak drugega spijo, po malem pa se oba čutita opeharjeno. Tu nastopita dva možna scenarija.
O eni različici prvega smo že spregovorili: sekundarna ohladitev prve stopnje. Ta nastopi hitro in je ponavadi ež vnaprej določena. Sekundarna ohladitev druge stopnje, v našem primeru prvi scenarij, je mnogo bolj nevarna in zahrbtna, bi pa bila lahko rešljiva, če bi se partnerja zavedala, v čem je njun problem. Partnerja torej ugotovita, da ni nihče popoln, a si tega ne upata odkrito priznati. Prepiri na to temo se ponavadi končajo s pobotanjem, ki pa ni nič drugega kot zakopavanje problema pod plast sveže zemlje ter sejanje nove trave na le-to. Prej ali slej pa eden v svoji jezi ugotovi, da ne partnerja sploh ni več navezan. Konec je oddaljen samo še za nekaj prepirov.
Drugi scenarij te slepe ulice se začne kot prvi, samo da se ne konča z ohladitvijo, temveč s sovraštvom. To je ponavadi slabša rešitev, a kratkoročno gledano manj boleča, saj partnerjev ne povezuje več ljubezen, temveč jeza in bes. Klin se s klinom zbija, čustvo je najlažje nadomestiti z drugim, saj drugače ostane praznina, ki je zelo moteča.
Ali obstajajo popolne zveze? Odgovor naj bi bil jasen, saj lahko iz aksioma "Nihče ni popoln." sklepamo, da popolnih zvez ni, če ni popolnih partnerjev. A popolne zveze (vsaj teoretično) lahko obstajajo, če se hibe, želje in tisto, kar lahko nudimo, in posebno dobre lastnosti enega in drugega ujemajo. O takem popolnem odnosu sicer ni veliko govora, saj je res, da želje po njem usahnejo, ko imaš za sabo več kot enega partnerja. Ugotoviš, da je težnja po popolnem partnerju utopija, ki pripelje do tega, da želiš prilagajati. Ko najdeš nekoga, ki je vsaj blizu tvojega ideala, ga želiš spremeniti v popolno podobo v svoji glavi. To ponavadi pomeni konec, ko se partner začne počutiti ogroženega ali celo nevrednega, polnega napak.
Kako bi lahko živeli v popolnem odnosu? Ne bi obstajale diskusije, vsi argumenti bi izzveneli v prazno, saj bi se partner vedno strinjal, skregali se ne bi nikoli, kar pomeni, da se tudi nikoli ne bi pobotali. Si tega res želimo?
Zato je nekaterim že jasno, da partnerja ne velja prilagajati neki neobstoječi viziji. Nekaterim to postane boleče jasno, ko jočejo v svoji bolečini in poprejšnji zmoti. Nesebičnost je lahko resnično vodilo in edina lastnost, ki bo iskren odnos popeljala do tja, kamor si želimo, pa čeprav v celo življenje z enim samim partnerjem.
Včasih je svojega partnerja bolje pustiti in mu ob tem dati vedeti, kako vas je prizadel in onemogočil dober odnos, kot trpeti. S tem naredite veliko uslugo tistemu, ki bo s to osebo naslednji, oziroma vsaj upate, da se je nekaj naučil za življenje. Če imamo koga res radi, moramo znati poskrbeti tudi za njegov lastni blagor, čeprav to kratkoročno pomeni obojestransko bolečino.
Retrospektiva
Odložil je telefonsko slušalko in globoko vdihnil. Na oko se mu je prikradla krokodilja solza ... takšna bi bila, če bi jo kdo videl. Spomnil se je, da je v prostoru sam, solza ni mogla izpolniti namena, vzpodbuditi usmiljenja, kupiti ali hipotekirati objema, ničesar. Bila je le prazna solza iz praznega očesa. Oko, ki je ostalo prazno po tem, ko so mu izbili iz njega ves smisel lažnega žara, neke odigrane karizme, ki je bila sestavljena le iz široke odprtosti in močnih obrvi, ostrega pogleda s hitro premikajočim se žariščem in brez mežikanja, ali pa le z bežnim, ko se je pogled obsojenega umaknil drugam, ker ni zdržal teže. V očesu je sedaj brlel nov pogled. Bil je to razkrinkan pogled obsojenega morilca, ki je ves čas sojenja verjel v svojo trdno, čeprav iz trte zvito obrambo, pogled hinavskega izdajalca, ki v tisti sekundi, ko je zasačen, izgubi vse prej, pogled lažnivca, kateremu ena, zadnja laž, uniči kredibilnost vseh 100 resnic poprej. Pogled je bil mrtev. Raje je obrisal solzo.
Končalo se je s pismom in klicem, ki je pismo potrdil. Končalo se je z obtožbo po vseh možnih točkah obtožnice, in administracijo kazni. Mogoče pa le ni bila krokodilja solza ... samo da je prišla iz nečesa tako globokega, tako zakoreninjenega, da ni bilo mogoče več določiti točke izvora, kot 10x preusmerjeno pismo s prav toliko prečrtanimi in dopisanimi naslovi, potrganimi znamkami in zbledelim žigom. Lahko bi bilo, da bi bila tisto solza sramote. Če je bilo tako, ni bila zadnja.
»To, prijatelj, je bila solza, ki jo dobiš, ko ožameš krompir, ki drugače izgleda suh in kot kamen. Solza prebodenega in stisnjenega ega.« Pisal je pesem v svoji glavi, neritmično poetičen tekst brez repa in z mnogo strašnih glav, da bi se potolažil ravno toliko, da bi lahko mirno pri sebi ugotovil škodo. Kaj, pravzaprav, je tisto, kar je stisnilo tisti krompir, ki utripa namesto srca in ima namesto žil infuzijske injekcije in cevčice?
»Ego ne izpušča telesnih tekočin, če je pravilno ojačan, integriran in zavit v mistiko laži okoli njega. Ego je nekaterim, kot si ti,« si je razlagal »srce in duša vsega, kar počnejo. Za vse je najpomembnejše, da izgleda, kot mora izgledati, vse je igra, ki je zgrajena okoli tega.«
Pomembno zanj v tistem trenutku je bilo, da je ugotovil, kje so se zadeve zalomile, ampak ne na časovni premici dogodkov, ki so se dejansko dogajali okoli njega in v stiku z njo, ampak, kje si je dovolil tako blizu, da se je videlo tako veliko tolikšnih napak, ki so pokopale iluzijo popolnega umora, umora brez krivca. To, da ga je obtožila vsega, česar je bil res kriv, ni bilo uničujoče zanj ne zaradi posledic (navsezadnje jo je izgubil, ampak kaj potem) in ne zaradi tega, ker bi preko nje spoznal novo in ultimativno resnico (čeprav je bilo včasih potrebno, da je lagal sebi, za blagor večje slike, za realističnost). Uničilo ga je, da je izgubil igro, v kateri še nikoli ni končal kot poraženec pred samim sabo. Poraženci ga niso zanimali, vedel je, da se lahko počutijo kot zmagovalci, ampak samo pred samimi sabo. Kot se počutiš zmagovalca nad klopom, ki je izgubil glavo pod tvojo kožo ... umrl ... a v procesu povzročil zajebano vnetje in meningitis. Klop je zmagal. On je ponavadi zmagal. Tokrat pa je bil on le klop, odstranjen z glavo vred, predvsem z vsem, kar je bilo v glavi. Nihče ni jokal za njim, še maščevati se ni mogel, presenečen je bil, nikakor ni bil pripravljen. On je v tej sliki bil absoluten, popoln in nezamenljiv poraženec v očeh morebitnega vsakogar, ki bi se v situacijo površno poglobil kot naključni poslušalec kogarkoli, ki bi zgodbo pripovedoval.
To je bila tista solza. Solza osramočenega, povoženega in sušečega se ega. Na kar koli v pismu, njenih besedah ali v dejanski preteklosti skozi nov filter tega, kako je ona resnično to dojemala, je pomislil, ga je samo še bolj potrlo. Kriv na vseh točkah. Najhuje je bilo, da se je tega poprej zavedal, ampak si nikoli ne bi mislil, da se bo našel nekdo ...
Tokrat je res šlo predaleč in prehitro. Iz rok mu je zbila vsa možna orožja, tako dobro ga je poznala, da mu je vnaprej odgovorila na kakršen koli možen odgovor z njegove strani. »Ne sklicuj se na ljubezen.« in »Ne omenjaj spoštovanja, ker ga sam nimaš.« in še mnogo stvari, ki so bile nekoč zanje le krilatice, z lahkoto izstreljene in devastatorne, kjer so našle ušesa. Zdaj so bile brez pomena. Bile so razkrinkana laž lažnivca, hinavca, tatu. On sam je bil brez pomena. Na nek način je večji del živel v lastnih besedah. Besede so bile tiste, ki so pomagale razlagati stvari, ki so se že bile zgodile na način, kjer so se zgodile na način, kjer je on izpadel v dobri luči, včasih heroj, včasih sodnik, včasih le kot opazovalec, ampak vedno kot moralni zmagovalec. Še če je govoril o svoji zmoti, je bilo to tako, da je izpadel v stiku s svojo platjo, ki jo je imel za slabo lahko le on, in nihče drug, ker bi to že bilo žaljivo. Ampak v resnici je bil slab. Brez provociranja, brez projekcij, brez prirejanja preteklosti, slabo je delal in slab je bil. Tako se je tudi počutil. Brez milosti. Ni se spomnil, kdaj je nazadnje pred tem čutil kaj zares, samo po sebi, brez dodatkov in brez igre. Mogoče nikoli, mogoče do mrtvih objektov, kot so bile igrače in kraji v otroštvu. Ni se spomnil. Zato ni obstajalo.
To je bil on. To je še leta kasneje bil on. Le da podivjane zveri - črni psi, čuvarji ega, luskasti zmaji in petelini, ki so kikirikali ode soncu, ne da bi jih sami razumeli ali vedeli ali razumeli, kaj sonce je in zakaj sveti - niso več bivale v istem zverinjaku. Obrnile so se navznoter in njega samega branile pred njim samim. Tako kot bi moralo biti dolgo pred tem, da bi lahko bilo nekoč kako drugače.
